S Srečkom sva v tanovo pičila in mimo ožine, ki mi je zadnjič izcejala znoj, sva mimogrede prhnila, ožino, ki nama je nazadnje preprečevala pobeg v globino, sva pa tudi skoraj mimogrede zgrizla. Ne sicer dovolj in je Srečka malo stiskalo na poti dol, a je stisnil zobe in trebuh in pičil kakšnih 26 m nižje. Na dnu pa nobenega vriskanja, le razočarano boganje. Kar nikoli ne pomeni nič dobrega. Da se je prasica zaprla, je parkrat zavpil, potem pa utihnil. Nekaj časa sem še videl njegovo lučko globoko dol, nato je tudi ta izginila. Sem zmrzoval nad ožino (kar je OK, ker zunaj je bilo 35 stopinj!) nekaj časa in razmišljal, ali bi šel dol pokukat, pa mi niti najmanj ni dišalo. Ker če se je jama zaprla, zakaj bi dol rinil, sem se prepričeval. Jasno, na stara leta postajam komot, tista ne dovolj razširjena ožina mi ni dišala, mi je bilo popolnoma jasno, le izgovore sem sam pri sebi iskal. Še pred letom bi se z glavo navzdol zapodil, malo zaradi izziva, malo zaradi treninga, malo zaradi firbca, največ pa zato, ker si jama zasluži obisk. Namreč, kot mladega jamarja me je skoraj žalostilo dejstvo, da gre na dno  kakšne ne dovolj globoke, velike, lepe, zanimive jame samo en človek, potem se pa na načrt napiše, da se je končala in v njo nikoli nikdar več ne bo šel. Niti pomotoma! Če je raziskana in če nima kakšnih posebnosti … Jasno, v Čaganko bomo in bodo vedno rinili, ker je fascinatna in velika, tudi nove generacije si bodo želele obiskati njeno dno, pri takšnih, ki sva jo danes odpirala s Srečkom pa bodo samo zamahnili z roko … No, to in dejstvo, da prijatelja že nekaj časa nisem videl (njegove lučke) ne slišal, me je nagnalo v prebito ožino. Saj ni bilo tako ozko, nikjer ni zelo stisnilo, le pravi položaj si moral najti, pa je nekako šlo. Počasi sem se spuščal proti dnu in glede na to, da se je zaprla in da noter po vsej verjetnosti ne bo nikogar več sem za nama, sem si brezno še prav posebej z zanimanjem ogledoval. Lepo in veliko, v tipični zemeljski prelomnici, a brez vsakršnih posebnosti … Na na prevelikem dnu sem se odpel z vrvi in se ozrl okoli, da bi našel Srečka. Ki ga nikjer ni bilo. Tudi luči nisem nikjer videl. Potem sem sledil njegovim stopinjam malce gor in v neko zajebano ožino, potem sem ga zaslišal. Je tolkel z macolo, kot bi se hotel na hitro prebiti naprej. Je tolkel in širil in malce tudi bogal, potem pa odnehal in sva zaključila. Prvi sem potegnil gor, skozi ožino je začuda šlo zlahka, za mano pa se Srečku nikamor ni mudilo. Je počasi plezal gor in se razgledoval okoli sebe, ni še povsem obupal. Ker se jama, iz katere tako piha, po njegovem ne more kar tako zapreti! In res je malo pod vrhom našel vzporedno brezno z zelo ozkim vhodnim oknom, ki ga je potem naslednjih nekaj ur širil kar pripet na vrvi, jaz sem pa nad njim v hladovini poslušal muziko na telefonu. In tokrat sem imel s sabo tudi vse, kar potrebuje jamar, da se ne dolgočasi (poleg muzike še radler in sendvič in čokoladice in čike), le kava mi je manjkala. Ki sem se jo pa nadejal v najboljši gostilni v Bistrici. Sva še pred nočjo zaključila (pa ne dokončno, še najmanj en obisk naju čaka), toplota gozda je za spremembo prav prijala. Pri odcepu za Štirnico, ki je ena prvih novomeških jam, ki je šla prek 200 metrov, sva se soglasno odločila, da greva pokukat pred vhod in je Le car zakopal po ne preveč lepi cesti in sva potem krožila po hosti malce kot brez glave, na koncu sem se že bal, da bova kofe zamudila. A se je Srečko, ki je tam skoraj doma, na koncu pozicioniral in naju odvedel na pravo pot, a potem se je zgodila nova tragedija. Najboljša gostilna v Bistrici je bila zaprta! OK, saj je večkrat, samo je Lenčka vedno nekje blizu in odpre, tokrat pa niti za čuda delujoča trobla na Le caru ni pomagala. So vrata ostala zaprta in sem si kofe lahko privoščil šele doma. Saj je pasal, nič ne rečem, še posebej potem, ko je poklical Markec, ki je na morje odpeljal svoje mlade sorodnike in potožil, da je na koncu z živci. Zaradi mladih sorodnikov, kakopak. Pa jih je s sabo vzel samo toliko, kolikor jih imam jaz non stop doma na bivanju! 🙂

Đimi Stanič je, pravi anekdota, nekega zgodnjega jutra zapuščal gostilno rahlo okajen in na cesti opazil delavce, ki so z granitnimi kockami tlakovali pločnik. Je malo postal in opazoval, potem pa pokritiziral: “Momci, tako rano a vi več kockate …”

Je bil (ali je še, kaj pa vem) čisto simpatičen možakarček, a sem kljub temu dobil kritiko, da maček Đimi ni Đimi z Đ po tistem Hrvatu, ampak je Jimi z J po Jimiju Hendrixu. Popravljam krivico torej, da je maček Jimi Jimi z J, v svojo obrambo pa moram povedati, da ni imel, ko sem ga edinkrat videl, ne kitare ne rute okoli glave, pa tudi glasu ni spustil od sebe, da bi lahko uganil …

Sem moral na Triglav, ker si je tako predragi Markec zaželel, ki ima danes rojstni dan. Saj ne, da je moral močno siliti, le prevečkrat sva datum spreminjala in so se morali potem njegovi prijatelji, ki jih je povabil poleg, na FaceBooku, kjer so napovedovali dogodek, opravičevati in pojasnjevati, kar je neprijetno in smo potem zaprmej datum dorekli in odpeketali. V petek točno ob 15. uri iz Novega mesta, ob 16. smo v Ljubljani, najkasneje ob 18. uri začnemo hoditi, ob polnoči najkasneje smo na najvišji točki Slovenije. Pol pa dol in domov. In itak, da ne nakladam predolgo in kaj in kako in zakaj, smo začeli hoditi ob 20. uri. Kar je bilo v bistvu v redu, vsaj vroče več ni bilo. Markčevi prijatelji so bili navdušeni, poleg tega, da še niso bili na Triglavu, tudi ponoči še nikoli niso bili v hribih in jim je dogajalo. Pa mladi so in sem crkoval predvsem jaz. Tam nekje do pol enajstih zvečer smo še kar brez svetilk hodili, saj je sijala skoraj polna luna, ki je bila tako močna, da smo sence metali, potem je pa nekje v daljavi začelo grmeti in se bliskati. Sem mladino kot izkušen star stric pomiril, da je to daleč in da se v hribih vse sliši mnogo bliže kot v resnici, potiho pa štel sekunde med bliskom in gromom. Ni bilo še razloga za paniko, le shladilo se je krepko, kar je bilo pa spet v redu, ker smo tako šponali, da mi je bilo vroče. No, potem se je razlika med bliskom in gromom začela krepko manjšati, okoli pol polnoči pa so po čeladi padle prve kaplje. Smo ravno do kalvarije prišli in table, ki napoveduje, da je do Kredarice še pol ure. Hodil sem v kratkih hlačah in majici s kratkimi rokavi in sem ravno še dovolj hitro pelerino ven potegnil, preden je zares in močno zaropotalo. Sem bil kar sam nase ponosen, da nisem izgubljal časa z iskanjem (in oblačenjem) dolgih hlač in flisa, a ko se je po nekaj minutah toča spremenila v leden dež, me je kljub hitri hoji začelo zebsti kot psa. Kljub temu, da sem zaradi bliskov za svoja leta kar hitro hodil! Kolena sva grizla skupaj z Markcem, ostali so potegnili kar direkt v hrib, so se bolj bali strel , ali pa sva bila midva samo bolj utrujena, kaj pa vem. Za tisto nečloveško strmino so potrebovali le dobrih 15 minut, midva z Markcem skoraj pol ure. Sem bil prijetno presenečen, da je bil ob polnoči planinski dom še odprt. Saj normalni so ponavadi zaprti in utrujeni pohodniki spijo, tukaj pa sem vstopil ravno ob “kdor meseca februarja rojen je …” za eno mizo, pri drugi so pa neko drugo pijansko peli. Žurka je bila na višku! Sem dobil čaj in kavo in se malo pogrel, potem pa eneparkrat ven na čik skočil. Ura je bila nekaj čez eno zjutraj, ko so se Markčevi prijatelji odločili, da bodo gor prespali, ker pa z Markcem nisva bila zaspana, sva se odločila, da greva dol. A ker je vmes nehalo deževati in pihati, pokazale so se celo zvezde in luna, je bilo potrebno samo čisto malo zakuriti in sva se napotila proti vrhu. Najbolj zaskrbljena je bila družba štirih možakov, od katerih je imel vsak pred sabo po osem (!!!) pločevink piva, da to je pa neumno in da če bo kaj narobe, da bodo reševalci že izvedeli, v kakšnem sva šla gor! A ni bilo sile, kamen je imel v sebi toliko akumulirane dnevne toplote, da se je povsem posušil po dežju in sva med plezanjem lahko žvižgala. No, saj nisva, ker sem na telefonu zalavfal muziko, kar se je izkazalo za ne najboljšo idejo, saj imam na listi kar nekaj komadov, ki niso za nikamor in sva eneparkrat kar trpela, dokler se pesem ni končala … Po slabi uri in pol sva prišla na vrh in kar dolgo časa uživala v čudoviti zvezdni noči, le mrzlo je bilo za popizdit! Res je, da imam v nahrbtniku vedno rokavice in kapo in debel flis in vrhunsko (ter lahko) bundo, a ker sem si za tokratni izlet sposodil Klemijev nahrbtnik, ki je manjši, sem doma naredil selekcijo in rokavice recimo vrgel ven. Saj doma je bilo 32 stopinj! Pa tadebel flis sem tudi ven vrgel in vzel tatenkega, plus bundo se mi je tudi zdelo brezveze trogati … Tresel sem se ko pes, čeprav sem vsaj rezervne nogavice imel in sem jih naštelal na roke namesto rokavic. Je Markec vprašal, če imam še kakšne rezervne, a sem imel samo gate, s katerimi si pa ni imel kaj pomagati in je seveda tudi njega treslo! A sva gor čmurila vseno do štirih zjutraj in naju je zarja ujela na poti dol in je bilo kar kičasto. Na Kredarici sva se lahko že slekla, tam je bilo 7 stopinj plusa, potem pa kar v dolino pičila. Markcu se je že v Aljaževem stolpu začelo kolcati in je kolcal vso pot, kar je šlo pravzaprav obema na živce, še posebej zato, ker je multiopravilen in je tudi pritisk vetrov v trebuhu lahko hkrati izravnaval, plus še na telefonček je ves čas nekaj tipkal! In sem se ravno v kalvariji spomnil, kako bi mu kolcanje lahko pregnal in sem se obrnil ter zavpil nanj in se je bogec, ki je tako multiopravilen, da je med hojo še malo spal, usral do nezavesti, jaz pa potem skoraj umrl od smeha, ko je potarnal, da ni pričakoval, da se človek v mojih letih lahko tako hitro obrne. A kolcanje sem uspel pregnati za morda 13 sekund, zaspanost pa še za manj, zato sva se, ko se je okoli sedme ure pojavilo sonce, odločila za en hiter lepotni spanec kar na mehki travici, malo s poti. Je pasalo in sva do desetih drnjohala, plus pri napajalnem koritu za krave sva se ustavila za urico in več in se zabavala, da so naju še njegovi prijatelji ujeli, ki so bili že tudi na Triglavu in smo do avtov prišli skupaj. Midva sva pa med hojo utrujena razmišljala, ali ne bi bilo morda bolje, če bi tudi midva prespala na Kredarici in se na vrh odpravila zjutraj, ker dol smo itak skupaj prišli, a sva bila enotnega mnenja, da pravi carji naredijo, kakor sva napravila midva. Čeprav so potem crknjeni ko psi. Sem šel potem v posteljo že opolnoči, kar se mi redko zgodi in bil potem v nedeljo ob osmih že pokonci in mu poslal sms, da se počutim, kolikor sem star, pa mi je kmalu odgovoril, da on tudi. A takrat je bil še mlad, danes je že starejši …

Pravi ribič vedno ve, katero vabo uporabiti, da bo ujel ribo. In Srečko je pravi ribič, vsaj kar se tiče mene spraviti v luknjo. Mislim, ja, ni težko žabo v vodo, itak, a ko je rekel, da ima eno novo, z ožinico, ki mi bo pasala kot bumbarju klofuta, sem zagrabil vabo s trnkom vred. Ker se ta tanova nahaja malce naprej od Čaganke, sva najprej zabremzala v najboljši gostilni v Bistrici, samo kave nisva spila, sva imela še par požirkov Petrolove. Sva raje dva špricarja v mehurčka vrgla, ki sta v ne tako hudi vročini kot v dolini prav prijala, a za katera sem pri odhodu na tlako Lenki navrgel, da mi bo zagotovo žal, da sem ju spil. In se je kar malo razburila, da kako morem reči, da mi je žal, ker sem špricar spil, da to je prava pijača že žejo in sem še nekaj pojasnjeval, da mi bo v tisti pžinici zihr ven udaril, pa je samo z roko zamahnila, da špricar itak mora ven priti. In sva šla. Luknja je prav simpatična, malce od ceste, v majhni grapi, vhod zakriva že skoraj strohnelo podrto deblo. Če bi bili še v partizanskih časih, bi bila tam notri zagotovo bolnišnica. Ali kaj podobnega, kaj pa vem. Po nekaj kratkih vodoravnih stopnjah sva prišla do navpičnega osemmetrskega brezna, ki ga je Srečko že opremil in sva bila mimogrede pri ožini, ki jo je omenjal. Moram priznati, da mi je srce malce bolj pospešeno bilo, ko sem ga opazoval, kako se je noter in dol tlačil, a zaradi prav prijetnega jamskega hladu špricer ni nič ven silil pogledat, kaj dogaja. Sem enega pricinil med čakanjem Srečka, ki je opremljal novo brezno in ravno ko sem pokadil, je sporočil, da je prosto. No, pa dajmo, sem si rekel in se stlačil v ožinico. Ni bilo prehudo, ker sem prej prijatelja pozorno opazoval, kje se mu je zatikalo in sem se pastem lahko izognil, le ko sem že taglavno čez dal, se mi je zataknila čelada. Za popizdit, sem si mislil, takšen možak sem, gromozanski čez junačka prsa, pa je čelada najširši del?! Sem s prosto roko malce pomagal obračati, kolikor sem pač mogel in se je nekako izšlo, a ker ni bilo nobenega pritiska ali bolečin, tudi srce ni nič bolj pospešeno bilo in je zategadelj tudi špričarček v miru počival v mehurju. Nekje na sredini spusta v novo brezno me je zadelo Srečkovo vriskanje, kar je pomenilo, da jama gre. Mislim, da se nadaljuje. Sem prifirbcal do njega ter prisluhnil vrženemu kamnu, kako ropota nekje v globini v ogromni dvorani, nato sem si pa ožino, ki nama je napredovanje preprečevala, bolj podrobno ogledal. Nič posebnega, morda dva metra in pol, deset centimetrov široka, prava skala brez kapnikov, nobena ovira za pravega jamarja. Sem predlagal, da kar v roke pljuneva, a se je izkazalo, da ne bi imelo smisla, ker sva prasico z orodjem gor pustila. Dobro, kaj je dobrih 30 metrov za pravega jamarja, vas prašam. Sem se javil, da gor skočim, Srečko mi je pa sledil, ker je hotel pivo, ki ga je tudi zunaj pustil, privoščiti si. In sva odpeketala po štriku gor, jaz prvi. Mimgrede sva bila pri ožini in sem bil prepričan, da bova tudi prek ožine mimgrede, a se je izkazalo, da sem se motil. Tam nekje do pasu sem se zrinil ven, naprej pa ni šlo. Z roko sem si dvignil levo nogo na neko poličko in poskusil vstati, pa je bil kot v ožini preoster in se v kolenu noga ni mogla zravnati, hkrati sem si pa lahko pomagal samo z eno roko. Plus čelada, prasica, se je spet zatikala. Sem poskušal na raznorazne načine kakšnih deset minut, pa nič, le Srečkovo hihitanje od spodaj me je spremljalo. Plus seveda špricar je prišel pogledat, kaj dogaja, firbec frdamani. Mi je znoj tekel v oči v takšnem curku, da sploh gledati nisem mogel, tako je peklo, a nisem kaj dosti bentil čez današnja špricarja, se mi zdi, da sta pekla tista od prejšnjega tedna! Saj mi je bilo že smešno, priznam, ko nisem mogel ven a sem hkrati vedel, da ven bom pač moral priti, pa Srečkovo razglabljanje od spodaj, da on ni imel pa nobenih problemov ven priti ni nič kaj dosti pomagalo. Je pa pomagala njegova ugotovitev, da je treba čez ožine z glavo in sem se malce umiril, razmislil, potem pa našel rešitev, da sem se ven zguzil in na soncu vrgel čelado z glave, da me je veterc malce ohladil. Prva polovica radlerja iz Srečkove hladilne torbe se mi zdi, da je takoj izhlapela iz telesa, druga je bila pa za žejo potem. Sva se nato kmalu z opremo vrnila na dno in se vrgla na tlako. No, delal je bolj Srečko, ker je moja luč samo še brlela, sem pozabil napolniti baterije, rezervnih pa nisem imel. Pa hrane tudi nisem imel. Pa vode tudi ne. Pa čokoladice tudi ne. Imel sem pa čike, ja, to pa ja! In sem parkrat dol butnil z glavo ob steno in se opozoril, da se moram malo zresniti, da to nikamor ne pelje. Potem sem pa ene deset minut še Srečka za pas držal, ko je z glavo navzdol v ožino vrtal in čaral in razbijal in je bilo vse skupaj že prav nadrealistično. Ko je mene začela roka boleti in sem jo moral malo prekrvaveti, se je Srečko skoraj v stoji s čelado zakajlal v eno razpoko, da ni dol zdrsnil in sem jaz malo potelovadil, potem pa spet zagrabil, da je lahko nadaljeval s tlako, le tu in tam si je tudi on vzel premor in malce roke v zrak dvignil, ko so mu začele mrtveti. In, ja, ne boste verjeli, vmes sem še enega prižgal, ker eno roko sem imel fraj!

Skozi ožino sem tokrat šel z glavo in je šlo ajncvajdraj, na koncu sva se pa še v najboljši gostilni v Bistrici ustavila na kofetu, ki je res pasal (aja, evo, tudi termovke s kavo nisem imel s sabo!), ponujeno hrano sva pa hvaležno zavrnile, ker sva bila preutrujena. No, vsaj jaz. Pa Lenka je rekla, naj več ne pišem o njej, ker se ji je promet zvečal ali kaj in sem ji obljubil, da ne bom več. Bom pa o Đimiju, njenem mačku, je res lep, prava zverina, samo se moram še parkrat zaustaviti tam, da kaj izvem. Zdaj ne vem nič, le da je lep. In da je ne uboga …

Zdaj pa počasi spat, ker je predragi Markec P. mnenja, da sem preveč pod zemljo in da se bom preveč navadil in dol ostal in da bi bilo kul, če bi skočila na Triglav …

Poznate občutek, ko nekaj vidite in vas prevzame, da to pa nujno morate imeti? Itak da poznate, vse nas to od časa do časa zagrabi, samo na srečo se z leti naučimo takšnim impulzivnim željam upreti. Ker drugače bi doma imeli Dinos. Najmanj. No, Imelda Marcos bi imela lahko trgovino s čevlji, ampak pravi možaki bi imeli pa odpad. Garantirano. Saj ni nič narobe z odpadom, jaz bi ga imel takoj (mislim, odpad starih avtomobilov in podobne krame), le prostora na srečo nimam. Dr. Krevs pa tudi ne, a se željam očitno težje upira. No, ne glih, le soprogo ima verjetno bolj razumevajočo. Kaj pa vem. Ko me je danes na kofe povabil, nisem takoj skočil, je bilo vroče in sem se z otroki raje v bazenu zadrževal, dokler ni uporabil najmočnejšega orožja, je fotografijo poslal. Brez sporočila, le fotko Brako prikolice in sem bil že v avtu in pri njem. Jo je ravno opral, potem sva jo pa nemudoma zvlekla na travniček in sestavila. Nama je malo težav delalo, čeprav Brako prikolice so znane po tem, da jih tumblni pokonci ajncvadraj postavijo, a verjetno vsaj za prvič navodila preberejo. Midva, prava možaka, jih seveda nisva in sva iz glave nategovala, čisto malo preden sva vse pokvarila sva pa pogruntala, kako se pokonci potegne do konca in je prikolička zasijala v vsej svoji lepoti. Sva se parkrat sprehodila okoli nje in potem pomodrovala še v notranjosti, občudovala detajle, kako so jih rešili (menda je ruska, ampak trdim zaprmej pa ne!) pa kam so kuhnjico stlačili (v zadek, jasno, samo Dr. Krevsa je bila zadaj ravno v šporhet malo udarjena) in take malenkosti, potem sva pa v senco sedla vsak s svojo pijačo in jo še malo z razdalje opazovala. In občudovala. In ko sva se vsaj za silo nehala sliniti, sem ga zavistno vprašal, kje jo je staknil in koliko je zanjo plačal. Za kaj jo bo uporabljal, nisem spraševal, ker pravi možak uporabnost neuporabnemu predmetu mimogrede najde. In je Dr. Krevs kar malo v zrak skočil, ko mi je jel razlagati, da je bil pri prijateljih in da je tam prikoličko slučajno opazil in jo jel občudovati in je, si moreš mislit, ženska rekla, da komaj čakajo, če bi jo kdo odpeljal, da jo zastonj dajo in jo je kar ajncvajdraj za kljuko svojega žepnega Japončka zapel, da si ne premisli in ko sem slišal, kako lahkomiselno so se prikolički odpovedali, sem še jaz v nejeveri in zgroženosti skočil pokonci in sva še dva kroga okoli prikoličke naredila in jo občudovala. Pa kaj je pol, če je malo udarjena in plesniva, saj to se zrihta mimgrede, pa kaj je tem ljudem, da to kar tako stran mečejo in sva bila na isti valovni dolžini in sva spet sedla in malo pila, potem sem pa moral vprašati. Če jo bo zadržal, če ga bo Mojčka kdaj iz hiše vrgla, da ne bo rabil daleč hoditi, pa je rekel, da zdaj, ko vidi, kako je lepa in ohranjena, kar resno razmišlja, da bo ostala pri njemu doma. Sva malce pomolčala, potem je pa vprašal, če bi šli družinsko kaj na Kolpo. Njegova in moja familija. Sem precej videl, kam pes taco moli in sem se začel na bazen zgovarjati, da bi verjetno zameril, če bi na reko šli in predlagal, če bi jo raje k Čaganki odpeljali v tabor. Če bi kdaj dež padal, da bi bili na suhem, ko iz jame pridemo pa to. In sva oba navdušena pokonci spet skočila in začela razmišljati, katero drevo bi morali podreti, da bi jo v direktni center tabora spravili in kam bi jo bilo najboljše postaviti, samo sva se po morda polurnem kurjenju skulirala, ker šotor v hosto pa res ne paše. In sva še malo razmišljala, za kaj bi jo lahko uporabil, potem je pa enkrat končno Dr. Krevs telefon vzel in poklical prijatelja, ki je ves navdušen prišel po prikolico. In kar ni mogel verjeti, da jo je Dr. Krevs zastonj naprej dal in jo je mimgrede zapel in odvlekel, da si ne premisli. Midva sva pa na tistem stolu ob isti pijači potem še malo pomodrovala, da bo verjetno pri njemu par let gnila, dokler je ne bo uturil komu četrtemu, potem sem moral pa domov. In si že med vožnjo stokrat čestital, da sem bil trden in močan in sem se vsakič, ko sem hotel predlagati, da jo jaz odpeljem s sabo, ugriznil v jezik!

Okrog devetih zjutraj pridite, je rekel Dare, tam okol pol desetih bi šli pa not. Je namreč organiziral tridnevni delovni tabor pri Šici, in ko smo bili okoli desetih že dokaj blizu tabora, nisem bil kaj dosti živčen, saj pri jamarjih stvari potekajo drugače. Dare je prišel seveda šele okoli dvanajstih. Jasna, Tico, Dejan in Andrej so se potem kmalu oblekli v neoprene in kombinezone, ker zdaj pa bo, ko je Dare prišel, v tem se pa tudi vidi razlika med izkušenim in neizkušenim jamarjem. Namreč, sonce je žgalo za popizdit in sem sam raje še en kofe scmaril kakor da bi se oblekel, ker sem vedel, da bodo še kakšni detajli za popravit, preden se bomo odpravili v jamo. In res so bili, kajti Dare ja v Šici zastavil velikopotezno in smo spodaj nameravali kar tri brvi postaviti, prek katerih bi si potem lahko ogledovali skoraj že kilometer dolgo jamo, ne da bi bilo potrebno plavati. Problem pa je, ker je vhod v jamo zelo ozek in je potrebno vse prej dobro premisliti in pripraviti, da gre tekoče oziroma da sploh gre, plus boljše je zunaj še kaj popraviti, kakor pa potem v jami. In je naš Andrej prišel na svoj račun, je popravljal detajle in tokrat mu nihče ni vlekel orodja iz rok, so ga raje iz sence opazovali, kako v črnem podkombinezonu dela na sončku …

Okoli trinajste ure se je zelo številčna ekipa jamarjev končno razporedila po vhodnem delu, saj je moral biti na vsaki ozki spremembi smeri en človek, da je lahko tovor podal ali porinil naprej. Tovora pa, kolikor hočeš, poleg materiala za mostove še potapljaška oprema za Uroša, ki je raziiskoval nove dele potopljene jame. Na začetku se je malo zatikalo, potem ko smo se navadili in je delo steklo, je pa materiala zmanjkalo, ker smo vse dol spravili. Zadnjo prasico najbolj previdno, ker so bile notri pločevinke s pivom, ki se v podzemlju najbolj shladi! V prostornem vodnem delu smo se potem razdelili, Uroš s spremljevalnimi šerpami je odšel na konec jame, mi smo pa do prvega jezera vse znosili. Je kar zanimivo po podzemlju hoditi z ne ravno lahkimi hrastovimi plohi in kovino za ogrodje. Tukaj se je pa izkazala drugačne vrste izkušenost, tista zdrava kmečka logika. Ki jo imaš ali pač ne. Sem zagrabil kovinske profile, ker so se mi zdeli lažji, Andrej je pa tavelik ploh pod pazduho dal, ki je bil definitivno težji in bolj neroden za nošnjo. A če bi on padel v vodo, bi se enostavno ploha zagrabil in bi zasrfal, jaz bi pa s tistimi kovinskimi profili bolj švoh nad vodo se držal …

Smo krepko pljunili v roke in garali skoraj šest ur, a smo bili na koncu z izdelanim zadovoljni, kajti brvi zdaj stojijo in bo lažje, predvsem pa manj mokro po jami se premikati. Smo še do zadnjega jezera turistično skočili pokukati, kjer je potapljaška ekipa ravno končala, nato smo se skupaj napotili ven. In kakor se spodobi za konec, je najlepše prišlo na koncu. Dol se po tisti ozki drsalnici spuščati je užitek, ko svoje opravi gravitacija, ko rineš gor, je mnogo mnogo težje. Da niti ne govorim, da neopren dovoli potenje samo v glavo!

Zunanja podporna ekipa je medtem skuhala čudovito okusen pasulj, pa skoraj vse pivo je tudi baje požrla, so se pritoževali pivopivci, le moj radler, ki sem ga potem pred pravimi možaki na skrivaj pil, ker mi je bilo nerodno, so na miru pustili! Ko sem za likof še kofe pristavil, so me pa z rdečimi in zelenimi pločevinkami v rokah še bolj čudno opazovali …

Domov smo v trdi temi odpeketali malce utrujeni, a siti, ne žejni, z bolečimi lici od smejanja in nadvse zadovoljni …