Letos bom zamenjal streho. Dolga zgodba, ne grem v detajle – sosedu zamaka stena in odstopa omet, kriv je moj žleb, pa sem hotel samo žleb zamenjat in je rekel model, da ne more dat bakrenga na te nosilce, da bi moral še streho zamenjat in sem rekel, ah, u rit, pa dejmo. No, to ni dolga zgodba, dolga zgodba bi bla, če bi povedal, da žleb zamaka zato, ker sem tolikokrat lestve prislonil, ko sem Strešnikarja reševal, da se je uvil in zdaj voda zastaja, ampak to pa res nima smisla pripovedovat!
Za streho sva se mimogrede zmenila: za barvo mi je vseeno, ker je itak ne vidim iz hiše (sem hotel Milana nahecat, ki stanuje v bloku nasproti mene in nad mano in jo ves čas gleda, da če kaj prispeva kakšno malenkost, da lahko on barvo izbere, pa je rekel, da ne da nič in sem za hip pomislil, da bi dal zanalašč živo vijoličasto, sam da mu nagajam, skopuhu!), za material mi je tudi vseeno, ker so itak vsi enako kvalitetni (čeprav je stric kar našteval, kaj vse on lahko gor da, dokler nisem enkrat rekel, da naj da “ta” material – sam sem zdej že vmes pozabil, kater material naj bi bil to!), edino pri mreži za stranske odprtine sem pa najboljši material izbral, da mi Strešnikar ne bo več sranja delal! No, sva se zmenila, še preden je kavo popil in je bil kar malo zmeden, ker si je več časa zame rezerviral, kukr da jo bova že kar sproti naredila ali kaj?!
Potem bomo zamenjali pa še vrata in okna, tle sem pa zavohal problem. Mislim, ni problema, a ko je preljuba mi soproga rekla, da gremo danes pa vrata izbirat, je še Klemi zastrigel z ušesi in se prijavil, da bo šel poleg. S kamero!! In je bilo točno tako, kot sem se bal da bo in še huje. Edino Klemija nisem s sabo vzel, da ne bi res snemal, sem se mu zlagal, da gremo jutri. Sva prišla v trgovino z milijon vrati in okni in rekla, da bi midva rada okna in vrata. In je prodajalec (prijazen do boga, jasno!) potegnil ven prvi vzorec vrat in meni je bil všeč in sem kar zavriskal in sem rekel, da sem točno takšne iskal, ampak, kaj ko sem imel soprogo poleg. In je začela komplicirat in je še prodajalec dobil veselje do kompliciranja in smo komplicirali, da mi je para iz ušes sikala, ker sem vedel, da bomo na koncu vzeli vrata, ki smo jih prva videli. Ampak, a čmo tak vzorec stekla, pa kakšna stekla, pa kakšen vzorec v steklu, a naj bo čist prosojno al ne, al s pikicami ali kvadratki, pa kakšno polnilo, pa kakšno kljuko, pa barvo pa do boga isusa, na koncu sem samo s prstom še kazal na tisti prvi vzorec in samo ponavljal, da točno takšno steklo, točno takšen vzorec itd …
Prodajalec je švicnil, ko mi je poskušal CENEJŠO varianto (jebemuvraganarobesvet) uturavat in je preljubo mi soprogo prepričeval in sta vlekla tiste vzorce z barvami in modrovala o mahagoniju, ki je malo gnil barvi in cimpresi, ki je že preveč zrela barvi, dokler nista prišla do čokolade, ki jo imam rad in sem ju tam zaustavil. Potem sem šel še na en čik ven, da sta še malo izbirala, potem pa nazaj not, da sem mu s prstom še enkrat pokazal na prva vzorčna vrata in rekel, naj mi pošlje predračun za točno takšna. In zdaj čakam, moja preljuba soproga pa še kar malo tako za hec katalog lista in izbira, a ji ne jemljem veselja. Naj lista. Zdaj imamo problem, ker ji je ena barva ful všeč in bi rada imela to, samo se ne ujema z barvo stene, tle sem se pa izkazal kot pravi možak in ji obljubil, da bom pa steno prebarval z barvo, ki se bo skladala z vrati, ker to znam in ker bo hitreje zid prefarbat kot še enkrat barvo za vrata izbirat …
In sem potem malo prej neki razmišljal, kakšen človek sem, da ne znam komplicirat tam, kjer moraš komplicirat in raje zakompliciram tam, kjer ni potrebno, pa je na srečo Nejc na kofe prišel in začel razlagat o svojem srednješolskem sinu, ki je zakuril 30 ojrov s pogovorom z navadnega telefona na mobitel (svoj mobitel je jasno šparal!) in ker ni imel denarja, da bi mu povrnil strošek, mu je vzglavnik vzel (povštr po domače), ki ga ima sin tako rad, da bo kazen poučna … In sem se pomiril, nisem še čist za v inštitucijo, jaz mojemu samo gips namontiram na roko. Kar gre ajncvajdraj, sam ko smo ga danes dol dajali, ker se je Lenart kukr že pozdravil, je bil pa večji hec! Mislim, da mu nisem rokice poškodoval pa to! Ja, včasih, ampak res samo včasih ne razmišljam dovolj daleč vnaprej …