Oče je zato na svetu, da dela red v hiši. Vsaj po mojem skromnem mnenju. Moj ate recimo je vsak dan zgledal ko da kurbla kosilnico al pa motorko, ko je tako ihtavo pas iz hlač vlekel, da mi je vzgojo bolj nazorno vbil v rito. Saj jaz bi tudi, no, vsaj včasih, a kaj, ko me moji ljubi sinovi mimgrede v kakšno neumnost potegnejo. Zadnjič je Gašper padel in si poškodoval prst in je za dva tedna dobil mavčno oblogo. In je hodil po hiši in igrišču ko ranjenec s Sutjeske, ves ponosen in pomemben. Lenart pa ves poklapan in žalosten za njim. Se mi je kar zasmilil, da sem mu potem predlagal, da tudi njemu lahko roko zlomimo, če hoče gips in seveda ni bil za, čez kakšno uro je pa vseeno prišel in rekel, da mogoče bi pa šlo tako. Ker si je mavčno oblogo res želel. In sem se ga usmilil in mu danes en gips na roko dal kar tako, brez lomljenja in je bil ves vesel in ponosen in je kar takoj na igrišče tekel Gašperju malce pozornosti ukrast, jaz sem se pa šele kasneje spomnil, da zaradi tega lahko na vrata tudi kakšna socialna služba potrka. Še posebej, ker mavčne obloge ni pustil dol sneti in bo šel jutri z njo še v vrtec. Po podpise prijateljev pa to. Ah, pa naj trenirajo, saj se morajo naučiti pisati, samo mogoče me bo kakšna mama postrani potem gledala, ko bo njen malček zahteval, da še njemu gips prtisnejo …
Je pa danes v Gogo na kozarček vode prišel Luka. S povezanim prstom. Srednjim. Fingerjem po domače. Ga je ugriznil maček. In se mi je kar zasmilil, ko sem si zamislil, kako bo danes, ko je bil prvi dan direktor, pomahal svojim zaposlenim!