Pred leti sem bral o tehnikah zasliševanja. OK, veliko jih je, ena bolj grozna od druge, a najbolj sem si zapomnil, kako so zasliševali ujete angleške pilote med prvo svetovno vojno. Nemci so jih sprejeli, kot se je za aristokrate in gentlemane spodobilo, jim ponudili cigare, pecivo in seveda obvezni čaj, potem pa so jim začeli zastavljati vprašanja. Ker so bili eni in drugi iz skoraj iste aristokratske veje, niti pomislili niso na silo. Lepo so sedeli, kramljali in pili čaj. Veliko čaja. Ki se mu Angleži itak ne morejo upreti. A ko je bil mehur poln in je pritisnil na pipico, Nemci niso nehali kramljati in so se pretvarjali, da ne opazijo nestrpnega pilotovega presedanja na stolu, ta pa se ni hotel toliko ponižati, da bi prosil za dovoljenje za na stranišče, ker se tega med modrokrvneži ni spodobilo omenjati in je na hitro zblebetal, kar so hoteli vedeti, da so ga le čim prej vrnili v celico, kjer je odtočil. Domiselno, se strinjate? Odvajanje telesnih tekočin (in seveda malo manj tekočih vsebin) je za marsikoga težava, če stojijo ljudje okoli. Spomnim se zadrege neke prijateljice, ki je ves dan vožnje z avtobusom trpela, ker ni hotela kot ostale deklice počepniti za prvim grmom (fantje so seveda možato zalivali gume) in je čakala, da pade noč. Potem je prosila voznika, naj ustavi in v temi stekla daleč proč, da je ja nihče ne bo videl, a, glej ga zlomka, ravno ko so zapiralne mišice popustile, je nasproti pripeljal avto in jo osvetlil kakor v izložbi. Vsako zlato kapljico posebej si lahko opazil in vsako še najmanjšo grudico zemlje, ki je frčala po zraku, izbita iz temelja z majhnim, dolgo zadrževanim slapom … Travma, od katere ima znan novomeški psihiater še danes korist, vam povem!
No, sam kakšnih globokih travm nimam, čeprav se mi je en dogodek globoko zarezal v spomin in občasno, ko se spomnim nanj, še vedno zardim. Sedeli smo v ljubljanski gostilni, ko sem začutil, da moram spustiti odvečni zrak. Se uravnotežiti. Prdniti, po domače povedano … Poznamo veliko vrst prdcev in tisti, ki se je kuhal v meni, ni bil za gluhe (prdec smrdi, da imajo še oni kaj od njega). Kar čutil sem, da bo zaropotalo kot ob sodnem dnevu. Mirno sem se zlagal, da moram skočiti do avta in med hojo proti vozilu oprezal kakor jastreb, ali je kaj ljudi v bližini. Ni jih bilo in počasi sem sprostil zapiralne mišice, napel trebuh, napravil še nekaj korakov, potem pa usekal kakor na Soški fronti. Olajšanje. Res. Božansko olajšanje. A ni hudič neka ženska odprla vrata in stopila na ulico, ko je ravno najbolj zarohnelo! Verjetno se je malce ustrašila in je pohitela proč od mene, med hojo se je še nekajkrat ozrla čez ramo, ker pri človeku, ki takšnega useka, nikoli ne veš … Meni je pa bilo nerodno, kaj bi tajil.
Zakaj blebetam o tem? Ker sem zadnjič, ko je zapadel drugi sneg, na Trdinovem vrhu počival v snegu in kadil, potem pa še enega glasnega ustrelil, misleč, da sem sam, a je bil le nekaj metrov proč od mene slovenski vojak, stražar, ki ga seveda v temi nisem opazil. A on se, kot od skale izklesan, seveda ni ustrašil. Le zasmejal se je. In potem vprašal, če sem »ustrelu«, jaz pa sem mu rekel, naj se ne boji, ker nisem njega ciljal, pa sva že bila v debati. Pa še municijo sem potrošil, zato strah res ne bi bil na mestu!