Avtor: šini

Ko smo pred časom v LokalPatriotu modrovali, kaj bi lahko ušpičili, je nekdo predlagal, da bi šli streljat. S puškami, pištolami, čimerkoli … Da pozna človeka, ki pozna človeka … Torej sem se dobil s tem prijateljem od prijateljevega znanca in je bil takoj za. Nobenih težav. Plačali bomo strelivo, odšli v gozd (ali kamnolom) in bomo streljali po mili volji. Kolikor denarja, toliko muzike.
»OK, pošteno. Samo preverim, kdaj ima fotograf čas …«
»Kakšen fotograf?!«
»Baco, al pa Grdin al pa že kdo …«
»Dej ne me jebat, nas bojo vse zaprl! Fakof! Kakšen članek za cajtnge?! Pa kje ti živiš?! Ko te bojo vidl s kalašnikovim u rokah, bojo kmal potrkal najprej na tvoja, pol pa še na moja vrata!«
In pri tem je ostalo. Ilegalne zadeve me ne zanimajo (pravzaprav me zanimajo, ampak o njih ne pišem, hehe), sem se pa za zadevo že tako zagrel, da sem se odločil poiskati strelišče, kamor lahko pripelješ tudi fotografa in fotografije potem tudi objaviš. Kaj zelo veliko zadetkov ni bilo, pa še nobeden od njih me ni zadovoljil, ko sem jih poklical. Zato sem se oprijel taktike »kartu čitaj, seljaka pitaj« in malce poklical naokrog, znance in prijatelje. In seveda prišel do Boruta, ki je potapljač in član strelskega kluba. To, da je potapljač, sicer s streljanjem ni povezano, pomembno je le v toliko, da ga imam zato sploh v telefonu. No, Borut mi je dal telefonsko številko strelišča blizu Medvod in me najavil pri lastniku Bošku.  Streljati lahko pride kdorkoli, s pištolo ali brez, če pride s svojim orožjem, mora seveda s sabo prinesti tudi dovoljenje za uporabo.

V Medvode smo prišli ob dogovorjeni uri. Strelišče ima šest strelskih mest in morali smo počakati zgoraj, v klubskih prostorih, da so se izpraznila in četudi smo bili praktično nad strelci, se skoraj nič ni slišalo.  Potem so nas odpeljali v podzemlje. Kjer je dišalo po smodniku. Po žilah je zaplal adrenalin, še posebej, ko smo se začeli puliti za pištole, ki so bile (na srečo prazne!) nametane v neki neugledni škatli. Igor nam je razdelil naboje in sami smo jih morali vstaviti v nabojnik. Rokice so se nam tresle, še posebej Bjanki, naboji kar niso hoteli noter. Igor je ves čas nadzoroval in popravljal, ko smo pištole vsi napolnili, smo lahko začeli streljati. Stal sem za svojo preljubo soprogo in čakal, da jo fotografiram pri strelu. Ni imela stegnjenih rok in sem jo na to opozoril. Ker je imela na ušesih glušnike in ni dobro slišala, se je začela obračati, kar s pištolo. Kljub izrecnim navodilom, da mora biti cev obrnjena vedno proti tarči, stran od ljudi. A še preden se je obrnila, smo trije že tako vpili, da je zvok prišel do njenih ušes in je pištolo spet usmerila v pravo smer. Potem je začel vpiti Joco, ker si je Bjanka po vsakem strelu (kar s pištolo v rokah) popravljala glušnike, drugih večjih napak pa ni bilo. Če ne omenim Karlosa, ki je pri vsakem strelu zamižal na obe očesi, ampak s tem ni ogrožal nikogar, razen morda lastnega ega, ker se je mižanje seveda poznalo v nepreluknjani tarči.
Po prvih petih izstreljenih nabojih smo vsi odložili prazne pištole s cevjo od sebe (razen seveda Bjanke, ampak ne bodimo malenkostni!) in odšli do tarč. Da preverimo kolateralno škodo. In kar nisem mogel verjeti. Na 15 metrov smo prav vsi zadeli vseh pet v črno, najbolj pa se je izkazal Pedžo, ki jih je nastrelil v ravni vrsti. Verjetno gre za začetniško srečo, ker ljudje dolga leta trenirajo za tako dobre rezultate …
Aja, Bjanka me je naslednji dan vprašala, s kakšnimi pištolami smo streljali, če so bile prave! Je hotela povedati očetu, pa ni bila povsem prepričana …

Hrvat, Slovenec in Srb so ulovili zlato ribico. Ta obljubi izpolnitev vsakemu po eno željo, če jo izpustijo.

Srb: “Ja hoću da moja Srbija bude najbogatija.”
Ribica izpolni željo.

Slovenec: “Jaz želim, da bi bila Slovenija svobodna, brez Srbov in Hrvatov in  da narediš največji zid okoli Slovenije, ki ga nihče ne bo mogel preskočiti.”
Puff, ribica izpolni tudi to željo

Hrvat: “Je li ribice, pušta taj zid vodu?”
Ribica: “Ne.”
Hrvat: “PUNI!”

je bil sicer smučarski in kar dolg, a je zdaj žal že končan. Je bilo pa ok, vreme in vse …

predstavljene na tiskovki v Gajotu, o knjigah in zgoščenkah pa seveda na Gogini spletni strani …

Je pa res, da nujno potrebujem nov fotoaparat, ta je v totalni riti! Ob naslednji mezdi …

Saj ga imam pravzaprav kar rad, je eno takšno nadvse zanimivo novomeško bitje in sem prepričan, da če bi bili vsi kot on, bi bil svet urejen, vsi bi spoštovali zakon, zapori bi bili prazni, naravo bi morali skoraj zagotovo na nek način umetno onesnaževati, ker bi bilo drugače preveč kisika … No, svet bi bil verjetno tudi precej bolj dolgočasen, če bi bili vsi kot on, a ker na srečo nis(m)o, z velikim veseljem berem njegov blog. Ker človek ima kaj povedati in ker to, kar ima povedati, tudi zna povedati. No, skoraj vedno … V predzadnjem zapisu pa se je spravil na nič krivo, nič hudega slutečo Komunalo, ker kosovne odpadke pobira samo v mesecu juniju! Pomislite! Ker po Tomaževem prepričanju Novomeščani hiše začnemo čistiti spomladi in tu nastane problem. Hja, Tomaž seveda živi v nekem svojem svetu, ker očitno ne ve, da Novomeščani hiše čistimo, ko žena že petnajtič zapored doživi živčni zlom, da naj dedec že končno pospravi svinjarijo iz garaže in ko že tretjič začne pakirati kovčke, da zdaj bo pa res šla, če … In pomislite, ljudje božji, kaj bi storili ubogi Komunali, če bi se morala ravnati po popizditisih brezštevilnih Novomeških žensk in bi morala organizirati zbiralne akcije za kosovne odpadke za vsak PMS posebej! Saj bi moral gospod Novak nazaj priti, ki bi bil edini kos takšnemu kaosu!

A pustimo detajle, niso pomembni, ker Tomaž tudi sam poišče določene rešitve, ki so manj boleče za našo preobremenjeno Komunalo. Ki, roko na srce, ugotavlja Tomaž, nudi več načinov, kako narediti, da vaš drek postane problem vseh občanov. Prva je, da občan sam odpelje zadevo v njihov zbirni center, kadarkoli in brezplačno. A problem je seveda prevoz. Ne vem sicer, kako velike smeti ima on doma, da ne bi šle v njegovega Volvota, a saj smo Slovenci znani po tem, da se znajdemo, vsakdo pozna kakšnega, ki ima kombi ali pa tovornjak, kot ga imam recimo jaz (prilagam fotko, da se vidi!), a hudičevo dobro tudi ve, da bi ga ta odvoz stal brezbroj kavic in sokov v bližnji prihodnosti, ker zastonj kosila pač ni, ne?!

Predlaga pa Komunala tudi tretjo možnost, najem kontejnerja, ki ga polnega potem tudi odpeljejo, a te po žepu udarijo z 200 eur. In ko sem bral to njegovo tarnanje na blogu, sem mu najprej mislil predlagati rešitev, ker sva prijatelja in ga imam res rad, a ko sem zadevo dobro razmislil, sem si premislil. Hotel sem mu predlagati malce samoorganiziranja, s čimer bi, če on ne bi bil on, lahko celo malo zaslužil.  Šel bi do devetnajstih sosedov in se z njimi zmenil, da vsak participira 10 eur (kar ni veliko za to, da si pač sam lahko izbereš čas, kdaj boš pospravil hišo!) in bi bila zadeva rešena. OK, jaz bi šel do tridesetih sosedov in jim pobral po 30 eur po glavi in omejil količino dreka, ki ga lahko zmečejo v zabojnik, a jaz sem jaz, Tomaž je pa Tomaž, pošten do obisti. In ko sem mu predlog že hotel poslati, sem se spomnil, da v Sloveniji tudi najboljši plan propade in sem še malo razmislil in ugotovil, da bi bila to pravzaprav totalna katastrofa, za katero bi bil na koncu zagotovo odgovoren on. Z devetnajstimi ljudmi, ki bi jim pobral nek drobiž, bi se dogovoril, da imajo vsak po dvajsetino zabojnika, a vsakdo od teh devetnajstih ljudi bi bil prepričan, da je kupil celo Komunalo in bi zabojnik napolnil sam (no, mogoče bi kakšnega žlahtnika pripustil!), če bi pa po kakšnem čudežu res lahko zorganiziral tako, da bi vsi polnili le toliko, kolikor so si kupili prostora in se ne bi za naslednjih deset let abonirali na sodišču, ali si ni nekdo en kubičen decimeter preveč uzurpiral v sosedovo škodo in bi se to vleklo kot jara kača, bi pa zvečer bolj iznajdljivi sosedje v zavetju teme nanosili materiala za deset zabojnikov, pa ti potem dokaži komunali, da nisi ti nanosil vsega sranja! Ali ga boš plačal ali pa boš najel detektiva, da bo poiskal lastnike in se za naslednjih desetl let aboniral na sodišču …

No, ker mi je prijatelj, mu tega torej nisem predlagal, a Tomaž ne bi bil Tomaž, če ne bi kar sam predvidel tudi četrte rešitve. Rome. Ja, to je to. Če imaš kaj surovinsko uporabnega, samo vrzi na ulico in bo izginilo, tebi pa ne bo potrebno nič plačati, nič čakati, ne mene prositi za prevoz, za kofe boš pa vseeno dal, ker sem se itak preveč razpisal o tem!

Aja, pa da ne bo kdo rekel, da sam neki pizdim in da nič ne naredim za to naše prelepo mesto, sem že pucal za vami, spomin si lahko osvežite tukaj.