Home > Razno > Optimistično

Optimistično

2. februarja 2014

Bi morali v kakšno luknjo, a kaj, ko so vse zalite. Potem smo se nekaj menili, da bi šli vsaj do bivaka pri Čaganki na sprehod in vsaj v prvih par stopenj malo mišice pretegnit,  a kaj, ko se nobenemu ne ljubi hodit po snegu. Potem pa dr. Krevs pokliče, da mu je nekaj dolgčas in če bi kaj počeli. In predlagam kofe v bivaku, ker vem, da svojega malega Japončka na vseštirikolesni pogon rad sprehodi občasno. In je takojci za, da naj se kar oblečem in ga počakam pred hišo, čez par minut pa akcijo po telefonu odpove. Da je njegov Japonček ves v led vkovan in da če je takšno že v mestu, kakšno bo šele tam v hosti. In da po tako ledenih cestah voziti se je čista neumnost. Saj v bistvu sem se strinjal s prijateljem, a ker sem bil ravno že oblečen in že pred hišo, se mi ni ljubilo nazaj noter. Pa samemu se mi tudi ni ljubilo po hostah poditi, ko ni nobenega, da bi ti pomagal poriniti, ko s ceste zletiš, a ker čisto neumen nisem, vem, na katero karto zaigrati za družbo. Da ga razumem, sem odvrnil, da bom šel pa s petko malo preskusit, kako gre, da imam ketne v prtljažniku in čez štiri minute je bil prijatelj že pri meni. Še do konca nisem uspel led razbiti na šipah! Sva pičila suvereno, ker zelo veliko prometa na cesti ni bilo, ljudje, pametni ljudje, pač upoštevajo priporočila vremenarjev. Da ko je led, da če ni nujno … Sem kar suvereno vozil, le v kakšnem ovinku mi je gate v rito potegnilo, na makadamu proti Čaganki je bilo pa že boljše. Mislim, tam je bil sicer živ, par centimetrski led na cestišču in je bilo vse skupaj podobno hokejskemu igrišču, a ker je makadam, je tu in tam kakšen kamenček ven kukal in dajal dober oprijem gumam, da sva kar veselo driftala. Pa res užitek je bil voziti, volan se je na ledu obračal z lahkoto, kot da bi imel servo volan. In je šlo dobro, dokler naju ni zaustavilo podrto drevo prek ceste. Sva stopila ven, da si zadevo ogledava in skoraj zgrmela na ledu, sva se morala zelo previdno za veje držati, da sva sploh obstala na nogah. Če imam žago? Itak da je nimam, sem odvrnil, le v Ladislavu je bila vedno v obvezni opremi. Sva nekaj poskusila premikati, pa ni šlo. No, saj mogoče bi celo šlo, a ker je bilo drevje popolnoma okovano v leden oklep, ki je občasno pokal in padal, sva oba medvede in videla in slišala in sva se kar v vozilo vrnila. Sem že skoraj hotel odnehati, ker sem se spomnil tudi naslova iz časopisa, ki sem ga konzumiral ob dopoldanski kavi, da je hoja po gozdu smrtno nevarna in sem se malo zagledal v drevesne krošnje, vse nevarno nagnjene nad cesto pod težo snega, a tokrat je zatrmaril dr. Krevs. Da če na eno od vej, ki bi nama steklo drugače razbila, stopi, jaz pa po gasu in bolj ob robu malo po celem snegu, bi morda … In ker sem se že ob omembi žage spomnil na Ladislava, sem pač poskusil in je šlo. Dobro, z Rusom bi šel po sredini in drevo odrinil, s Petkoslavom sem moral po pameti, a kaj bi cepidlačili. Sva torej celo uspela priti do križišča, od koder pot proti jami in bivaku ni bila več plužena in sem mislil, da se bova morda celo malo sprehodila, a sem mislil narobe. Ker je dr. Krevs takoj nazaj skočil po snežne verige in ni bilo kaj sploh za misliti na peš hojo. Pa itak sem ga na ketne ujel in se nisem imel kaj ven vlečt! Sem torej tiste verige suvereno zavezal na kolešček in mi je bilo takoj jasno, da so od Petkoslava koleščki očitno manjši kakor Ladini. Pa naju to vseeno ni takoj ustavilo, sem moral poskusiti, če bi morda pa vseeno šlo. Pa ni šlo, itak da ne, prevelike ketne samo notranjost blatnika kloftajo, pri vožnji po snegu kaj dosti pa ne pomagajo … Sem mislil, da bo konec avanture, pa še ni bil, dr. Krevs se je namreč čist olimpijsko počutil. Ponavadi je obrnjeno, a tokrat je on predlagal, da če vzamem zalet in prebijem tisti naplužen kup snega … Sem vzel zalet, prebil tisti naplužen zid in tako debelo nasedel, da niti šaltati nisem več mogel, je tisti zmznjen in poledenel sneg dovoljeval le rikverc. Daj v prvo in malo naprej in nazaj, je vpil navodila dr. Krevs, a sem lahko le malo nazaj in malo nazaj. In ker sem ga jaz spravil v zadrego, sem potem njega poslal za volan, jaz sem pa rinil in sva nekako skopala se ven, a dr. Krevsa je olimpijski duh še kar držal in je še on poskusil s še večjim zaletom in je celo dlje prišel kot jaz, a se je še bolj zakopal in sva imela še večjo veselico potem nazaj na cesto priti. Sva poskusila še nekajkrat (kakor človek, ki vtika žico v električni vtikač in misli, da zdaj ga pa zihr več ne bo ruknilo!), nazadnje celo na rikverc in nama je kar šlo, a sva potem vseeno odnehala, da naju ne bi tako debelo s ceste zabrisalo, da se ne bi mogla več vrniti. Vsa crknjena sva se počasi odpeljala proti najboljši bistriški gostilni, najprej molče, celo malce razočarana. A sem potem vseeno priznal, da tudi z verigami ne bi šlo, da preveč snega je pač preveč snega, da edino morda z Ladislavom, da to bi pa on zgrizel za malico. In se je tudi  dr. Krevs malo raznežil, da to pa res, ampak da tudi Petkoslav ni od muh. Kofe sva dobila, špricer tudi, pa malce občudovanja, v kakšnem se sprehajava, sva bila tudi deležna. Kar malo ponosno sva se potem proti domu vračala, zmatrana pa, ko da sva bila najmanj dvesto metrov v Čaganki …

20140201_181006_S

Comments are closed.