Avtor: šini

Pred kratkim smo kofetkali in modrovali o tem, kako brez veze so lokali s tako imenovanim erotičnim programom pa to. Mislim, tam neke ženske telovadijo po drogovih in to je to. Zakaj bi to nekdo gledal? Prebivalcev majhnih mest, kakor je recimo Novo mesto, to zagotovo ne zanima, pa ne zato, ker bi njihove ženske nemudoma izvedele, kje so bili, temveč zato, ker to pač res ni zanimivo. In smo potem kar tako malo, za možgansko telovadbo, modrovali, kaj pa bi prebivalca majhnega mesta pritegnilo v lokal. Za edino omejitev smo si zadali ne previsoke investicijske stroške, ker tudi tisto štango, ob katerih se umetnice zvijajo, ti pri Kovinarju za drobiž našvasajo, ostalih omejitev pa ni bilo. In je zmagala ideja o motorki na ketni. Ja, prav ste prebrali. Si predstavljate gostinca, ki bi imel v lokalu motorno žago, priklenjeno z verigo, ki bi jo lahko za kakšno nizko ceno malo zakurblal?! Pa to bi bil pri nas v Novem mestu totalen uspeh. Ljudje bi stali v vrsti, da bi lahko malo kurblali, med čakanjem pa bi pijača tekla v potokih, ko bi se tako slinili in izgubljali tekočino v pričakovanju naslade! Na verigi pa bi žaga morala biti zaradi dveh razlogov – prvi je seveda očiten, da je kdo ne skrije pod srajco in ne odtuji, drugi pa zaradi nesreč. Ker smo Novomeščani znani po tem, da se radi pohecamo in da ne bi kdo s precej cvička čez žejo popitega preveč zamahnil proti kolegu, seveda samo v zajebanciji, a vseeno. Nadgradnja te ideje bi bil pa recimo kakšen hlod na sredi gostilne, samo to je pa logistično že bolj problematično, kdo bo to vsake dve uri noter in ven nosil?! Četudi bi bila ta nadgrajena ideja lahko dražje tržena, bi za sabo potegnila preveč dela, zato predlagam, da gostinci uporabijo idejo ena. Motorka na ketni. Za nagrado za idejo prosim samo za par brezplačnih zamahov po zraku s polnim gasom, ko prvič obiščem lokal …

Vsake toliko srečaš pametnega človeka, še bolj poredko pa pametnega in duhovitega. Še bolj poredko, če sploh kdaj, pa takšnega človeka srečaš v javni upravi! No, jaz sem ga. Gozdarskega inšpektorja-svetnika Boruta, ki mi je pred kratkim zaradi zapisa na blogu poslal vabilo na zaslišanje. Na blogu sem namreč, kot seveda znam, opletal z jezikom in pisal, kakšen frajer sem, ker z mojim Ladkotom divjam po hostah cele noči in se je odločil, gozdarski inšpektor namreč, tovrstnemu početju narediti konec. Kar je seveda pohvalno, če bi bili moji zapisi povsem resnični in faktografski. Kar pa niso, ker sem pisatelj, ki mu domišljija itak preveč dela. In kaj dodam. Ko sem čakal na zaslišanje, sem se najbolj bal, kako človeku, pa še inšpektorju povrhu vsega, razložiti, da pač gobcam. Kako razložiti resnemu človeku, da lahko drug človek, ki naj bi bil tudi resen, iz ene ali dveh voženj naredi vožnje po cele noči. Kako mu sploh razložiti kar koli, da te ne bi kaznoval zaradi nečesa, kar si napisal, naredil pa ne?!

No, pa se je izkazalo, da je inšpektor razumen človek, ki ve, kaj je pisateljsko blebetanje in je v obrazložitev zapisal, da ne more z gotovostjo trditi, da sem res kršil predpise, ki govorijo o prepovedi voženj z vozili izven gozdnih cest in  da je (POZOR!) “inšpektor med drugim prečital knjigo Neizstreljeni naboj, katere avtor je g. Šinigoj, ter ugotovil, da je v resnici nagnjen k pretiravanju oz. k spreminjanju dejstev zaradi dramatičnosti.” 🙂

Evo, oproščen krivde, ker človek ve, kaj je pesniška svoboda in kurčenje  za šankom, za kazen, ker je sploh pomislil, da bi jaz lahko kršil zakon, si je pa kar sam pokoro naložil  – prebral je moj roman. In potem pronicljivo ugotovil, kar še noben književni kritik ni, da sem gobcač, kar je pa čista resnica …

Na mostu Drvenija u Sarajevu okupilo se mnogo ljudi. Gledaju odozgo kako ispod mosta Mujo guzi Sulju. Dolazi i Haso. Pita Muju šta to radi.

Mujo kaže: Sulji pozlilo pa mu dajem prvu pomoč.

Budalo, kaže Haso, to se radi usta na usta.

A Mujo če njemu: Tako je sve i počelo!

Lepo vreme in ogromno snega. Vogel. Bi si človek lahko želel še kaj več? Težko, če je smučar, a tudi to včasih ni dovolj za popolno zadovoljstvo, kajti v vsak raj se mimogrede splazi tudi kakšna kača. Vrste pred vlečnicami me pravzaprav niso motile, sem že v letih, ko človeku malce predaha po spustu kar prija, a kaj, ko si med čakanjem prisiljen poslušati tudi glasbo po izboru lokalnega podajalca sider. Ne vem, ali so starši teh podajalcev sider bratje in sestre, zagotovo pa so si v najbližjem sorodstvu starši ustvarjalcev glasbe, ki sem jo bil proti svoji volji prisiljen poslušati cele dneve. Toliko bebavih rim, tako kretenskih besedil, tako nagravžno (ne)prikrite spolnosti in omenjanja seksa že dolgo dolgo nisem slišal. Kdo to producira, kdo to konzumira!? Mislim, konzumira po svoji prosti volji?! Vsakič znova, ko sem prišel do sidra (ali zastarele sedežnice, ki sem jo na Voglu drsal že pred dvajsetimi leti!) in sem želel vprašati, ali poslušam radijsko postajo ali posneto zgoščenko, me je zanesen in vesel izraz na obrazu podajalca sider in po ritmu tancajoče nožice prepričal, naj tega ne storim. Ker bom povzročil konflikt, saj človek mojega kulturniškega zgražanja zagotovo ne bi razumel! Tu in tam sem sicer slišal kakšno nerganje, predvsem staršev majhnih otrok, za katere je pravzaprav vseeno, ali retardirani pevec poje Usedi se na mojo banano ali pa bi moledujoče cvilil Natakni se na moj kurac in za katere je pravzaprav vseeno, ali bebava blondinka poje Ne grem na kolena ali pa bi užaljeno krakala, da kurca pač ne bo vzela v usta (zaradi kakršnega koli razloga pač ne!), to pa je bilo tudi vse. In ta dva primera sta bila od vsega repertoarja, ki sem ga bil prisiljen preposlušati po nekajkrat, še med najbolj nedolžnimi!!!
Res, če bi mi kdo dokazal, da tovrstno »glasbo« posluša več kot pol Slovencev, si prostovoljno oblečem trenirko (ki je sicer sploh nimam, a si jo nemudoma kupim!), sedem v avto, navijem turbo folk musko na ful in si brundam, da naj se Prešeren in Strniša jebeta, ker itak nimata pojma o poeziji!

Najbolj žalosten pa je bil pogled na tujce, ki so v vrsti čakajoč na poskočne viže migali z ritkami, besedila na srečo itak niso razumeli. In sem se spomnil tiste reklame, ko se švedska družina spoka v avto in odpelje, iz radia pa se zasliši pesem I wanna fuck you in the ass. Punčki zadaj se spogledata in muzata, ata in mama pa med vožnjo veselo migata ob ritmu. In, ja, uganili ste, reklama je bila za šolo učenja tujih jezikov. Kaj pa s takšnimi popevkami reklamirajo nekatere slovenske radijske postaje, mi ni jasno. Mogoče hočejo narajcati čim več Slovencev, da bi bolj fukali in v perspektivi imeli več otrok, da ne bomo izumrli?!?

… potem je pa itak čez pol ure snežna nevihta prišla.

Pred leti, ko mi je Matjaž Pikalo razlagal, da ga tožijo zaradi nečesa, kar je zapisal v leposlovni knjigi, sem le nejeverno zmajeval z glavo in potem še bolj nejeverno spremljal proces, pri Bredi Smolnikar sem se, kljub temu, da ne verujem, pogosto prekrižal, pri Vojnoviču pa sem se samo še smejal. Res. Kdo od normalnih bi šel in tožil pisatelja za besede, ki jih izreče v leposlovnem delu fiktiven junak?!

Ja, v Sloveniji je vse možno. Ne, moram se popraviti. Ja, v Sloveniji je res možno čisto čisto vse! Sam sem pisatelj že debelo število let in dasiravno moja prva knjiga Vojake ubijajo, mar ne? ni izšla v času Jugoslavije, kar je bilo nekako logično, saj sem v njej popisoval vojaka/dezerterja iz JLA, ki je tedaj pri nas še veljala za nekakšno kovačnico bratstva in enotnosti, drugih težav zaradi svojega pisanja nisem imel. Vsaj ne vidnih … No, pred PAR DNEVI pa sem začel pisati tale bogi bogceni blogec, v katerem opisujem svoje neumnosti, ki prav zares nikogar ne zanimajo, kar dobim obvestilo od ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Priporočeno, s povratnico. Evo, saj mi je nerodno priznati, a sem najprej pomislil, da mi je kak daljni daljni sorodnik kakšno njivo zapustil ali travnik, pa je bilo vse kaj drugega.

Vabljen sem namreč na zaslišanje (tudi nekakšne sankcije so noter omenjene) v zvezi z vožnjo z vozili po gozdu zunaj gozdnih cest.

S tem seveda ni nič narobe, celo veseli me, da nekdo v tej državi budno bdi nad nepridipravi, ki povzročajo škodo po kmetijstvu, gozdovih in prehrani, a bolj me skrbi, ker so do tega mojega zločina prišli s pomočjo mojega bloga. Ki ga ustvarjam šele par bogih dni. In v katerem itak pišem na sebi lasten način (tak pač sem), torej pretiravam, dodajam, odvzemam in zamolčim, v zelo širokem smislu Licentie Poetike. Prijatelji itak pravijo, da lažem ko pes teče. A to je stvar gledišča, itak, jaz se branim, da mogoče le tu in tam kaj polepšam, da je bolj zanimivo ali duhovito. Kakor koli že, res me je udarila kriza zgodnjih poznosrednjih let, ker sem že gospod v zgodnjih poznosrednjih letih, res sem si nabavil hudo terensko vozilo s še hujšimi ruskimi ortokramparskimi gumami in res sem ga krstil za Ladkota, res se tu in tam tudi v hosto zapeljem in res sem o tem tudi napisal kratko zgodbico za ta brlog, ki ga pravkar berete, a to seveda še ne pomeni, da je vse, kar napišem, tudi res. Ker se včasih lažem, nič ne tajim. Včasih se pa tudi ne, tudi nič ne tajim. Sem pa nadvse vesel, da je vsaj eden od treh obiskovalcev mojega brloga opazil crime in progress in pozval kriminalca na zaslišanje … Se mu bom odzval, jasno!

P.S. V svojo obrambo in da bo resnici zadoščeno, pa le moram dodati, da se NIKOLI ne vozim izven cest!