Tridnevni underground

O Skalarjevem breznu sem že pisal, ogromna ogromna luknja z ogromno ogromnimi dvoranami, brezni, meandri, rovi … Pravcati labirint. Ki je tako ogromen, da ga bomo jamarji še dolga leta raziskovali in ne raziskali. Takrat je ekipa šla le do kakšnih 300 metrov pod površje in smo samo preopremili ter se še isti dan vrnili na površje, tokrat pa se nas je ekipa osmih (Klemi, Miha, Jernej, Anži, Tico, Bor, Matjaž in jaz) podala na globino 550 m za več dni. Odpravili smo se že v soboto zgodaj zjutraj v pravi snežni metež, ki je divjal na dolenjskem, in ker gondola na Kanin na slovenski strani zaradi vetra ni vozila, smo poskusili še na italijanski strani. Tam je gondola vozila. Iz toplega kombija smo izstopili v pravi orkanski veter, ki je strupeno bičal obraze, a smo še kar mislili, da bi šli, čeprav bi morali potem od končne postaje italijanske gondole do slovenske strani hoditi vsaj dve uri (pa še potem dobro uro do vhoda v Skalarja). Smo o tem resno debatirali kar nekaj časa, dokler nekdo ni ugotovil, da je tako peklensko mrzlo in vetrovno, da zaradi zmrznjenih obrazov niti besed ne moremo oblikovati normalno, kaj šele stavkov in da bi v takšnem vremenu še najboljši slovenski alpinisti obrnili ali poklicali helikopter. Pa še vedno nismo povsem zradirali želje, šele misel, da bi morali člani slovenske jamarske reševalne službe tam zgoraj zagotovo poklicati na pomoč slovensko gorsko reševalno službo in da bi bila to bruka brez primere za jamarje, nas je odvrnila od prvotne zamisli in smo se odpravili v Bovec, kjer smo poiskali poceni apartma, v upanju, da bo vsaj v nedeljo lepše vreme in bo gondola vozila. Apartma je bil super, a na žalost je imel tv in smo skoraj do polnoči gledali butast film King Kong in ni bilo niti misliti, da bi zaspali. Ker spanca pred tako zahtevnim spustom itak ne potrebuje normalen človek!
Ob šestih zjutraj je Anži že ves vesel skakljal okoli, kar je bilo zame kakor za bika rdeča ruta in smo se skregali trikrat še preden smo prišli do gondole, gor je pa na srečo tako pihalo, da se nobenemu ni več ljubilo ust odpirat. Smo pičili po tako zahtevnem brezpotju, da je Tico začel godrnjati, da je z alpinizma presedlal med jamarje zato, ker se mu ni dalo več po hribih lazit, še preden pa smo do Skalarja prišli, sem sam odkril novo jamo. Se mi je namreč udrlo pod nogami in sem čmoknil v prazno in sem se šele na cepin in pazduhe ujel. Prijatelji so seveda skočili na pomoč, a sem, priseben, kot sem, zavpil, naj počakajo. So počakali, ker so mislili, da je tako nevarno, da se lahko udre še njim in bomo vsi pičili dol, kar bi se sicer lahko zgodilo, a sem jih zaprosil, naj počakajo, da sem iz žepa lahko privlekel fotoaparat, da so me poslikali …
Vhod v Skalarja je bil zametan in smo ga morali najprej odmetati, potem smo se preoblekli v jamarijo in pičili dol. Kakšnega velikega adrenalina ni bilo, vsaj ne do dna Delirium Tremensa, ker sem pot že poznal, od tam naprej se je pa malo zakompliciralo. Vstopili smo namreč v meander Strela in mi je Anži vpil, da mi Klemi toplo priporoča, naj snamem pas, ker je zelo ozko. Najprej je bilo za sekundo malce načeto moje samoljubje, potem sem pa pas vseeno stlačil v prasico, čeprav je bilo nabita z opremo in hrano in spalko in težka 15 kg. In mi seveda ni bilo žal, ker smo se po tisti jebeni prelomnici tenstali skoraj dve uri in si podajali težke prasice z opremo in kleli do amena. Vmes sem enkrat na telefonu še enkrat na načrtu pogledal Strelo, ki se mi pred odhodom ni zdela kaj posebno strašljiva, pa sem šele tam dol ugotovil, da tista dva centimetra Strele nista tako malo, če sem pogledal recimo brezno Rolling Stones, ki je globoko direktnih 300 metrov in je na načrtu zavzelo kakšnih 5 cm! Ga je bilo na srečo enkrat konec, čeprav je kolaček čakal na koncu, kjer se je zataknil celo legendarni Miha, ki se zato, ker nima nobenih mišic, prebije čez še tako ozko odprtino! Sem konec vzel najprej z glavo naprej kakor vsi ostali (manjši, jasno) in noge niso hotele čez, ker se mi kolena žal ne upogibajo v obe strani, zato sem potem poskusil obratno in je s težko težko muko nekako šlo. Sem si malo oddahnil, ko smo bili spet na štrikih v breznu Mali brat, dokler nekje na sredini nisem vzel tahude svetilke in posvetil najprej gor, da mi je srce pognalo v peto prestavo, potem sem pa idiot posvetil še dol, da mi je pa ritnice dokončno zaprlo do amena! Na srečo smo nekje na sredini skozi okno prečili v Klymkino jamo, kar je pomenilo priti iz dežja pod kap in sem kreten še tam malo svetil, da sem imel srce v petah, a smo tudi to ogromno brezno nekje na sredini zapustili v okno proti bivaku. Tam na robu sem še Ticotu malo gor in dol posvetil in je človek seveda popizdil in se spustil do mene malce prešvican, potem smo pa po dolgem meandru po vseh štirih in po riti končno prišli do bivaka, ki so ga pred leti postavili na -550 metrih drugi raziskovalci. In je povsem na robu Rollin Stones, brezna, katerih dimenzij si niti predstavljati ni mogoče mlademu jamarju, kakršen sem. Tam smo razpakirali najnujnejše, kar pomeni, da so ostali jedli, s Ticotom sva pa kofete cmarila do nezavesti. Potem smo si pa seveda še »šotor« ogledali. Narejen iz padala, v njem lahko spi osem oseb. Ja, ali pa trinajst, če spijo en na drugem. Ker smo jamarji in imamo tudi merilne laserje, smo izmerili dolžino in preračunali, da ima vsak na voljo 37 cm v širino, v dolžino pa itak premalo. Miha in Matjaž sta bila najbolj pametna in sta šla prva spat, ker sta si našla najboljši prostor, ampak jima to niti najmanj ni pomagalo, ko smo noter prišli še ostali, sta se morala premakniti. Meni je Matjaž prišparal plac ob sebi, na začetku šotora, ki je bil pri glavi ene petnajst cm nižji. Pa kamen pri kamnu. Ni variante, da bi normalno spal, ne da bi te žulilo iz petnajstih strani! Pa gneča je bila takšna, da ko sem naslednjo noč spal nekje na sredini, sem lahko legel samo na bok poleg Jerneja, ki je kasneje priznal, da se ni hotel s hrbta prevaliti na bok, da prostora ne bi izgubil, ko ga je pa končno vse že tako žulilo, da se je premaknil, sem prostor v sekundi z ene strani zasedel jaz, z druge pa Bor in je moral potem še eno uro bedeti, da se je eden od naju premaknil, da je spet lažje zadihal in si povrnil izgubljen teritorij. Da o toploti v šotoru niti ne izgubljam besed! V jami je med nič in eno stopinjo, v šotoru po vsem dihanju, švicanju in prdenju osmih ljudi morda stopinjo topleje. Nas zjutraj nihče ni rabil iz tople postelje bezati, smo se zbezali kar sami, le jaz sem izkoristil prostor, poiskal udoben položaj in potegnil še dve urici do osmih zjutraj in menda edini od vseh vsaj dve uri spal. Zbuditi se v temo je kar hecno in jutra so bila tudi edina, ko sem pogrešal naravno svetlobo. Smo pomalicali, pokofetkali in spet pokofetkali, potem smo se v ekipah razkropili po meandrih, galerijah in breznih ter merili, risali in raziskovali in dan je kar hitro minil. Ob petih popoldne smo se spet dobili pri bivaku in malce pomalicali (največji car je bil spet Miha, ki je imel s sabo največ hrane, a niti enkrat ni kuhal, šele kasneje pa sem na fotkah opazil, da je vedno sedel pri pravkar skuhanem piskru s svojo žlico v roki), za počitek je bilo pa še prezgodaj. In je Tico, ki je bil med nami najmlajši jamar, predlagal Mihatu, če bi šli mogoče malce pritrdišča preurediti, ker nekatera so bila res bolj omojbog in je bil Miha kar za, samo potem ga je malo minilo in je spet macolo prijel, da bo malce bivak plac preuredil (to je počel tudi, ko so ostali kuhali, da so potem vsi makaroni zaradi odbitih drobcev škripali do amena!), nakar sem se jaz ustrašil, da bo Tico mene nagnal preurejati in sem kar hitro predlagal, da naj grejo oni preurejat pritrdišča, da jaz in ostali bomo pa tla od šotora malo preuredili, posodo oprali in podobno. In so nejevoljno odšli (skoraj 250 m navpik in potem spet nazaj), mi smo pa v šotoru armiče umaknili in ugotovili, da itak nič ne moremo narediti, da se iz skal pač ne da narediti udobne postelje in smo potem posodo res oprali, potem smo dolgo časa gorljive smeti kurili, da bomo imeli manj za ven nosit, pa še en hud šnopc smo našli, da nas je še malo od znotraj pogrelo. Potem smo pa malo kuhali in debatirali skoraj štiri ure, preden se je utrujena trojica okoli polnoči vrnila in smo šli vsi počasi spat. Oni zadovoljni, ker so nam olajšali pot ven, mi, ker smo se vse in o vsem zmenili …
Uro sem nastavil na dvajset čez štiri, a preden smo vse pospravili in pomalicali in pokofetkali, je bila ura 6, potem smo pa še gor merili in se pacali čez meander (Klemi je enga tako nagravžnega stisnil, da sem bil za prmej prepričan, da bomo vsi dol ostali, a nas je prepih rešil!), na dnu Delirium Tremensa sva si pa s Ticotom kofe pavzo privoščila, ker je bila naslednja stopnja itak tako krušljiva, da jo je lahko plezal le eden naenkrat, drugi smo morali biti umaknjeni na varno, dokler ni javil, da je mimo. Matjaž je začel plezati, Bor je pa pod njim skočil po vodo, ki se je natekala v tam puščeno posodo, dokler ga nisem spodil proč, na varno k nam. A ker se je napil ledene vode, mu je udarilo na pipico in je spet stopil korak proč, da odtoči, vmes je pa dol prifrčal kamen in je mladi model, seveda, ker je mlad, na varno pod previs spravil tisto glavo brez čelade. Ker se ve, katero bo pri svojih s testesteronom nabitih letih bolj potreboval …
Ven smo pogledali v čudovit sončen dan in še za las ujeli vlečnico v dolino, vmes sem pa, na srečo izkušen jamar, kot sem, lahko rešil jamarskega reševalca. Namreč, iz Tremensa izstopiš v zelo ozko okno in je kar jebeno, če ne veš, kako ga vzeti. Ker sem se nazadnje tam zataknil do nezavesti in mi je moral pomagati Tico, sem že vedel, kako in kaj in sem to povedal tudi strokovnjaku reševalcu mlademu Boru, a je noter rinil po svoje. Čeprav sem ga opozarjal, je vzel po svoje in ko se je zataknil, ampak res zataknil, da ni mogel ne naprej ne nazaj in sploh nič in je tam prav po reševalsko ždel v najbolj nemogočem položaju, sem dobil kar blago erekcijo od užitka in sem samo čakal. Je najprej bolj potiho prosil, naj mu pomagam, a ko sem se delal, da ne slišim in še bolj nabijal erekcijo, je reševalec končno le zaprosil za pomoč bolj glasno, izkušen jamar, kot sem, pa sem mu seveda pomagal takoj, ko je za pomoč zaprosil dovolj glasno, da je slišal tudi Tico ene dvajset metrov nižje.
Nazaj grede smo si potešili lakoto nekje v Kranju pri Anžitovi tamladi, Urški torej, in ker je bilo glih valentinovo, sem se še jaz prislinil za poljubček, ker se tudi jaz kakor Anži štiri dni nisem opral. Je pa res, da sem Anžita enkrat opazil, ko si je noge umival z osvežilnimi robčki in potem tisto noč nisem spal ob njem. Za vsak slučaj. Ker le za katerga boga se je tako lišpal, če smo bili not sami možaki?!
Kakor koli, verjetno akcija ni bila nekaj zelo velikega v svetovnem merilu, a udeleženci kljub vsemu že dva dni hodimo ko purmani naokoli. No, vsaj jaz, čeprav tudi moja soproga predraga noče več vsakih pet minut priznavat, kakšen velik car da sem … Aja, Mihatovo francosko solato, ki je seveda ni pojedel, sem gor nesel jaz, da bi jo pojedel zunaj, ker se jo pred vzponom nisem upal, da me ni bi kje v kakšnem meandru pritisnilo na kako, je danes pralni stroj dokončno spral iz spalne vreče in vseh oblačil …

Več fotk tukaj.