Ja, ni bilo dovolj samo sankanje, sva z Robertom udarila še eno jamico. Takšno, nočno. Saj zunaj je bilo -16 stopinj, a kaj bi to, Ladko greje, da se plastika not topi. Pa rine tudi in čeprav cesta v gozdu ni bila splužena, sva z lahkoto vozila. Tu in tam ustavila, da sva preverila, kakšna žival je čez cesto tekla, enkrat sem pa celo izstopil, ker so bili sledovi v nedotaknjenem snegu prav medvedu podobni. Ogromni. Sem nekajkrat potrobil, da bi morebitno zverino, če bi se v bližini nahajala, splašil, potem pa izstopil in bolj detajlno pogledal. A je bil sredi ničesar očitno človek. Na, vraga, je Roberta prav zmrazilo, prav ustrašil se je. Kaj pa, če pride?! I, kaj, saj sva jamarja, ne?!
No, sneg je povzročil tudi dezorientacijo, da sva jamo komaj našla in sva se skoraj 13 minut vozila gor in dol na relaciji, dolgi par sto metrov, a ko sva jo našla, sva mimogrede šmrcnila v podzemlje. Je bilo topleje … Več o dogajanju tam dol pa v kratkem filmčku, a pazite, če ga gledate v prisotnosti sodelavcev ali šefa ali otrok, naj zvočniki ne bodo preveč naglas! 🙂
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=ZWzituF0ym0[/youtube]