Občasno se odpravim v divjino. No, ne čisto pravo divjino, kjer so divjaki (če ne štejemo divjih gozdarjev, ki žugajo s pestmi za mano), le v kraje, kjer ni veliko ljudi. In ni veliko smerokazov. Torej v hosto ali v hribe. Tam je kul, ampak če naj mi bo udobno, potrebujem opremo. Seveda, do tukaj ni nič spornega. Opremo si, premožen, kot je lahko premožen slovenski pisatelj, kupujem postopoma in ne šparam. Le občasno, ko kaj impulzivno potegnem iz kitajskega interneta, kjer je poceni in lahko potem poštar že navsezgodaj veselo skače po zvoncu. Zadnjič, ko smo imeli jamarski tridevni tabor, sem opazil, da potrebujem več kavnih skodelic. No, ko sem jaz to opazil, je Tico opazil, da smo kakor tabor Strojanovih, da samo sedimo ob ognju in kofete kuhamo, ampak to ni point tega. Sem potem na poceni kitajski spletni strani opazil prav takšne skodelice, ki jih potrebujem in ker so bile poceni, sem naročil dve. Saj nisem skopuh, ne?! Ker skodelice iz aluminija z dvojno steno vedno prav pridejo, tekočina dlje časa ohrani toploto pa še opečeš si ne rok. Ok, pa skodelico pripneš na nahrbtnik in je vedno pri roki, pa še razbije se ne. Ok, sem bil takoj zagret in sem jih že skoraj naročil, potem sem pa še malo iz navade posrfal in našel skoraj iste skodelice, le malo dražje, ker so imele v pokrovu vdelan kompas. In se je v meni takoj vzbudil duh starega raziskovalca. Kompas?! Jasno, sem kar te naročil, čeprav, samo takole, med nami, nimam blage, kako se kompas uporablja. Dobro, popoln debil nisem, vem da igla kaže na sever, ampak kaj naj s tem podatkom počnem, pa nimam blage veze. Vem tudi, da mah raste na severni strani dreves, ampak s tem podatkom si lahko toliko pomagam kot da vem, da je relativnostna teorija E = mc2. Izi ko pasulj.
Ampak, sej pravim, duh raziskovalca pa to in sem kar kliknil skodelici s kompasom. Kaj pa vem, morda mi bo pa kdaj tisti kompas prav prišel, sem si mislil in se zadeve kar veselil, res. Danes me ni bilo doma, zato poštarja nisem uspel pričakati, kar pa spet ni zelo pomembno. Malce me je veselje minilo, ko sem opazil tisto majhno, res majhno kuverto na mizi in ko sem zadevo odprl, je bilo takoj jasno, da sem se spet nategnil, ker šalčki sta bili sicer res takšni kot na fotki, a sta čisto majceni, švoh deci držita, mamuimkitajskunabijem! Ok, ju bom uporabljal za makjato kje v hribih, kaj pa čem in sem bil vseeno vesel, ker sta res lepi, pa še kompas imata. Sem ju postavil na mizo in ju občudoval, potem pa, seveda, opazil, da ena kaže malo bolj levo od druge. Sever je pa samo v eni strani. In sem obe stresal in tresel ko fliper, da bi kompasa začela delat, pa nič, vedno sta kazali kam drugam in nikoli v isto stran. Zato sem skočil v kabinet po pravi kompas (jp, vsak pravi možak ga mora imeti!), ki je pa pokazal čisto v drugo smer. Pa zdej ti vidi. Sem bil malo nesrečen, ampak potem je moja preljuba soproga povedala, da Kitajci niso čist nič krivi, da oni niso napisali, da imata skodelici v pokrovu delujoči kompas temveč samo, da imata kompas, kar pa imata. Samo dela ne, ampak to so že detajli. Sem spil iz vsake po en makjato iz tanove espreso mašine, potem pa sem ju opral in odnesel v klet in kar pripel na nahrbtnik, da bosta pripravljeni. Potem sem odšel še na en kofe na vrt, potem pa še enkrat dol v klet, da sem še malo občudoval skodelici in pretresel kompasa. In seveda še vedno ne delata, ampak kaj pa čmo, človek pač ne more imeti vsega …
