Najprej Gogino, jasno. V petek. Zmagovalec je Klemi, ki kakor vsi veliki možaki svoj šnicel zmaže za šankom. Zakaj bi sedel kot softič za mizo, kulturno, z ostalimi povabljenci, če je pa predsednik, ne?!

Danes pa še jamarsko silvestrovanje. No, žal le silvestrovanje jamarjev. Nismo šli v nobeno jamo. Z Ladkotom smo pičili po hosti v Gabrje, ko je bil za volanom Suki, je zadevo tako zapeljal, da se niti dihati nismo upali, da se ne bi prevrnili na bok in potem naprej. Sem previdno previdno izstopil, da bi morebiti lahko vozilce pridržal, ko bo poskušal popraviti zadevo, a je pamet srečala vsaj Klemija in Kacota, ki sta tudi pospešeno izstopila in še mene potem nagnala iz nevarne zone. Sukiju smo se pa potem smejali, ko je zadevo reševal s trdno stisnjeno ritko. Jo je rešil, jasno. Potem smo na hitro pojedli in imeli malce daljše potopisno predavanje o ameriških nacionalnih parkih, vmes sem skočil za šank, kjer je bilo par jagrov, ki so ravno ustrelili par divjih prascev (so imeli fotke v telefonih v dokaz, jasno!), zmagovalec je bil jager tedna, ki je uplenil največjo prasico s takšno piško (so pokazali z roko), da je en drug jager že mislil, da so ustrelili prasico med porodom, ker je s prstom zmeril, da je bila “odprta” za dva prsta, pa so potem ugotovili, da je mojster jager, ki je uplenil največjo prasico, s svojo mašinco zmeril temperaturo mrtve živali (samo za informacijo – 37,4 stopinje!) potem smo se pa še malo smejali in podobne razdirali (no, moje jamarske niso bile tako zanimive, jasno!), potem sem se pa počasi vrnil na naše jamarsko silvestrovanje, kjer sem na srečo ujel še zadnji dve uri predavanja, potem smo pa še par besed rekli o jamah in kako bomo enkrat spet hodili po podzemlju (mislim, tudi drugi, ne samo nas ene par!), potem smo pa odšli domov …

In bo zdaj menda za eno leto mir s temi praznovanji, da bomo lahko delali in denar služili, no, pa malo se vmes tudi še zabavali …

Evo, zaradi kamna, ki mi je priletel na čelado (pod njo pa sem imel glavo, jasno!), so mi tapravi jamarji kar krepko prali glavo in brali levite, da moram biti bolj varen in pozoren in vse, kar je seveda prav in pravilno. A sem bil vseeno vesel, ko mi pa Miha ni nič kaj preveč očital, le spraševal me je, kam voda odteka, da ima Pihalnik še verjetno nadaljevanje itd itd in sem se mu ves vesel zahvalil, da mi pa tistega kamna ni še on naprej in nazaj metal. In je bil pošten, ko je zapisal: Kaj naj rečem glede kamna, si polnoleten in imaš toliko izkušenj (slabih) , da ti vsi ostali člani kluba ne sežejo do kolen  ;-).

Evo, vsi me že poznajo, kaj naj rečem. In ne vem, ali naj mi bo nerodno ali naj bom ponosen?! In ko se ne morem odločiti, sem potem kar oboje, vsakega po malo … Pa šele eno leto sem jamar, bemtivraga, kaj šele bo! 🙂

Torej, tistih sedem bralcev mojega bloga, nikar ne odjadrajte na druge bookmarkse, ko boste začeli brati, da sem se spet odpravil v jamo, ker tokrat je bilo POVSEM drugače. Res! Z Robertom sva se zvečer sicer res spet odpravila v Veliko Vratnico, a tokrat je bilo vse drugače. Prisežem. Šla sva bolj pozno, ker je bil včerajšnji Robertov dan naporna noč in je šel po kosilu malce lepotnega spanca ujet, jaz sem pa kot oče samohranilec za deco doma skrbel, dokler se okoli sedmih zvečer ni vrnila preljuba mi soproga. In zdaj del, ki je POVSEM drugačen od mojih drugih zapisov: s sabo nisva vzela klobas, ampak ražnjiče! No, evo, sem rekel, da bo povsem nekaj drugega?!

Edini problem je bil, da so ražnjiči ostali še od poletja, ko smo jih cel kup vrgli v zmrzovalnik in jih potem vmes večkrat hoteli za kakšno malico ali kosilo speči, a kaj, ko se je zadeva sprijela v eno veliko in nerazdružno kepo. Iz katere je le tu in tam kukala kakšna našpičena palčka. A ker sem rekel, da klobas nekaj časa ne bom več jedel in ker se mi v trgovino ni ljubilo, sem tisto brezoblično kepo mesa in lesa vzel iz zmrzovalne skrinje in jo postavil na kuhinjski pult. Po krajšem razmisleku sem se odločil za enostaven pristop – nož in leseno kladivo za zrezke. Sem tolkel in poskušal, nekajkrat sem celo toliko zabil nož v meso, da bi ga lahko uporabil kot vzvod, a je bilo rezilo pretanko in bi ga zlomil. In sem še tolkel in tolkel, dokler leseni bat kladiva ni odletel v tri p.m. in mi je v roki ostal samo ročaj. Sem skočil v garažo po kladivo in nekajkrat udaril po nožu, vmes je ropot jasno v kuhinjo prignal vse moje tri sinove. Se bojim, da ni najboljše, da se učijo od najboljšega, torej od mene, ker bodo potem ko odrastejo, tudi sami takšni carji kot sem sam, a naganjati jih nisem hotel. Pa še nekoga sem potreboval, da je tisto kepo zmrznjenega mesa držal, saj se mi je ves čas izmikala, kot bi bila živa. Otroci so uživali, ko sem zlomil taščin najboljši nož, so se tudi par novih besed naučili. In naučili so se tudi, da se taščine najljubše stvari ne vrže v smetnjak pod koritom za organske odpadke ali v smetnjak na terasi za druge odpadke, pa ne zaradi ekologije temveč zato, ker bi ga lahko opazila tašča. Takšne stvari morajo zatorej romati direktno ven v zabojnik za smeti!

Na tej stopnji sem bil že jezen, zato sem skočil v garažo po dleto. Ki je bilo sicer umazano (ne vem, kaj sem nazadnje tolkel z dletom, a me zaradi jeze ni čisto zares zanimalo!), a sem ga samo malo s krpo obrisal in začel nabijati. Otroci so še bolj uživali, ko je kladivo odneslo z ročaja nekam v tri p.m., je v kuhinjo vstopila tudi moja soproga. Z novo frizuro, ker ima jutri silvestrovanje, a je nisem opazil, se je pa tudi ona naučila par novih besed, ker si je drznila pripomniti, da se to dogaja zato, ker kupujem poceni robo. A tako!? sem vzrojil in najstarejšega Maksa poslal v garažo po macolo. Ki pa ni bila poceni, zakaj sem jo kupil, sem pa že pozabil!

Monika seveda ni vprašala, kaj počnem in zakaj potrebujem meso, je pa otroke poslala v bolj varno razdaljo, ko sem tisto ledeno pizdarijo končno raztolkel. OK, sem enkrat udaril tudi po ploščicah, ampak klinc jih gleda, smo jih položili že pred sedmimi leti in jih bomo itak enkrat morali zamenjati!

Vmes je končno priletel še Robert, da sva v Ladkota zmetala jamarsko opremo in sva pičila nekam v mirnopeško hosto. Pa v jamo dvakrat gor in dol in je bilo na izi in prijetno, opremila in razopremila sva vsak svojo smer. Vreme je bilo lepo, dokler seveda nisva zakurila ognja, potem se je pa uscalo. Itak, saj drugače sploh biti ne more, ne?! A se nisva dala, sva naredila kup žerjavice, potem pa rešetko za peko prekrila z alu folijo in nanjo nametala tiste z dletom odkrušene koščke in pekla. Robert je pripomnil, da zadeva zgleda kakor živa, pa še prav je imel. Za klobase takoj veš, kdaj so pečene, ker jih praktično lahko poješ surove in jih samo malo pocmariš, da švicnejo, s to novo hrano sva imela pa same težave.

Nisva sploh vedela, kako izgledajo dobro in zdravo pečeni ražnjiči in sva manjše koščke kar sproti pikala, ko je pa začelo še bolj deževati, sva pojedla tudi večje koščke, ki pa mogoče niso bili najbolje pripravljeni. A lakota je le lakota, so nama kar teknili, le ene parkrat sem imel občutek, da žvečim napol zažgano radirko, drugače je bilo pa ok.

Nekaj čez polnoč, ko sva se vračala proti domu, sva se pa vseeno soglasno odločila, da gredo naslednjič z nama spet klobase …

Danes sem bil osamljen. Nobene neumnosti, nobene akcije … Vsi utrujeni ali brezvoljni, kaj pa vem. OK, Klemi je edini imel opravičilo, udeležil se je nekakšnega sestanka, hoče očistiti Slovenijo v enem dnevu. Kar mi je malo hecno, res, človek v enem letu ne more očistiti in pospraviti svojega stanovanja, pa bo očistil Slovenijo v enem dnevu?! Saj res, da nimamo glih neko veliko državo, a tudi on ne živi v vili s petnajstimi sobami! Zatorej nekako ne verjamem v projekt, če je on poleg, žal. Ko smo mu nazadnje kidali, smo dvakrat s prikolico na smetišče peljali, vmes pruh dobili, pa še trikrat smo se v gostilni ustavili. In če se mu pridruži še Krsto, potem je projekt definitivno obsojen na propad. Slovenija bo crknila, sem prepričan! 🙂

Evo, vem, da bom zdaj par dni pil kavo s kakšnim pljunkom noter ali pa jo bom pil sam, ker bosta igrala užaljeni nevesti, a sem si moral olajšati dušo! A bi lahko še kkšno neumnost ušpičili, prosim lepo, preden začnemo Slovenijo pucat?!

I just had an argument with a girl I know. She was saying how it’s unfair that if a guy fucks a different girl every week, he’s a legend, but if a girl fucks just two guys in a year, she’s a slut. So in response I told her that if a key opens lots of locks, then it’s a master key. But if a lock is opened by lots of keys, then it’s a shitty lock. That shut her up.

Ja, je že tako, da normalni jamarji v jamo hodijo, ko so dobri pogoji, bumbarji pa takrat, ko dežuje.  In je potem zanimivo spuščat se v globino, ko po tebi ves čas prši voda. Še posebno ko sem delal pritrdišča, so bila vedno tam, kjer je bil slap najmočnejši. Mokri smo bli itak takoj, skupaj z mojim telefonom (ja, sto metrov pod zemljo seveda lovi in lahko kdo pokliče) in z mojim vozniškim dovoljenjem (ker nikoli ne veš, kje te kdo lahko legitimira, ne?!). V levi škorenj mi je takoj priteklo par litrov vode, sem že mislil, da sem jih zamenjal s Klemijevimi, ki jih je imel obute Robert, a je tudi on cvilil, kar pomeni, da so spustili tudi moji. Le da so se moji obrabili in nisem brcal žerjavice z gumijastimi škornji kakor moj prijateljček …

Smo prišli na dno umazani ko prasci, ampak je bilo kar adrenalinsko, človek mora sprobat vse, ne?! Potem smo krenili še v podorni rov, ki je dokaj ozek (čeprav je na načrtu videti višji), kar je ponagajalo predvsem Robertu, ki se je uprl nadaljnji eksploataciji. Najprej sem bil slabe volje, ker sem mislil, da se mu mudi domov, kjer ga čaka huda bejba, a je zatrdil, da se mu ne, da bo sestanek preložil. Jasno, kaj pa drugega! 🙂 Smo brkljali in se plazili okoli in počasi zaključili, vzpon je bil vsaj zame, ki sem razopremljal, še bolj zanimiv. Saj na koncu se mi je že žvižgalo, ko sem stal pod slapom in pospravljal vrv, ker bolj moker, kot sem bil, pač ne morem biti. In smo nekako prišli do sredine jame, kjer sem na glavo dobil ogromen kamen s kakšnih dvajset metrov višje. Še dobro, da imamo čelado in še dobro, da sem že toliko časa jamar, da nisem buljil gor, ko je Suki zavpil, da pada! Je pa kurčev kurčev občutek, ko bingljaš ko upokojenčev kembelček, ves nemočen in čakaš, kdaj te bo zadelo in kam te bo zadelo! Ko je skala priletela v sprednji del čelade malo nad lučko, sem se usral, priznam. Me je zabilo vstran, sem dobro čutil. A na srečo je po steni tekla hladna voda, da sem se lahko shladil in umiril …

Kakor koli, prilezli smo ven in v obcestnem kanalu, po katerem je drla deževnica, oprali vso opremo. Carsko, res. Predvsem bodo veseli moji sosedje, ki jim ne bo spet dva kubika rumene ilovice nasralo pred njihovo hišo …

Kot pravi jamarji smo imeli v avtu tudi za preoblečt vse in za preobut in smo se hitro ogreli. No, potem je prišel pa svizec in z rokicami zavil čokoladico. Itak da nismo imeli ničesar in itak da smo bili povsem mokri. Ampak, saj smo dedci, ne?! Domov prišedši smo še Sukijev avto na kable vžgali, ker je pustil vse štiri žmigavce prižgane ves čas! Ja, sosedje so verjetno mislili, da je kakšen nov zakon, da če prideš nekomu na obisk, pustiš vse štiri žmigavce, kaj pa vem. Je pa zanimivo, koliko ljudi se pelje mimo moje hiše in koliko sms ov sva s Sukijem dobila, da mu blinkajo zadeve! 🙂

No, ko smo usposobili zadevo, se je človek odpeljal po štiri čize, ker je mimo nos pripeljal še Krstota, potem pa še kavica in ajd na delo. No, vsaj jaz, drugi so šli jasno spat …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=qeW7sfz83Ds[/youtube]