Križ

Tale pomlad me bo ugonobila. Sej moja predraga soproga je zlata pa vse, ampak že celo leto jamra, ko se uleže na kavč, da tisto pod okenskimi policami, k ven štrli, bi bilo pa nujno potrebno poštimati. Saj se strinjam, je grdo, ko so namreč menjali okna, je ven pokukal purpen, ki ga je potrebno obrezati, pa zid se je odkrušil pa to, ampak ker so police nizke, jaz tega skoraj nikoli ne vidim. Moja soproga pa, ker ko se uleže na kavč, jo tista pizdarija direkt v oči zbode. In potem stoka, kako je to grdo in oh in sploh, jaz, ki pa ves čas garam, pa izpadem, ko da nič ne delam, ker tega pač še nisem popravil. Pa to seveda še ni vse. Ko opazi tisti purpen, opazi še radiatorje, ki so že dolga leta stari in so videli že boljše čase in potem začne razmišljati, da bi bilo morda dobro kupiti nove, in ko smo že pri radiatorjih, jo začne še parket motiti, pol pa ni več daleč do kuhinje, ki je bogica tudi zmahana že pod pezo let in sem potem, razumljivo, ves živčen. Ker seveda prek klika občasno spremljam svoje pisateljsko finančno stanje …

No, in je prišla pomlad in moja soproga bolj pogosto na kavču leži in sem zadnjič pa sklenil, da bom zadevo uredil. Da bom kot pravi možak bika zagrabil za roge. Kaj sem pa hotel. Če hočeš pod okenskimi policami popraviti, moraš sneti radiatorje. Še prej seveda spustiti vodo. Jih odnesti pred hišo. V radiatorjih je ful umazana voda, ste to vedeli? Jaz recimo nisem, šele ko sem jih ven nesel, sem nazaj grede opazil črno sled. Da se nisem izgubil. Potem smo porezali, pogipsali in prebarvali in je bilo kar ok, še celo v Merkurju so bili prijazni, so mi dali pravi gips, takšnega, ki se ne strdi takoj. Ker sem lani kupil napačnega, za električarje in sem zamešal poln pisker, vmes še enega prižgal, potem pa vse skupaj vrgel v kanto. Nisem nič recikliral, kurc gleda, in kovinski špohtl in plastičen pisker in tisto kepo strjenega gipsa direkt v eno kanto. To bog ne bi več dal narazen, vam povem. A sem se naučil … Smo pokitali in prebarvali (Lenart se je slekel šele potem, ko je Monika že znorela zaradi njegovih prebarvanih takmašnih hlač), potem sem pa še radiatorje opral in na srečo so oprani videti kot novi in bodo lahko še ostali kakšno leto ali dve, se je preljuba soproga usmilila in sem si oddahnil. Potem sem en dan občudoval narejeno, nakar sem se spomnil, da imam v garaži stvar (edino), ki sem jo kupil prek topshopa, za kar me je nagovoril mojster Stibro. Kompresorček za barvanje. Ki je kar v redu, dela natančno tako, kakor v reklami pokažejo, le da zdaj vem, zakaj v reklami ves čas špila ena takšna mirna elevator muzika, zvoka se pa ne sliši. Namreč, ker ko zadevo zakurblaš, imaš občutek, da nekje blizu pristaja avion, vam povem! Ampak, če sem ga že kupil … Sem zadevo zakurblal (sem prej še v trgovino z barvami skočil jasno, in sem kupil napačno barvo, bi moral gnili kaki kupit, sem pa zrel paradajz, ampak saj je skoraj isto, če mene vprašate!) in pobarval in hodnik in dnevno sobo in sem bil spet ponosen, družina pa ne, ker je pospravljala za mano do pol desetih zvečer. Smo pa vse pajke pregnali in pajčevino obrisali, kar je tudi uspeh, le ko sem zaščitni trak stran vlekel, sem še debel sloj stare barve odlimal, tako da sem kital skoraj do polnoči. OK, vmes je na srečo Robert s čizom prišel in ga je zamenjal za kavo, da sem imel malo pavze, ker me že kar malo v križu ščipa. Leta pa to …

Aja, kava je pa res dobra, majkemi, prva kila lavazze je že šla, čeprav sem se malo pomiril in jih spijem samo še kakšnih 15 …