Kategorija: Razno

Ene pet let nazaj sem bil pameten in sem se kot pametni ptiči selivci iz Slovenije preselil v toplejše kraje, na tavh v Egipt. Dobro, tako pameten kakor ptiči vseeno nisem bil, ker sem tam ostal precej manj od njih, vseeno pa sem si vsaj malo pogrel stare kosti. In ker mraz spet pohajkuje po naših krajih, spodaj limam tekst, ki sem ga takrat spesnil.
Na Dunaj smo prišli odločno prezgodaj. Še sreča, da so na letališču kotički za kadilce, drugače bi bilo težko dočakati letalo za v Egipt. Zunaj je bilo dobrih minus dvajset stopinj. Že na letalu prvi adrenalinček. Ne vem, zakaj sem si želel s telefonom posneti vzlet in ko mi je B. dajal navodila, kako nastaviti snemalnik, je mimo prineslo stevardeso. Mlado, mozoljasto. Arogantno. Morda je zaradi tega prišlo do kratkega stika? Ne vem. Ugasnite telefon, gospod! Nadvse ukazovalno. Ja, punči, sem si mislil, kakor nekaj pritisnil in zadevico spravil v žep. Ugasnite telefon, gospod! Že bolj glasno. Saj sem ga, sem poskusil. GOSPOD, ugasnite telefon! Ko te jebe, saj sem ga! GOOOOSPOD, ugasnite telefon! Mah, vdal sem se in zadevo ugasnil. Saj se bo morala pripeti tudi ona, preden bomo vzleteli … Posnel sem vzlet in snemal sem tudi let, ko me je dobila drugič. Tokrat ni imela razumevanja, znorela je. Ne vem, kdo je bil bolj rdeč v glavo. Vdal sem se drugič. Se ne bi, ampak cel avion bulji v tebe, kakor da si terorist ali kaj! Naredili smo vmesni pristanek, nekaj potnikov je izstopilo, nekaj jih je vstopilo. Vstal sem s sedeža in poskusil zakopati bojno sekiro. Namestil sem najbolj prijazno faco in stopil proti izhodu, kjer je pripravljala nekakšno malico. Nisem napravil najboljšega vtisa, zamera je bila očitno huda. Začela je pospešeno pospravljati voziček, da bi se mi umaknila, mislila je, da hočem na stranišče. Ko se je končno umaknila, sem napravil še bolj prijazno faco, ji pokazal v roki pripravljeno cigareto in napravil nekaj korakov proti stopnicam, pripetim k letalu. Popolnoma mirna je zasikala, naj grem nazaj na sedež. Kot ekonom lonec pred eksplozijo. Torej vojna! Taktično sem se vdal in sedel na svoj prostor. Vsakič, ko sem hotel vstati, me je pogledala. Led. Sem za štos celo mislil oditi na stranišče, a se je neka gospa z Dunaja z veeeliko kilogrami preveč ravnokar iztrebila. Smrdelo je do sredine letala … Nekaj potnikov je zaprosilo, če lahko fotografirajo pilotovo kabino. Dovolila je. Hm, priložnost za napad. Vzel sem telefon in se skušal pririniti mimo nje. Ni dovolila. Pokazal sem ji Parkovo press izkaznico, a ni popustila. Le še malce bolj bleda je postala. Prepričan sem, da sem v kosilu dobil tudi njen šmrkelj. Do Egipta je bilo še štiri ure leta. Dolgčas. Človek pa se mora zabavati. Pobaral sem B.-ja, ki je sedel ob meni, če je za igrico. Ima namreč enak telefon kot jaz. Prek bluetootha. Bil je nemudoma za. Moja formulca je debelo vodila, gume so cvilile, ko se je nenadoma spet prikazala ob meni. Nič ni rekla, le iz ušes se ji je kadilo. Potem je zasikala, da je to moj zadnji opomin in da me ob naslednjem na letališču počaka šerif. Tokrat sem se prvič usral. In razglasil poraz. Že na izhodu, ko se je poslavljala od vsakega potnika posebej in pri meni pogledala vstran, sem ji povedal, da ji smrdi iz ust. Sladka majhna zadovoljstva …
V Egiptu triindvajset stopinj, voda petindvajset. Dobro, prišli smo v najhujšo zimo, črnci so bili v bundah. Iz avtobusa do ladje morda 50 metrov, a vseeno moraš pustiti otrokom, da ti odnesejo prtljago in zaslužijo kakšen evro, saj ponavadi s takšnim bakšišem preživljajo celo družino. Moja potovalka ni bila težka, B.-jeva pa ko sto mater, sta jo morala nositi dva otročka. In ko sta zahtevala plačilo za oba, se je oglasil kapitalist v njem in ni hotel plačati. Da je samo ena potovalka. Potem je kakor popustil in jima plačal v madžarskih florintih, ju je nasral, da jima je dal skoraj deset evrov. Ladja dolga skoraj trideset metrov, po dva v kabini. S prho in straniščem … Vsak dan štirje potopi. Raj na zemlji. Turizem v pravem pomenu besede. Pozabite Hrvaško za vse življenje. Ko le pogledaš malce nebogljeno, je že nekdo ob tebi. Prijazen in želeč pomagati. Za dolar na dan plače. In na razpolago štiriindvajset ur na dan. Odvisen od tvoje napitnine, ki jo dobi na koncu potovanja … Rdeče morje božansko. Pred vsakim potopom brifing. Divemaster vsa nariše in razloži. Pove, na kaj biti pozoren. Tukaj boste morda videli želvo, tukaj moreno, tukaj morda morsko kravo, barakudo, napoleona, manto, če neverjetnih koral in milijone različnih vrst rib sploh ne omenjam! Ne veš, kaj bi gledal, kaj občudoval, kam še zaplaval. Če sploh, kajti lahko lebdiš na mestu, se ne premikaš in imaš materiala za pet ur! Navajen Jadrana sem se na začetku zapodil na trideset metrov in zelo hitro podihal zrak v samo dvanajstlitrski jeklenki. In prišel ven z nulo. Dvakrat. Kar je pomenilo dolgo pridigo o varnosti, divemaster in posadka so namreč odgovorni za tvojo varnost! Nekaj cigaret je zarisalo nasmešek na mladem egiptovskem obrazu in napolnilo mojo jeklenko na 260 barov namesto običajnih 200! Ostali potapljači so se me izogibali kakor človeka bombe, jaz pa sem imel do konca dovolj zraka, še posebej, ko sem ugotovil, da se največ dogaja le morda pet metrov pod morsko gladino …
Ko smo zasidrani čakali na kosilo, mimo priplava cela jata mant. To je nekaj podobnega skatom, le veliko večje. Elegantno so plavale mimo ladje, niso jebale nič, dokler nekdo od naših ni vzel zaleta in na eno skočil. Kot na rodeu. Divemaster ni imel besed, niti kazni za takšno početje, se mu kaj takšnega namreč še nikoli ni zgodilo, je pojasnil kasneje. In med prepovedi (kjer recimo piše, da ne smeš lomiti koral ipd) takoj napisal tudi, da ne smeš skakati na mante …
Morda tretji dan, po celonočni vožnji, ko smo se še pred sončnim vzhodom privezali (sidranje je strogo prepovedano, da se ne uniči koral!) ob grebenu nekje sredi morja, sem s kavo na zgornji palubi pričakal sončni vzhod in zamudil briffing. Ko sem se končno spravil v opremo in stopil na rob ploščadi (pet kolegov je že bilo pod vodo), sem zaslišal divemastra: “Poslušajte, kakšnih pet metrov pod ladjo kroži morski pes…” Skoraj sem že naredil korak v prazno, ko sem zmrznil. Morski pes?! Pet metrov pod ladjo?! Mater, kaj pa Žrelo?!? S težavo sem držal ravnotežje, potem pa se v hipu odločil in skočil. Jebiga, saj so že drugi v vodi, pa če bi bilo nevarno, me zagotovo ne bi pustili v vodo … A kljub vsemu! V hipu sem se potopil kakšna dva metra pod morsko gladino; zajelo me je neskončno število zračnih mehurčkov, ki sem jih potegnil s sabo. Jakuzi. Vedno uživam v tem prvem stiku z vodo, ko pride pod neopren in se počasi segreje na telesno temperaturo. Tokrat ne. Srce je utripalo hitreje, voda v maski me ni motila, da ne bi hlastno pogledal pod ladijski trup. Nešteto rib vseh barv, morskega psa nikjer. V naslednjem hipu sem pogledal proti dnu, morda kakšnih 25 metrov pod mano, skozi zaveso zračnih mehurčkov sem opazil prijatelje, ki so čepeli na tleh in gledali proti meni. Še malo sem spustil pogled in kar začutil, kako mi je neopren potegnilo med ritnice! Le kakšen meter pod mano se je morski pes pravkar obračal proč od mene, ker bi ga drugače zajahal. Adrenalin je dobesedno špricnil po žilah! Zverina ni bila ogromna, a kakšnih dva in pol metra je vseeno nabrala v dolžino. Elegantna, aerodinamična, stroj za ubijanje. Pred gobcem in ob njem so plavale majhne ribice, čistilci. Ko so postale preveč nadležne, je hlastnil proti njim. Vse to sem opazil morda v sekundi ali dveh, v naslednjih nekaj sekundah pa sem že bil na dnu, pri čemer sem ves čas gledal na vse strani. Ko sem imel hrbet ob grebenu, sem se umiril in dolgo dolgo opazoval elegantno žival. Pravzaprav dve. Pravzaprav tri. Trije so krožili pod ladjo! Čas je minil še hitreje kot ponavadi in ko sem potem na vrvi pod ladjo delal varnostni postanek na petih metrih, strahu pred bližajočim morskim psom ni bilo več. Le še občudovanje. In nekaj adrenalina. Krožil je po isti krožnici ves čas in ko je zaplaval mimo mene, sem parkrat zamahnil s plavutmi in se nastavil prav na njegovo pot. Sem se sam sebi zdel pravi džek, ko se mi je bližal in sem prav z užitkom čakal, kaj bo storila riba, a ko je bila kakšna dva metra od mene in ni kazala nobene namere, da bo svojo krožnico kaj spreminjala, mi je neopren potegnilo globoko globoko v rito. A je potem le malce bolj zamahnila z repno plavutjo in švignila mimo mene. Kasneje, ko je neopren že prišel iz riti, sem celo skočil v vodo, ko so vsi trije priplavali na površje, ker smo jih zvabili z ribami iz ladijske kuhinje! Moram povedati, da sem si premislil že v zraku in sem bil verjetno v dveh sekundah nazaj na ladji!?
Le nekaj je skalilo morsko idilo: kabino sem si delil z B.-jem, ki je mesojedec v dobesednem pomenu besede, spal sem nad njim, in ko je začel zvečer spuščati odvečne pline, sem mislil, da vozimo mimo mrhovišča …

Zadnjič smo se odpravili v Čaganko in ne le, da se je Maks izkazal (prišel je namreč tudi ven!), še celo pesem je napisal o svojem podvigu. Ko je Tico slišal za to, ga je prevzelo navdušenje. Da zdaj pa ima naša Čaganka čisto vse in da to je to. Da zdaj bo šlo pa v resnici zelo kmalu na 400 m in globlje, da drugo pač že je …

Spodaj je Maksova pesnitev, ki pa kot vse velike pesnitve potrebuje tudi nekaj pojasnil. No, le eno, recimo. Vse je res! Res je, da se je iz Velenja peljal v Ljubljano, kjer naj bi pobral Matjaža in res je, da se je peljal skozi center Ljubljane in šele v Vrhniki ugotovil, da se je malce izgubil. Evo, sem mislil, da sem jaz najhujši, a se je našel junak, ki me užene! Pa tudi po pretkanosti mi je prav blizu, če me že prekaša ne. Smo zadnjič sedeli na večerji in je priznal, da je v Paradani skrbno izbral dve transportki, saj je vedel, da bo imel zato mir do vrha. Opreme za ven znosit je bilo ogromno in smo se je vsi otepali, a če bi šel prazen ven, bi te gledali postrani, če si imel pa dve, si bil pa car. Teže pa itak ni nihče preverjal, tle se je izkazala Maksova prefrigranost in je zagrabil dve lahki in pičil ven, dokler se enemu od Hrvatov ni zasmilil in mu je porinil svojo transportko, sam pa vzel obe njegovi. Za polovico lažji od tiste ene! In je bilo Maksu malce nerodno in je ven pospešeno potegnil, kakopak, na večerji je pa potem priznal, da je na škrge dihal …

Od kolegice dobil sem knjigo,
notri zgodbe dolenjskih jamarjev,
ki neutrudno ustvarjajo zgodovino.
Med poglavji Čaganka mesto ima,
najgloblja je in najblatnejša.
V tistih krajih je najdaljša
in še se jo raziskuje.
Takoj sem obrnil se na Matjaža,
jamarski je univerzalni ključ,
vsem klubom je v pomoč.
Ni minilo nekaj dni,
že je piskalo sporočilo,
da bo kmalu dobra akcija.
Takoj preložil sem vse svoje delo,
vmes sem se še v Ljubljani izgubil,
ponesreč na Vrhniko zavil.
Še sreča, da je Matjaž trdoživ,
lahko bi bil od mraza hin!
Ko prišli smo blizu,
mi je kolovoz dal znak,
da je že zunaj blata za izvoz!
Nedolžno tam je stala koča,
prelepi jamarski novi apartma.
Vprašal sem, zakaj toliko desk,
ali bo slučajno elektrarno kap.
Vsi pogledali so tako kot krap:
Ej, tu se je treba medvedov bat!
Zgodaj zjutraj skočili smo v jamo
in kmalu verjel sem v njihove zgodbe,
saj vsak meter naprej
je bilo več blata kot prej!
Oči zagledale so prečudovito dvorano,
kjer ležijo veliki mrtvi kamni,
v kotu pa njihovo gnezdo.
Malo se počije in se o zvezdah govori,
ker pot se tu ne konča.
Je zato Šini odmaknil kamna dva,
pokažejo se novi blatni rovi.
Notri skačeš ko junak,
jama gre še v ožine,
a čas imel je svojo brzino,
zato odšla sva na površino.
Na poti ven se je pokazalo,
kje je jamar doma,
vse se je mazalo,
nikamor se ni dalo!
Prej namolzel bi suho kravo
ko ta usrani bi štrik,
da ne bi izpadel taki freak,
sem rekel, da šparam se za šiht!
Že vsak moj premik
zdel se mi je velik podvig,
Šini veliko se je smejal,
saj navajen je takih pogojev.
Prišla sva počasi ven,
se je že stemnilo.
Oprema na polno usrana,
sam to ni važno, če jama je krasna.
Potem hitro na cesto
in čez Kočevje sem drvel,
ker se mi je šiht že začel.

Maks Petrič, Šaleški jamarski klub »Podlasica«, Topolšica

Danes smo imeli jamarski reševalci zadnje srečanje letos, da malce poanaliziramo zadnje akcije, nato pa nekaj pojemo in spijemo in se v miru nablebetamo. Reševalci smo tisti ljudje, kaj ljudje, strokovnjaki, ki prvi priletimo, ko je v kakšni jami nesreča in pomagamo. Znanja je dovolj, le danes, ko so se vse reševalske horde zgrinjale v eno točko (turistično kmetijo nad Velenjem), sem malce podvomil o vsem skupaj. Ko so se v enem križišču treh cest znašli trije reševalni kombiji (polni jamarskih reševalcev) in so bili vsi trije namenjeni vsak v svojo (nasprotno) smer … Na koncu smo se vseeno našli in smo našli, smo se najedli in nablebetali, predvsem pa nasmejali …

Sem hotel prijateljici podariti za rojstni dan Očkov kotiček, ki ga edinega od mojih zbranih del še nima in sem preklical pol Slovenije, pa ga nikjer več ni bilo za dobiti. Zato sem zapakiral svoj edini izvod, kaj mi je pa drugega preostalo in mi ni bilo žal, se je razveselila. Danes mi pa Junior pošlje spodnjo fotko in sem ga kar poklical, da naj ga kupi, preden narod navali in je kupil in zdaj je pri meni. Zadnji izvod … Sem mu dal tudi za cockto pri Milanu, nič bat! 🙂

Danes sva bila z Jernejem spet v enem takšnem ajeto projektu, še prej sva se pa še v najboljši bistriški gostilni ustavila na špricarčku, kar pri ajeto projektu vedno pomaga. Da je še bolj ajetojevski in da še dlje traja kakor ponavadi. In sva med delom drobila o vsem mogočem, enkrat vmes sva pa na danšnjo mladino prišla tudi. Da kako je vsa zaračunalničarjena in podobno, da mi smo bili pa povsem drugačni. Kar je mogoče celo res, kaj pa vem. In ko sva tako drobila o neumnostih, ki smo jih kot otroci počeli, pa nikoli iz zlobe, le vmes se je vedno kaj sfižilo, sem se spomnil, kako sva s prijateljem nekje že v srednji šoli pod balkonom klicala tretjega prijatelja. Je živel v oficirskem bloku, v drugem nadstropju in sva morala biti kar glasna. Ne zaradi višine, tista solzava Jugo muzika je namreč glasno odmevala med bloki, ki je jugooficirjem vsaj deloma pričarala ozračje oddaljenega doma. Sva tako kričala pod balkonom in prijatelj se je zelo zelo hitro prikazal, priplezal je pod skoraj do konca spuščeno ruleto na balkon. Je bilo poletje in ruleta je zadrževala sončne žarke, skozi odprta vrata pa je lahko vseeno prihajal zrak in so oficirski ata po kosilu lažje malce počili. Saj to nama je bilo jasno tudi brez vseh tistih prijateljevih znamenj, da naj bova bolj tiha, da ata spijo in da nikoli ni OK, če se na silo in nenamerno zbudijo, a bila sva še šmrkava in objestna in verjetno dobre volje in se nisva kaj dosti sekirala. Prijatelj je tam na balkonu mahal kot nor, naj molčiva in odideva, midva sva pa hotela, da se nama pridruži na dvorišču. Saj bi se nama zagotovo pridružil, a verjetno je bil eden tistih dni, ko je ate moral v šolo pogledat vse tiste sinove cveke v redovalnici in je bil potem sin bolj vesel, če je ata spal, ker ni smel ven, je bil v havsarestu. Če mu je bil v majhnem blokovskem stanovanju ves čas na očeh, itak nikoli ni bilo dobro. Sem enkrat pri njih večerjal, ko je bila ravno neka tekma na TV, je igralo eno Jugo mesto proti drugemu. A tragedija je bila v tem, da je sin navijal za eno ekipo, ata pa za drugo. Meni se je na srečo jebalo za šport, kot se mi še vedno, ampak njihova mama je kuhala, da so angelčki z ritko ploskali, plus še sociološko so me te zadevo rahlo zanimale! Ne, saj se hecam, le užival sem v drkanju. In je takrat, ko sem bil pri njih, atetova ekipa zgubljala, ate je bil živčen ko sršen s slamico v riti, sin pa pameten in je molčal. Jaz sem pa že pojedel in sem si zaželel malo zabave in sem prijatelja sprovociral, da je začel bolj zavzeto navijati za svojo ekipo. Ko je čaletova ekipa naredila nagravžen prekršek in dobila kazen, je ate znorel, jaz sem pa sina sofisticirano napeljal, da se je postavil za svojo ekipo. In sva potem oba suvereno zatrjevala, da je bil favl tako očiten, da bi ga še pes vodnik slepega prepoznal in se je čale nekaj izvijal in se ni dal, midva pa tudi ne (sin je bil opogumljen, ker sva bila enkrat za spremembo dva proti njegovemu oficirskemu čaletu). In ko so tisti prekršek še nekajkrat ponovili v počasnem posnetku iz različnih kotov, sva mu vsakič posebej (kakor počasi zarinjen žebelj v koleno) poudarila, kako zelo jasen in nagravžen prekršek je to, dokler čale seveda ni posegel po najmočnejših argumentih. Mene je posla v tri krasne in domov ali kamor že hočem iti, svojega retardiranega sina, ki ima same cveke v šoli, je pa poslal za knjigo. Z brco v rit. Mene ni brcnil, ker so jugoviči na gostoljubje takrat še nekaj dali, mi je samo pokazal vrata. Pa se nisem dosti sekiral, ker je mamo vest zapekla zaradi soprogovega obnašanja in mi je še za domov nekaj zavila. Plus dejstvo, da je moral prijatelj potem celo noč trpeti za knjigo, pa čeprav skoraj brati ni znal, mi je tudi malce zadovoljstva dajalo. Kaj čmo, takšni smo bili, plus tudi on joje meni kdaj že prej tako pod nos pokadil!

Ampak, kakor koli, tistega dne nama je prijatelj z znamenji ves obupan dajal znamenja, naj se spokava in čeprav sva vedela, da ne bo prišel na dvorišče, da ni šans, ker je bil tistega dne njegov ate v šoli in je za najmanj en teden zaključil s svežim zrakom, sva se vseeno zafrkavala tam pod njim in kričala, naj se nama pridruži. Sva vedela, da če bova še nekaj časa vpila, se bo njegov ata zbudil in naju nekam poslal, sine bo moral pa spet za knjigo. Kar se nama je zdelo smešno za popizdit, njemu pa ne, sva videla na trpečem njegovem obrazščku. Je tudi on uvidel, kam ciljava in je že skoraj obupal, potem se mu je pa v hipu razjasnil obraz in nama je posignaliziral, naj umolkneva, da se takoj vrne. Je izginil pod skoraj povsem spuščeno roleto v stanovanje, midva sva pa umolknila. V pričakovanju. Res naju je zanimalo, kaj bo storil. Ker je bil skoraj stisnjen v kot in kaj veliko potez na razpolago niti ni imel. No, je potegnil potezo, ki je pa niti najmanj nisva pričakovala. Se je pojavil na balkonu z očetovo službeno pištolo v roki in nama kakor grozil. Se je smejal, midva spodaj pa tudi, ko naju je tako na muho jemal. Mu ni šlo najbolj od rok, ker sva med krohotom skakala sem ter tja ko dve kuri brez glave in se je še on na balkonu začel smejati in bi morda že samo s smehom njegovega očeta iz nadvse potrebnega počita iztrgali, a ga na srečo nismo. Mislim, nismo ga prebudili s smehom, prebudil ga je strel iz pištole. Se spomnim, da ko je počilo, smo prav vsi obstali kot prikovani, morda celo zamrznjeni v trenutku časa in bogvedi, koliko časa bi bili tako primrznjeni, če roleta, tista skoraj do konca spuščena roleta na balkon, ne bi dobesedno eksplodirala. Ker je čale na balkon uletel kar skozi spuščeno ruleto, se mi zdi, da je še bolj zaropotalo kot prej strel iz pištole. Za hip sem zagledal debelega starega oficirja v gatah na balkonu, kako se je pojavil poleg svojega sina, ki je v rokah držal kadečo se pištolo, v očeh je pa imel neznansko presenečenje s kancem osuplosti, v naslednjem hipu sta pa že oba izginila in so se iz stanovanja slišali samo še zvoki, ki se slišijo, če v majhno sobo zapreš Toma in Jerryja hkrati. Tudi zvezde in planeti narisani so zaplesali tam okrog stanovanja se mi zdi. Vse skupaj pa ni trajalo dolgo, kajti na balkonu se je spet pojavil prijateljev oče, še vedno v gatah in majici brez rokavov, pogledal dol, vprašal, če smo vsi v redu (sva se morala malo pogledati in pretipati, če sva), ko sva pokimala, naju je pa poslal v tri ali štiri božje in spet izginil v stanovanje. Zvokov iz risanke se ni več slišalo, hec je minil in sva se počasi kar odpravila v kakšno gostilno ali pa kateremu od drugih prijateljev najedat. Se ne spomnim več. Pa poanto sem tudi zgrešil oziroma pozabil. Če streljaš, vsaj naciljaj?! 🙂

Se pogovarjava s Ticotom, kdaj in v katero bova šla, malce že zarjavela zaradi jamarske lenobe (včasih sva bolj frekventno vrtala po podzemlju) in usklajujeva termine, pa ne prideva skupaj in sva kar malo nejevoljna. December je za Ticota najbolj lukrativen in ga ne sme zagnojiti, prioritete so jasne. Mu ne nasprotujem, razumem, kar naenkrat pa malce vzroji. Da je slabe volje, da kolikokrat se čez Grosuplje pelje in da ni mogel tiste usrane srečke kupit za 2 ojra, ki je tam nekomu prinesla 21 milijonov! V evrih! In sem potem še jaz kar nenadoma slabe volje. Ker vem, če bi Tico tisto usrano srečko kupil in bi mu prinesla 21 milijonov, bi jaz za novo leto zagotovo dobil nov jamarski pas. Ta, ki ga uporabljam zdaj, je namreč tako bogi, da ga samo še čudež drži skupaj … 😉