Bombica | Damijan Šinigoj

Menda sem prvič po dolgem času videl, da pregovor kamen na kamen … zares drži. No, morda bi bilo pravilneje kamen s kamna, a ne bodimo malenkostni. Namreč, čez vikend je prijateljski jamarski trop iz Krke povabil vse sebi podobne čudake na jamarski tabor pri Dvoru, kjer so letos končno prebili dihalnik Šice, ki so ga začeli prebijati že daljnega leta 1998! Ja, umikali so kamenček s kamna in po dolgih letih zadevo toliko razširili, da so se letos končno lahko spustili v vodni sistem zavidljivih in fascinantnih razsežnosti. Z Anžijem sva se jim pridružila kot šerpi, saj so potrebovali pridne roke, ki bi pomagale v globino znositi opremo, ki jo jamarski potapljači potrebujejo za tavhanje v globinah. Te je pa veliko in tako sva se tudi midva, ki sva malo manj pridnih rok, uvrstila na seznam nosačev. Krkašem je uspel res fascinanten podvig, kar opaziš takoj, ko zapustiš kanalizacijsko cev, s katero so okrepili in zavarovali vhod in se spustiš v ozek rov, ki vodi 28 m globlje do reke. Voda, ki je vsako leto bruhala iz sredine travnika in tako pripovedovala, da je spodaj nekje reka, je za dvig na površje potrebovala samo luknjico, da smo se noter lahko spustili jamarji zavidljivih razsežnosti (torej tudi jaz, jasno), so morali leta dolgo gristi kamen za kamnom in ga odgriznjenega sproti dvigovati na površje. Ko sem se prebijal po tistih ožinah, sem lahko le občudovalno odkimaval z glavo. Res. Tako je ozko, da se v globino spuščaš kar s pomočjo trenja, rit nasloniš na zid in greš počasi dol. Težava je seveda bila, ker so mi posodili malce preozek neopren za mojo junaško postavo, ki je bil tako tesen, da sploh nisem mogel spustiti rok ob telo pa tudi dihal sem malo teže pa še vroče mi je bilo k prascu, a dol je še šlo, ko pomaga gravitacija. Pa tudi relativno kmalu smo prišli v prvo dvorano z vodo, kjer smo se lahko ogladili in kar zacvrčalo je, ko je voda prišla do pirhov, vam povem. Potem nas je Dare, ko je ugotovil, da je voda prekalna za kakršen koli resen potop, raje kar malo turistično popeljal po skoraj pol kilometra dolgem sitemu in je bilo ko v Diznilendu! Vsaj za naju z Anžijem. Sicer so ponekod blatne dvorane, polne ogromnih skal, težavne za hojo, večinoma smo pa itak plavali in to je bilo za naju nekaj novega. Podzemne plaže pa to, skakanje na bombico, plavanje pod nizkimi oboki … Tura je kar prehitro minila, res. Ko smo se vrnili v prvo dvorano, sem se odločil še enega prižgati in sva z Anžijem še malo poležala v vodi (Anži se je še malo opral, ker je itak pozabil, da se bo vračal skozi dolgo ožino, kjer se bo zamazal še bolj kakor v naših jamah!) potem pa nazaj v cev. In gor je bilo za popizdit, vsaj zame, ki sem bil kakor na soncu nabrekla klobasa v pretesni oblekici in sem bil čisto blizu pregretja. Kakor tisti bajsek v Jackassih sem se počutil, ki so ga vsega oblekli v polivinil, posadili na sobno kolo in potem lovili švic, ki ga je Steve O potem spil, da so lahko vsi, vključno s kamermani bruhali do nezavesti! Dobro, jaz nisem lovil švica, jasno, a ker sem bil ves v neoprenu, sem lahko švical samo v glavo in tam sem švical, da je bilo veselje, zagotovo je rečica narasla za centimeter ali dva! Ko sem končno priplezal do cevi malo pod površjem, sem pokukal navzgor, da bi si malo ohladil obraz in tam me je že čakal en jamarček pripravnik, da se mi je kar milo storilo, kako so pridni in vljudni in uslužni, da pomagajo kolegu jamarju, a ko sem se dvignil še za en meter, sem seveda spoznal, da je bil človek malce pregloboko pogledal v pločevinko in je samo globoko razmišljal, ali bi bruhnil v šaht ali mimo. Pa je potem raje mimo, se me je usmilil, ali pa sem prehitro ven splezal, kaj pa vem …

Kakor koli, potem so mi trije pomagali iz neoprena splezat, kar je bilo huje kakor čez ožine se prebijat, potem so se pa kolegi Krkaši izkazali z gostoljubnostjo, po kateri slovijo in če bi bila tole pravljica, bi čisto z lahkoto zapisal, da se je pilo, jedlo in plesalo še globoko v jutro. Kar je v bistvu res, pripravljena je bila kar ena majhna ohcet, ko sem vse pojedel, zihr več ne bi mogel skozi ožino! Dobro, saj dobro jemo tudi pri nas, v JKNM, ampak ognja pa definitivno ne znamo tako podpihati kakor Krkaši. Ker ko se je grmada malo ulenila in zadimila, so le vzeli potapljaško flašo in malo odvili ventil in je ogenj spet poprijel. Včasih je pa tudi tisti jamarček pripravnik, ki je v dilemi globoko dihal nad mano, malo popihal in so alkoholni hlapi tudi opravili svoje, bilo je pa poskrbljeno tudi za smeh, ko je isti junak stopil nad ogenj in ene tri vijolčaste iz riti prižgal …

Kakor koli, tabor čudovit, kolegi jamarji tudi, jama pa sploh in oh!