Strah

Zjutraj Klemi, Robert in jaz odhajamo v Čaganko, enkrat zvečer ven prilezemo, potem pa kar tam prespimo. Bivakiramo v snegu, kakor to storimo vsako leto vsaj enkrat. Težava je, ker je gor veliko veliko snega in ker tudi Ladko ni vsemogočen, bomo morali par kilometrov do jame in bivak prostora verjetno pešačiti. A kaj bi to, tega se ne bojim toliko, kot se bojim v gozdu spati s Klemijem. K ga že kar vidim, kako bo spal – v eni roki bo imel pripravljeno svetilko, v drugi solzilec. In če bo kaj počilo ali zabrundalo ali – bog ne daj – celo zasmrdelo, ne bo nič spraševal, kaj poka, kaj brunda, kaj smrdi, on bo samo pošprical! Ker njegova taktika je, da kar nas magari našprica in potem medved ne bo prišel blizu! OK, mogoče to celo drži, ne vem, a če nas bodo pekle oči in bomo sredi noči začeli slepi tekati okoli in kakršno srečo imam, bom zagotovo direktnga z  glavo udaril v najdebelejše in najtrše drevo! Nič, sem se odločil, da bom spal kar z jamarsko čelado na glavi, pa kar bo, pač bo. O vsem ostalem pa v nedeljo, ko se vrnemo. Če se vrnemo, jasno, ker Klemi ima rahel spanec in odločen prst …