OK, sneg je prišel, čeprav ne na debelo in čeprav ne v nižine, a do Gorjancev itak ni daleč. In smo se malo odpeljali gume sprobat (po markiranih oz legalnih poteh, da me ne bo kdo zamenjal s softiči z očkovimi dragimi džipi, ki nažigajo po travnikih in smučiščih!). Nič posebnega, če mi ob polnoči ne bi že tako po trebuhu krulilo, da smo se napotili do našega najlubšega prodajalca junkfooda, ki je imel, jasno, že zaprto, saj smo na njegova vrata potrkali malo pred eno zjutraj. A je odprl in nam postregel z bureki, plačati pa mi kot stalni stranki ni bilo potrebno. Jebemu, evo, zdaj je uradno, novo leto bova kot najboljša prijatelja preživela skupaj!
A ker sem že pri besedi, moram povedati še zgodbico o mojem prijateljčku R. (Robert namreč hoče biti v tem primeru anonimen, kar je povsem razumljivo, zatorej striktno upoštevam njegovo željo!), ki ga je včeraj obiskala sodelavka iz Zavoda za gozdove (ali pa je imela samo oblečeno njegovo bundo, ne vem!) in ji je, ker mene ni bilo, kot edino adrenalinsko zadevo lahko ponudil nočno kopanje v Klevevžu. Dobra izbira, sem mu brez težav priznal, a kaj, ko sta tja prišedši naletela na možaka, ki se je tudi odpravljal na nočno osvežitev. Pa še rahlo okajen je bil. No, menda je bil okajen kar krepko, kaj bi tajili. R. (ste opazili to mojo zmožnost diskretnosti in upoštevanja prijateljeve želje!?) in prijateljica sta ga prehitela na poti do bazenčka, ker sta imela naglavne lučke, striček je pa ni imel. Je pa imel plastično vrečko z brisačo in kopalkami. Ki mu pa ni kaj dosti pomagala, ko je oblečen padel v vodo. Padel je pa zato, ker sta mu hotela pomagati in sta mu svetila direkt v oči in je strička zmedlo … No, sta mu hotela pomagati, pa ni želel, je kar malo zaplaval in užival, zato sta se za nekaj časa malce odmaknila, da ga ne bi motila. Ko sta se po kakšnih desetih minutah vrnila, ga ni bilo več, je pa bila njegova obleka in čevlji. In spodnjice. Me prav zanima, kaj je napletel soprogi oziroma, še bolj me zanima, kako bi pogledal prvi policist, ki bi ga zaustavil?!