Tečaj za jamarskega reševalca pripravnika je ekstremen. Sem bil pokonci že malo po peti uri zjutraj, kar pomeni, da sem spal le švoh dve urici. Tam nekje na Primorskem so si nas najprej ogledali in nas po začetnem križanju, nejeveri, odkimavanju z glavami in smejanju opremili, kot se spodobi, šele nato spustili v steno, da pokažemo, kaj znamo. Z dvajsetkilsko prasico s kamenjem med nogami preplezati poligon niti ni bila kdo ve kako zahtevna naloga, vsaj zame ne, ker ponavadi tudi v Čaganko ne romamo brez opreme, sem lepo plezal in se ne kaj dosti bal inštruktorjev, a le do prvega pritrdišča, kjer sem se bolj po domače vpel in je že bilo vpitje. Je bilo takojci jasno, da ne bo nobenih bližnjic in da bo vse po pravilih. In je mimogrede postalo bolj naporno. Pa zanimivo, seveda, saj so ljudje, ki so v tem poslu že dolga leta, pravcate enciklopedije. In se kar nenadoma zaveš, da pravzaprav ne veš dosti, da se tudi najbolj enostavna opravila, ki jih v jamah počnemo miže, lahko naredi še lažje, še bolj varno, še bolj enostavno … Zanimivo in ne preveč naporno ves dan do noči, smeha dovolj, informacij preveč. Bo potrebno krepko trenirati, da se bo vse vsedlo v glavo …
