Home > Razno > Odzivnost

Odzivnost

29. oktobra 2013

Priznam, zadnje čase telefona nimam več vedno pri sebi ves čas. Še nedolgo nazaj sem ga celo v kopalnico nesel, ko sem se šel tuširat in če je zazvonil, sem si hitro roko obrisal in se oglasil, zdaj sem pa že bolj skuliran. Kar je v bistvu škoda, ker sem si za v jame kupil posebno vodoodporno (no, za naše dolenjske krasotice je tudi blatoodporna kakopak) vrečko in bi lahko govoril kar med prhanjem. Saj v jame ga ne nosim, če bi me morda kdo ravno poklical, dol itak ni signala, le zaradi ure ga imam in seveda glasbe.

A kakor koli, telefona nimam več vedno pri sebi, kar pomeni, da kakšen klic ostane tudi ne takoj odgovorjen. Dobro, kakšnikrat telefon med zvonjenjem res tudi utišam, če mi ravno tisti trenutek ne odgovarja pogovarjati se s klicočim, a to ni pogosto. Vsaj ne zelo. Vsekakor pa ne tako zelo pogosto, kakor to misli zlati Klemi, ki alarm udari že, če se mu ne oglasim po drugem zvonjenju. Da me pozna, da zihr sedim ob kavi in časopisu in se mu nočem oglasiti. In se po možnosti še smejim v ekranček telefona, na katerem mežika njegova fotka med klicem … Pa tudi nekaj kulture sem se z leti navzel in če sedim v družbi in se pogovarjam, se ne oglasim, da bi se pogovarjal z nekom tretjim, tisti, s katerim sedim, naj se pa po riti praska …

Zadnjič sem nekaj dr. Stibrota rabil glede avtomobila in je bil mojega klica zelo vesel. In seveda sem vedel, da ga bo! Namesto pozdrava je bilo vprašanje, kaj potrebujem (ker da ga menda kličem samo takrat, ko ga potrebujem, kar seveda sploh ni res, a četudi bi bilo, je to še vedno dovolj pogosto, kakor je rekla ženska soprogu, ki ji je očital, da je nežna z njim le, ko potrebuje denar), potem je pa že jel pojasnjevati, da eksperimentira. Itak da sem ugriznil in izrazil zanimanje za eksperiment in je takojci voljno pojasnil, da eksperimentira, kdaj bo prišel tisti jutri. Tisti jutri po 28. septembru, ko me je poklical za kofe, pa sem mu rekel, da sem ravno na vratih ob odhodu in da ga jutri pokličem! In dr. Stibro si takšne stvari zapomni, to seveda vsi vemo. In je eksperimentiral, jaz sem pa zelo dobro vedel, da eksperimentira, ker ko en teden ni bilo nobenega glasu od njega, je bilo popolnoma jasno, da nekaj kuha. In sem mu dal veselje, kaj pa čem.

Znam pa tudi zaštrikati, priznam, in ko sem prisopihal na Kredarico in žulil kavico in zadovoljno opazoval kopico naših utrujenih mladičkov, me je dobesedno zmrazilo. In sem zastokal gospodu Grahu, da mi bo najin prijatelj, prvo pero Dolenjskega lista Igor tokrat pa zagotovo krepko zameril. Da mi je kakšen teden nazaj poslal fotko pečočih se dobrot nad žerjavico (je kupil novo mrežico in je otroke razvajal), jaz pa njemu fotko z Debele peči s Triglavom v ozadju (je odpisal, da če ni čevapov, da to ni nič) in sva se v naslednjih nekaj sms-jih zmenila, da bova med počitnicami otroke malo utrudila s hribi, jaz jih bom gnal, on bo pa pekel. In da morava kofe smarit in načrt narediti. Vse dogovorjeno, le da sva se potem v petek z gospodom Grahom mimogrede zmenila, da gremo kar v soboto v hribe, prvo pero Dolenjskega lista Igor je pa izvisel. Ker sem enostavno pozabil. Se zgodi tudi najboljšim, kaj šele meni! In sem se na Kredarici spomnil tega in mi je kar malo vroče postalo, pa me je gospod Grah pomiril, da zihr ne bo nobene zamere in da najin skupni prijatelj itak ves čas klicari in da je njega enkrat klical, ko je ravno s padalom termični stolp našel in je višino pridobival in se dvigal, da so bili dol vsi folšni do nezavesti in je bil ponosen, da se je kar iskrilo, a ker telefon kar ni in ni nehal zvoniti, se je potem vseeno oglasil, vmes je pa seveda termiko izgubil in je scurel na tla kakor kakšen začetnik. Da termiko ujet in jo lovit in se dvigat, da to je umetnost, ker to ni kar en takšen navaden okrogel stolp, da moraš imeti roke ves čas na komandah in nonstop biti pozoren in levo pa desno, da če malo popustiš, greš mimgrede dol, drugi se pa smejejo potem, kakšen šalabajzer si! In da mu še zdaj to malo zameri, se je kar vidno razburil. Ker vem, da že kar nekaj let ne leti, sem ga začuden vprašal, kdaj je to bilo in je bilo leta 1996, še celo datum je povedal, a sem ga vmes že pozabil. In itak da sem se usral, ker sta si prijatelja dosti podobna, ker drugače itak ne bi bila prijatelja že sto let in sem si rekel, da če gospod Grah tako dolgo vleče spomin na zamero, kako bo šele s prvim peresom Dolenjskega lista in mano! Sem razmišljal v nedeljo domov grede, kako ga bom v ponedeljek poklical in mu na dolgo in široko pojasnil, kako je prišlo do tega, da smo šli v hribe brez njega, a je gospod Grah na fejsbuku seveda že ob prihodu domov fotko sina pred Aljaževim stolpom objavil in sem imel, ko sem prišel spod tuša, že neodgovorjeni klic in dolg sms o ignoranci. A ker je bila dolga prha in pozna ura, sem telefon prijel v roke šele danes po prvih dveh kavah, v tistem trenutku se je pa na ekrančku pokazalo Igorjevo ime. Sem se seveda takojci javil in v eni sapi povedal, da sem glih telefon držal v rokah, da ga pokličem in je pacek mirno odvrnil, da naj ga torej pokličem in prekinil. Kar je bilo duhovito, priznam in sem ga poklical in se s pepelom posipal in bova še šla na kofe, sem pa prepričan, da ko bo čez dvajset let komu razlagal o ignoranci in o tem, kako ga nisem poklical, se bo prav tako razburil kakor gospod Grah. Ampak zamere pa ne bo, to pa ne, kavo ima namreč prav tako rad kakor jaz!

Comments are closed.