S Tomijem sva včeraj nekaj čez drugo zjutraj končala z montiranjem promocijskega filmčka za moj mladinski roman (enkrat vmes sva na kebab v jufki skočila, zato je trajalo tako dolgo!), jaz sem nato sedel v avto in domov, Tomi pa na kolo in domov. Sem ponudil, seveda, da ga zapeljem, pa je trmoglavil, da je rekreiranje okej in je odpedaliral. Danes dopoldne, ko sva zadevo končala in je spet sedel na kolo, da bo šel po bencin za motorno kosilnico, sem mu spet ponudil prevoz, pa ni hotel, čeprav je zunaj že spet peklensko vroče! Je kar odpedaliral …
Po kosilu sem očistil bazen, ker je dež vanj nanesel kar nekaj nesnage in čeprav so se v začetku, ko sem vstopal vanj, malinice v trebuh skrile, saj ima voda le 23 stopinj, mi je potem kar pasalo. In se potem lepo ohlajen s klimo na ful odpeljal do prijatelja. Ki se je v peklenski pripeki odločil pokositi del travnika pri hiši, kjer je bila trava visoka že skoraj meter in pol! Sem si rekel, da to moram videti! Sem k njemu priskakljal z dvema ledenima kavama s Petrola, svojo je Tomi spil kar na dušek! Ker košnja tako visoke trave s tako neprimerno kosilno res ni mačji kašelj, pa še ves v temno je bil oblečen, sonce je pa pripekalo …
Sva malce počvekala, potem sem se jaz v senco bolj prestavil in z užitkom kadil in ledeno kavo pil, prijatelj je pa boril se z džunglo. Saj verjetno mi je bil hvaležen, ko sem mu tu in tam s prstom pokazal, kje še mora zapeljati s kosilnico, ko pa je nesreča mimo prinesla še Marka P. (tudi zanj sem imel ledeno kavo s Petrola, pač jaz nisem dveh spil!) in sva Grdina drkala v duetu, je pa moral pavzo napraviti. Nama je v senco prinesel mizo in stole in vodo, pa še sam se je malce odžejal, da je lahko prek telefona dokončan filmček na Tubo fliknil, potem se je pa spet v borbo odpravil.
Sva z Markom P. malce počvekala o tem in onem, potem je on odšel, meni je pa dolgčas postalo. In sem lesene grablje v roke prijel (pa bolj v senci sem grabil, tisti še osončeni del sem pustil prijatelju), a le toliko, da sem dva zoba odlomil in se malo prepotil, potem sem moral pa še jaz domov. Da se malce ohladim v bazenu …
Kakor koli, Tomi se je spet izkazal, napravil je dober film, čeprav metle iz riti mi pa tudi on kljub kar nekaj poskusom ni uspel potegniti …
Več svetlobe, so bile domnevno Goethejeve zadnje besede. Ne vem, ali je hotel morda poiskati nogavice pod posteljo ali kaj tretjega, v vsakem primeru pa je šel takoj po teh besedah proti svetlobi in posledično med jamarje. In ko je zadnjič Tico porabil zadnjo baterijo v vrtalniku, ko sva plezala v kaminu Game over in je dol prišel z informacijo, da je do poličke do vrha samo še pet metrov, da pa zaradi svoje šibke svetilke ni najbolje videl, me je zasrbelo. Kako tudi ne, ko pa frdamani kamin plezamo zdaj menda že četrto leto in smo prikopali že do višine najmanj 130 m, kakor da bi bili alpinisti, ne pa jamarji! Sem zbiral ekipo, ki jo je v teh poletnih dnevih težko dobiti (no, za kamin jo je težko dobiti tudi v spomladnih, jesenskih in zimskih dnevih) in ni vrag, da se je mojster Anžič javil, ker je ravno prav časa minilo od njegovega zadnjega obiska, da je pozabil. Je v petek spotoma še Ticota pobral in smo bili ob polni luni že v najboljši bistriški gostilni na špricarčkih, kjer nam je Alenka povedala, da je zjutraj pri njih tako padalo, da takšnega naliva v vseh svojih mladih rosnih letih še ni doživela. A se nismo obrnili domov, seveda ne, da bi Anžič koruzo v puško vrgel je potrebno kaj več kot en takšen nalivček, smo raje klobase na žerjavico vrgli, si nekaj popili in modrovali do ranih jutranjih ur. Zjutraj pa potem lahko malce potegnili, da so prišli še Uroš, Jasna in Grdin. Po nekaj kofetkih in še po nekaj kofetkih smo se končno v opremo zrihtali. Pa se morda še niti ne bi, če Grdin ne bi začel nekakšen ritual, menda se mu reče strečing, in je vsem ostalim nerodno ratalo in smo se odpravili. Tapravi možaki, Anžič, Grdin in jaz v kamin, Tico v Sedemdesetmetrco nekaj preopremljat, kriplbataljon Uroš in Jasna, oba z zvitim gležnjem, pa trenirat v Stropnico na sonček.
Ko smo priskakljali v Game over, mi je bilo takoj jasno, da vse ne bo šlo po načrtih, ker je tisti naliv spred dveh dni še veselo padal v globino. Smo se spravili na polico na višini kakšnih 100 m, kjer sem nase navesil vso plezalno opremo in pičil v višave. Saj je kar šlo, dokler malce pred vrhom smer ni zavila v slap in sem bil v hipu moker do kože! A še nisem odnehal, sem besno zgrizel še kakšnih 20 metrov do zadnjega dvojnega pritrdišča, do koder je zadnjič Tico prilezel in se že začel pripravljati na osvajanje tistih petih metrov do police, ko sem se končno spomnil, prižgal tahud reflektor na čeladi in posvetil kvišku. In bi me seveda kmalu kap, kajti strop je oddaljen še najmanj 30 metrov, če ne še več, zaradi vode nisem dobro videl, kar je pomenilo, da bodo potrebne še najmanj tri akcije in v takšni povodnji enostavno ni imelo smisla sploh začenjati! Kar na jok mi je šlo, ko sem začel dol vpiti prijateljema, naj razkopljeta varovanje, da sem z akcijo zaključil in da prihajam do njiju. Voda mi je tekla za vrat in rokave in sem komaj čakal, da se spustim, ko se je Anžič odločil, da bo malo duhovit. Se je pretvarjal, da ne sliši in je kričal gor, da varuje in zategnil dinamično varovalno vrv, da sem visel tam ko klobasa, le da v vodi namesto v dimu. Sem tulil dol, naj razkoplje, da sem končal, a vse kar sem dobil gor, sta bili dve nagajivi lučki, ki sta kukali gor daleč spodaj in zategnjeno varovalno vrv. Saj vem, hec je hec, sem kmalu poštekal, a ko ti za vrat teče ledena voda, ni več smešno. In sem brcnil eno malo večjo blatno fleho, da je zgrmela v globino in hkrati zavpil, naj pazita, da pada in sta obe lučki v tisočinki sekunde izginili (sta se morala skriti pod slapek, kamor sem se ob prejšnji akciji tudi sam skrival), pa tudi štrik je takojci popustil. Smo v bivaku v Severnem rovu kofe spili, potem pa počasi proti površju odsvinjali. In smo ven prišli še podnevi, je Anžič kar malce šok doživel, ker on je navajen bolj ob osmih zjutraj ven iz Čaganke hodit …
Potem smo zakurili, kakor se za ohcet spodobi, ene milijon zrezkov spekli in klobas (ob pol dveh zjutraj ponesreči tudi Anžičeve najbolj pikantne, da smo jih morali krepko s špricarčki gasiti!), se potem v postelje spravili in ob pol osmih zjutraj v nedeljo že sedeli ob dimu in čakali, da se je skuhala kava. Potem smo čakali še Uroša, ki je moral razopremiti Stropnico, ker se mu je dan prej ni ljubilo, vmes smo mu pa še zajtrk ponesreči pojedli, a ni bil preveč hud, ker je kmalu potem v najboljši bistriški gostilni na sončku dobil kavico. Brez mleka, ker smo si ga ostali ponesreči ostali vsega razdelili … Kamin pa čaka. Na dneve brez dežja. Menda prihajajo kmalu …
Sem zadnjič iz jame prilezel in me je predraga soproga sumničavo opazova, ko sem s kavo v roki stokal do terase. Kaj je narobe, me je vprašala, malce zaskrbljeno, ker se mi zdi, da življenjskega zavarovanja nimam sklenjenega, z jamarji ga ne sklenejo. Sem ji zaupal, da sem si nekaj kolk zjebal in jo je še bolj zaskrbelo, ko sem ji odrgnino pokazal, je skrb pa še narasla. Ker itak da si nisem kolka poškodoval temveč samo bok, tam, kjer je kost povsem pod kožo me je grdo užulil jamarski pas, ker sem dodatno transportko obesil na bok, ne med noge. In je ugotovila, da je to zaradi zoba, zoba časa, če še tega ne vem, kaj je kolk in kaj je bok. Pa itak da vem, samo kaj dosti razmišljati se mi ni ljubilo, moram povedati v svojo obrambo. Pa ven sem tudi preveč nesel, kar tudi boku ni nič pomagalo, ker sproti še smeti in puščeno opremo odnesem, kolikor pač lahko. Tokrat sem ven pritrogal palico in lestve za lažje plezanje kamina. Sva s Klemnom to v knjigi videla in najprej seveda kar sama doma naredila pripravo, saj kdo bo pa za košček kovine dajal 100 evrov, ko se je prijatelju zadeva že pri prvi uporabi v steni začela zvijati in je krepko bremzo v gatke potegnil, smo pa kar original naročili. Da 100 evrov pa spet ni tako veliko, da si zadeve ne bi mogli privoščiti. Saj domača je že okej, samo original da je lepše pobarvan …
Se mi zdi, da smo zadevo le enkrat uporabili, ker v blatu in neravni steni sploh ne veš več, kaj je zgoraj in kaj spodaj in je potem tisti kup blata nekaj let sameval ob steni, dokler ga zadnjič nisem ven odnesel. Sem skoraj dve uri potreboval, da sem blato dol zdrgnil in potem ugotovil, da bo šla zadeva v pokoj. Ker sta tudi njo Čaganka in zob časa krepko načela. Katja je sicer ob pogledu na fotko omenila, da je to pač običajna obraba, a se odločno nisem strinjal. Obrabljen sem recimo jaz, čeprav ne samo od Čaganke in zoba časa, pripravica za lažje plezanje kaminov je pa skoraj zgnita …
Pred tako peklensko poletno vročino se lahko skriješ le pod zemljo. In ker je tako peklensko vroče, brez padavin, je to idealna priložnost za plezanje kamina Game over, v katerem vedno teče in si vedno do kože premočen. Če je zunaj peklensko poletje, tudi v kaminu manj teče. Načrt je bil trotlziher, temperature tam okoli 40 stopinj, v petek smo se vse zmenili, v soboto je začelo padati kot za stavo, v nedeljo dopoldne, ko smo se Tico, Urbi, Tomaž in jaz v kratkih hlačah proti Čaganki odpravili, je pa še mraz pritisnil! Tako da kaj dosti postopali nismo, smo se kar v podzemlje odpravili. Enkrat za spremembo spet težko otovorjeni z vrvmi, kovačijo … S Ticotom sva kot domačina kar dol potegnila, saj je bil Urbi že nekajkrat v Čaganki in da se izgubiš, moraš biti ali povsem nov ali pa inovativen, in ker Urbi ni bil nov, je bil pa inovativen. In sta s Tomažem že v drugi stopnji v takšno (napačno) luknjico rinila, da si jaz tja niti roke ne bi upal zatlačiti. In ker sta tudi nekaj opreme, potrebne za plezanje kamina, dol nosila, sva ju morala s Ticotom v bivaku na 200 m seveda počakati. Urbi in Tomaž sta se potem odpravila v Južni rov malo raziskovat, s Ticotom sva pa na polico kakšnih 100 m nad dnom Game overja splezala in se na akcijo pripravila. Po načrtu je prvi plezal Tico, jaz sem ga pa varoval. Plezanje kamina je podobno tehničnemu alpinističnemu plezanju, le da to počneš v temi, blatu, vodi in popolnoma gnili, krušljivi skali! Plezalec zavrta sidrišče, kolikor lahko doseže visoko, se povleče nanj in to ponovi še kakšnih tridesetkrat, od spodaj ga pa soplezalec varuje z dinamično vrvjo, ki jo ima plezalec pripeto nase (poleg vrtalnika, kompletov, vponk, kladiva, vrvi, dodatnih baterij …). Da v primeru padca ali slabega sidrišča pač obvisi na vrvi in ne štrbunkne na dno! Ker smo v Game overju že tako visoko, da se čedalje bolj oži in se tisti, ki varuje, nima kam skriti pred padajočim kamenjem, je to kar adrenalinsko početje. Tico se je spravil na vrv in mi po kakšnih 30 metrih izginil spred oči, jaz sem si pa ob steni na najbolj udobnem kamnu pripravil armič, na katerega sem sedel, na doseg roke sem pa navlekel vse, kar sem potreboval. Torej plinski kuhalnik in kavo, mleko v prahu, sladkor, posodo, skodelice, čike, vžigalnik, svečo … Dobro, sveče nisem potreboval, ampak je Tico vztrajal, naj jo prižgem, da je to tak fukiš filing, da lažje zdržiš napor varovanja. Se mi je itak zdelo hecno, napor pri varovanju, ko samo sediš in se po riti praskaš, kje je tukaj napor. In sem potem sedel tam, stisnjen ob steno, vsake toliko je pa prišel ukaz, naj popustim vrv, kar je pomenilo, da se bo Tico premaknil kakšen meter višje in sem mu podal malo vrvi. In to je to. Da crkneš od dosade, pravzaprav, če ne bi bilo tako zelo blatno in tako zelo hladno in mokro! Sem se že po desetih minutah varovanja tresel ko pes na kuzli, zato sem si vsaj noge zavil v astrofolijo, da mi bo malce bolj toplo, pa kaj dosti ni pomagalo. Ampak je bilo pa vsaj sedišče res udobno in ko sem ravno začel razmišljati, ali bi si kofe skuhal, je prvič zagrmelo kamenje v globino. Kakšnih švoh 50 m višje je Tico očitno kaj brcnil z nogo, udaril z vso tisto kramo, ki je visela pod njim ali pa razbil s kladivom, ko je pripravljal prostor za sidrišče. In itak sem bil v sekundi na edinem vsaj kolikor toliko varnem mestu na celi polici, pod majhnim previsom, s katerega se je veselo zlivala voda in sem bil v sekundi moker. Pa še astrofolijo sem vso raztrgal v prafaktorje! Sem potem sedišče premaknil malce bolj k previsu in ni bilo več tako udobno, le bolj hladno je bilo, ker je voda pršila po meni, a ko sem skuhal kofe, je bilo takojci boljše. Res je, da bi moral prijatelja varovati in mi je to najmanj milijonkrat zabičal, a ker sem za kuhanje kofeta potreboval dve roki, sem štrik kar zavezal na bližnje pritrdišče. In je bilo prav tako dobro in varno, še posebej, ker Tico tega ni videl! Vsake toliko sem moral popustiti, torej mu dodati vrvi, a sem se na ritem kar navadil, celo kava se je skuhala med pravilnimi intervali! Potem sem še svečo prižgal in je bilo res fukiš, pa kofetek vroč sem srebal in me je seveda spanec premagal. Sem kar malce zadremal, a globoko seveda ne, za kar je poskrbel Tico, ki mi je vsake toliko kaj dol poslal, da sem skakal ko bumbar pod previsek, ampak kave pa niti enkrat nisem polil! Grozljiv je občutek, ko mimo tebe z višine vsaj 50 m prileti kamen, vsak z drugačnim zvokom! Kljub adrenalinu pa me je seveda čedalje bolj zeblo. Sem poskušal razmišljati o par nočeh prej, ko je bilo v spalnici ponoči tako vroče, da sem se celo med spanjem potil, pa je bilo le slabše. Sem prav s strahom čakal prijatelja, ki se je po nekaj debelih urah plezanja vrnil do mene, da bova zdaj pa vloge zamenjala in bom moral jaz plezati, on bo pa varoval, pa je bil na srečo še bolj premražen in premočen od mene. In čeprav do vrha kamina manjka samo še kakšnih 6 metrov in se bo že kmalu verjetno dalo pokukati v horizontalen del, sva z akcijo zaključila. V bivaku na 200 metrih sva le česnovo juhico pojedla in pičila ven. Okoli desetih zvečer sta naju Urbi in Tomaž z vročim prebrancem pričakala, pa Urošev kompliment na telefonu, ki sem mu prej poslal sporočilo, kaj bomo počeli, da smo čist prfuknjeni, da če v nedeljo nimamo kaj bolj pametnega početi. Potem smo ob ognju čvekali, malo pili in ob enih zjutraj še čevape pojedli, v ponedeljek je pa tako scalo, da smo dopoldne kar v bivaku zakurili, da smo v miru kofe spili, preden smo domov odpeketali …
Ob takšnem bioritmu, kot ga imam, ko spim, ko so normalni ljudje pokonci in sem pokonci, ko bogaboječ živelj spi, večkrat pridem v konflikt. Predvsem recimo s poštarji, ki navsezgodaj zvonijo, da veselo povedo, da sem spet neki iz Kitajske dobil in jo zdaj že sumim, da tako zgodaj kljub prošnji, naj samo obvestilo o pošiljki v nabiralnik vrže, prihaja samo zato, da tečnega zaspanega strička v gatah vidi. Pa z dimnikarji je tudi problem, ko obvestijo, da bodo prišli takrat ali takrat in jim celo uro lahko sporočim, kdaj naj priropotajo, a je nikoli ne upoštevajo in vedno zjutraj pridejo. Danes je prišel ob pol devetih in ko sem ves munjen odprl vrata in že hotel znoret, se mi je povsem prepoten črn možakar prav zasmilil. Ker je bilo že tako zgodaj krepko čez trideset stopinj, on je imel pa zagotovo že nekaj dimnikov za sabo. Sem se mu samo z vrat umaknil, je vedel, kam mora in kaj mora. Jaz sem si pa kofe pritisnil in se malce bolj zgodaj kakor ponavadi na časopise vrgel. Na vrtu imam dopoldne senco in še ni bilo vroče, a ko mi je dimnikar prinesel račun, mu ni bilo nič hladno. Z vrtno cevjo si je opral roke in se malce ohladil, pa kofe sem mu ponudil, a se je samo s kozarcem vode in čikom zadovoljil. Pa celo sesti ni hotel, da ne bo kaj umazal, dokler mu nisem tistega dela časopisa, ki sem ga že prebral, položil na stol. In sva malo klepetala o vremenu, kakopak, potem me je pa vprašal, če sem nov v hiši. Da že ene osem let v naši ulici dimnike čisti in da mu vrata vedno odprejo otroci ali ženska, mene pa da še ni videl. Sem mu razložil, da v tej hiši živim veliko dlje, kot on dimnike čisti in se mu je malo čudno zdelo, vrtal pa globlje potem ni. Je spil vodo, ugasnil čik, vzel denar in odšel novim dimnikom naproti. Jaz sem pa, ko sem ga spremil do vrat, upal, da se ne spomni lanskega leta, ko sva se skoraj zagotovo srečala, a je bilo tako zgodaj, da se tudi jaz spomnim le nekega črnega obraza, obraznih detajlov pa …
Moj mladinski roman Iskanje Eve je bil pred časom izbran za letošnjo Rastem s knjigo, kar pomeni, da ga bodo dobili vsi slovenski sedmošolci. Saj sem kar malo ponosen, zelo veliko slovenskih avtorjev se danes pač ne more pohvaliti z naklado 22000 izvodov! Dobro, pa da ga bodo ob začetku leta kleli vsi slovenski sedmošolci hkrati, verjetno tudi ne, a to je že druga zgodba … Ob knjigi je potrebno posneti tudi promocijski filmček in po nekajdnevnih pripravah se je danes začelo snemanje pod režiserko taktirko Tomaža Grdina. In delo s Tomijem je vedno nadvse zanimivo. No, nikoli ni dolgočasno. Okej, vedno je adrenalinsko! Začelo se je zapletati že, ko sem skočil v fotokopirnico, da mi natisnejo dve majčki, prepričan, da mi bo to vzelo kakšnih 5 minut, pa se je zadeva zavlekla na skoraj dobro uro in pol, ker so človeku neke programe zamenjali in potem prinešene fotke ni znal zrcalno natisniti, da bi bila na majici pravilno odtisnjena. Še celo Tomi mu je po telefonu navodila dajal in potem odnehal, pa nikoli ne, na koncu je nekako uspelo meni rešiti zadevo, a sem potem v kafič prišel čisto premočen. So bili že vsi tam in Tomi je kar hitro razdelil delo. Igralca, Žan in Denise, sta itak že prej vedela, da bosta delala ,Uroš, jaz in Denisin soprog smo pa šele v prijetno ohlajenem lokalu izvedeli za zadolžitve. In kakor se za delo s Tomijem spodobi, smo se na parking odpravili v največji pripeki, ko je termometer kazal kakšnih 38 stopinj! Prvič so se čisto zares sprostili, ko sem na parking pripeljal velik kamion, ki nam ga je prijazno posodil prijatelj Robi Novak, saj takšne zadeve še nikoli nisem vozil in je vse skupaj skakalo kot kakšna kočija včasih na Divjem zahodu, potem smo parkrat na suho probali, da je nervoznost izginila, nato se pa kar na delo vrgli. Na vročino pa kar pozabili, čeprav smo zalogo hladne vode iz plastenk zelo zelo hitro porabili. Bolj smo delali, lažje je bilo, tudi zato, ker je z minevajočimi urami pojenjavala tudi vročina, čisto zares pa zaključili s pico okoli desetih zvečer! Kar ni slabo za posel, za katerega je Tomi predvideval, da ga bomo naredili v urici, dveh, treh! Tomi zadovoljen, menda smo vse naredili točno tako, kot si je želel in kot je treba!
Doma je bila pa predraga mi soproga sicer že v postelji, a še budna, zato mi jih je lahko napela, da kje je naše umazano perilo! Odgovora na njeno vprašanje pa resnično nisem poznal. Po scenariju je moral Žan, ki je zbežal od doma in je imel zato na hrbtu velik nahrbtnik, zaštopati tovornjakarico Lolo in da je bila zadeva videti avtentična, sem doma nahrbtnik napolnil s tistim, kar mi je bilo pri roki. Priznam, lahko bi recimo vanj nametal sveže rjuhe ali brisače ali kaj drugega, a bi se vse skupaj preveč zmečkalo, zato sem kar koš za umazano perilo spraznil vanj. Kako naj pa jaz vem, da se je danes nameravalo prati?! In sem stal med vrati spalnice in razmišljal, kje so naše prešvicane majice in umazane brisače ter spodnje perilo, pa res nisem vedel. Če sem nahrbtnik pozabil v Urošovem avtu, potem so v Ljubljani, če pa v Tomijevem, potem so pa dokaj blizu …
