Home > Razno > Namerjeno

Namerjeno

22. maja 2014

Danes mi Tomi razlaga, da je tri mesece izbiral kosilnico in se odločal med nekaj modeli, potem pa stisnil zobe, vrgel kup denarja na pult in domov odpeljal tahudo Hondo. S kovinskimi prenosi, ne plastičnimi. Da bo trajala pa to. Je pokosil pol vrta pred hišo za probo in potem zadevico zadovoljen pospravil v drvarnico, naslednji dan pa je že ni bilo več. So ga pri poskusni košnji očitno Romaniji opazovali in si zaželeli enake kosilnice. No, iste. Tastaro, zjahano, so mu pustili. Pa koš za novo tudi, ga niso opazili, je visel za vrati. Bo pogledal, če lahko novo kosilnico, isti model, saj se je zanj odločil po skrbnem in tehtnem premisleku, kupi brez koša, da vsaj malo prišpara. Pa reflektorje s senzorji je naročil, svetloba jih menda odganja.

Moj drugi prijatelj, ki mu je z dvorišča tudi izginilo par stvari, jih je začel pospravljati za hišo, tiste, ki so mu ostale, seveda. Nekega dne pa je prišel domov in se za vogalom skoraj zaletel v dva mala Romanija, ki sta ravno odvažala njegovo kosilnico. Ali kaj tretjega, sem že pozabil, vsekakor pa ni bilo njuno. Sta zadevo spustila in veter pod noge vzela, prvi se mu je nekako izmuznil, drugi pa je s prijateljevo nogo še ujel pospešek, ki ga je zabrisal ene tri metre v zrak, da je po luftu celo prijatelja prehitel. Si je šel prijatelj potem v hišo adrenalin znižat s pivom ali dvema in en zmrznjen fižol na boleče stopalo položiti, vmes je pa fantova širša družina prišla pred hišo protestirat. Da se mladine ne brca in da bo tožba padla pa takšne so razdirali. Kar je mojega prijatelja le razhudilo in ker je jager, je pred hišo stopil z lovsko puško v roki ter jih nagnal s svojega dvorišča. Da svojo zemljo menda lahko brani tudi s puško. So se zato protestniki umaknili čez cesto, kjer je bilo občinsko zemljišče in tam protestirali naprej, prijatelj se je pa s puško v roki na svoji zemlji malce neumnega počutil. Ker se ga očitno niso niti najmanj bali. Je zato malo pomeril na njih, pa so se mu smejali in ga provocirali, saj so itak vedeli, da se kar tako človeka pri nas pač ne ustreli.

Je bil kar zafrustriran, je priznal, ko so ga tako kibicirali in izzivali in se mu smejali. Sem razumel, zato me je nadvse zanimalo, kako se je izvlekel iz kaše, v katero se je spravil, ko je iz hiše prišel s puško v roki.

Jah, nič, je mirno povedal, najstarejšemu sem klobuk z glave zbil, pol so se pa razbežali ko zajci in mam zdej mir …

Mu nisem povsem verjel, zato sva stopila prek ceste in mi je pokazal luknjo v informativnem smerokazu za neko podjetje. Sem nekaj časa molčal, potem pa le priznal, da si jaz klobuka z glave živega človeka absolutno ne bi upal odpihniti. Jaz tudi ne, je odvrnil poltiho, meril sem ene pol metra višje v drugo tablo …

hat

Comments are closed.