Home > Razno > Čefo

Čefo

24. junija 2014

Tu in tam dobim informacije, ki si jih včasih niti ne bi želel. Pred dobrim letom mi je recimo dr. Stibro zaupal,  katero knjigo je prebral na morju in kako zelo je navdušen nad njo, a kakor se rado zgodi, se ni zgodilo. Čeprav zelo veliko berem in sva končno prišla do priložnosti, da se pogovarjava tudi o meni bližnji temi in ne le o temah, blizu njemu, ravno tiste knjige nisem prebral. Saj ne, da nisem slišal zanjo, itak da sem, a se najina okusa očitno malce razlikujeta. No, saj par besed sva vseeno rekla, to že, potem sva pa spet na tadrage avtomobile prešaltala in podobne bolj moške teme. Danes sva pa dobila novo priložnost. Je spet navdušen do mene priskakljal. Da če bom kaj tistga čefota videl. Verjetno da ga bom, ker kar dosti čefurjev vidim. No, tistega, ki je film naredil. Tudi nekaj takšnih vsake toliko vidim. No, tistega, ki je film o čefurjih naredil! Aha, Vojnoviča. Ja, enkrat ga menda spet bom. No, povej mu, da je super film naredu, sem ga do konca pogledal! Kar je kompliment, domnevam, dr. Stibro ne pogleda veliko filmov do konca. No, bodimo bolj precizni – to je kompliment, ker je to prvi film, ki ga je moj prijatelj pogledal do konca.

Pa ta svet se res spreminja. Zadnjič pridem iz jame in me na telefonu pričaka fotka napol golih mišičastih pobov na odru, s pripisom, da je nek drug moj pravi možakarski prijatelj (ki se tudi ukvarja z avtomobili) pa ženo peljal v gledališče. Pogledam bolj pazljivo in jo res vidim v prvi vrsti. In se spomnim, da ko sem ju pa jaz pred leti povabil v gledališče, je pa  zaspal in se potem na nosečo soprogo jezil, da ji je non stop slabo, da zakaj ji pa še tedaj ni moglo biti …

Pa še moja predraga soproga je iz knjižnice prišla, je za na morje vzela kup krimičev, eno grozljivko ter drugi del tiste mega uspešnice s sivo barvo v naslovu. Ki me že nekaj časa matra, da bi jo prebral, a z drugim delom pa res ne bi rad začel. In me sestra pomiri, da ima ona vse tri dele, v angleščini, da jih bo vzela na morje. Na morju torej branja ne bo zmanjkalo, moj mladinski roman pa menda pride, ko se vrnem …

happy

  1. Luka Oblak
    24. junija 2014 at 13:44 | #1

    …je mel pač fant rad ribičijo. 🙂

  2. 24. junija 2014 at 13:37 | #2

    Hehehe, tole pa tud moram dodat! Ko sem ji prebral tvoj komentar, je moja predraga izjavila: Boga žena! Pa še v čipkasti kombineži … 🙂

  3. Šini
    24. junija 2014 at 09:59 | #3

    Hehehe, dober! Tak je taprav dedec, spostuje zenine zelje … 😉

  4. Luka Oblak
    24. junija 2014 at 09:50 | #4

    Pozdravljen, sem tvoj občasni bralec, z Očkovim kotičkom si me pa pred leti pospremil s humorjem v starševstvo in to knjigo občasno še vedno preberem in se režim, ker imam pri treh mulcih tudi sam podobne izkušnje.
    Mogoče en vic, glede tiste knjige s sivimi odtenki. V originalu je ribičija, samo se ga komot prevede tud v jamarijo.
    So se fantje vsako leto dobili na taborjenju pri jezeru, kako rekli, kako spili in ribe lovili. To leto pa dan pred odhodom Tone naznani, da ga žena ne pusti, ker se ji premalo posveča in fantje so se pač sprijaznli s tem, da bodo šli brez Toneta. Naslednji dan pridejo k jezeru, tam pa tabor že postavljen, Tone pa ob kotlu kuha kosilo. Ja Tone, kaj pa ti tukaj, a nisi rekel, da te žena ne pusti?
    Tu sem od včeraj zvečer. Kdo bi razumel te ženske. Gledal sem TV, kot vedno, ona je pa v spalnici brala eno novo knjigo, eni odtenki sive al kaj jaz vem. Pa pride do mene v čipkasti kombineži in me zvleče v spalnico, tam je blo vse v vrtnicah, pa se uleže na posteljo in mi reče, naj jo zvežem, pa sem jo in pol mi reče, zdej pa delaj kar hočeš no in sem od včeraj zvečer tukaj….

Comments are closed.