Home > BlogXtreme > Trikrat

Trikrat

8. junija 2014

Sem Urošu razlagal, kako je bilo slišati moje dogovarjanje z Daretom o akciji v Kostanjeviški jami in mi je mirno pokazal svoj telefon, kjer je imel Dareta shranjenega pod sedmimi različnimi imeni – Dare1, Dare 2, Dare3 … Me je Dare namreč poklical, da se dogovorimo kaj in kako ene petnajstkrat, pa sem vedno samo pol stavka slišal, ponavadi je bil to stavek, da ga nekaj telefon zajeb… Enkrat vmes je celo do polnilca prišel, ker sva lahko spregovorila celo par stavkov, polovica od teh je bilo njegovo pojasnjevanje, da je do polnilca prišel in da zdej pa menda bo, potem je pa spet crknilo.  In sva na SMSje prešaltala in je bila potem komunikacija bolj tekoča in razumljiva. Da nima dovolj jamarjev za soboto in nedeljo, ki bi znosili vso potrebno opremo za tri potapljače v Kostanjeviško in nato tudi ven in da bodo že kar v petek ponoči prvo rundo odnesli not. Sem se za petkovo nočno tudi jaz javil, ker je noč moj dan, plus soproga je s prijateljico odšla na vikend morje (čeprav je potem pošiljala fotke iz hribov, je pa res, da je čisto možno, da sem kaj narobe razumel, ko je razlagala, kam odhaja). Da ob osmih gremo v jamo in naj kar pridem. Sem prišel in Dare je bil res že tam, samo v jamo smo pa šli šele okoli desetih zvečer. Poleg Dareta še Uroš, Anžič, Teo, Jure, Urbi in jaz. Ti potapljači so čudni ljudje, so kar hiteli, da mi je v ozkih rovih spod čelade ne kapljalo, temveč dobesedno teklo, ko smo si tiste težke prasice podajali. No, saj v jamo nas je šlo sicer več, a so trije odnehali že skoraj v štartu – ena deklica je imela od dr. Krevsa sposojen kombinezon, ki ji je bil očitno premajhen, saj jo je tako vezal, da niti noge ni mogla dovolj dvigniti in je pri prvih resnih ovirah odstopila, posledično tudi njen fant, tretji jamar je pa pod težo potapljaške jeklenke zakuhal že pred ožinami in smo mu odsvetovali nadaljno pot. Mi smo potem odšvicali do jezera in se vrnili še hitreje, da mi je pot še bolj lil spod čelade. Je Uroš menda pivo vohal, ki ga je zunaj čakalo in je pospešil, na srečo pa vmes dvakrat ni takoj našel pravega rova proti izhodu, da sem lahko vsaj za par minut malo sape ujel, preden sem pokazal na pravo luknjo. Smo bili malo čez polnoč že na malici pri jamarskem domu, kjer se je Anžič izkazal kot povsem netipičen Gorenjec. Saj veste, na Gorenjskem ti dajo pit iz krožnička za kavo in ne iz kozarca, ker če bi kozarec nagnil, bi posledično proti stropu pogledal in opazil, da se gor klobase sušijo! Je k narezku prostovoljno prinesel domače klobase, ki so bile čudovite. Malici  so potem sledile kavice in pivičke (kakor za koga) ter seveda obvezno jamrarsko obujanje spominov. Kar se je zavleklo do 4h zjutraj, ko nas je Dare končno nagnal spat in so vsi odpeketali proti svojim ležiščem, jaz sem pa malce zmeden in ves usran od jame ugotovil, da bi mi bilo morda lažje postaviti šotor pred odhodom v jamo, ko je bilo še svetlo in nisem bil tako usran, kakor je to storil recimo pametni Uroš. Sem šotor potem kar hitro postavil, samo ga nisem postavil ob Uroševem. Ki ga je postavil čisto na robu jase, ful daleč stran od koče, kar se mi je sicer malo čudno zdelo, da se je tako izoliral, ampak sem si potem mislil, da so jamarski potapljači itak malo čudni in se s tem nisem preveč ubadal. Sem svoj šotor zabrisal ob potok, da me bo šumljanje vode uspavalo, pa vseeno malo stran od koče, da me jutranji prihajalci na tlako ne bodo preveč motili. In sem se kar pohvalil, kako premeten sem in kako vnaprej mislim in predvidevam, čeprav je imel moj načrt vseeno kar nekaj napak. Prva je bila recimo ta, da je bil Anžičev tovornjaček, v katerem si je možakarski potapljač mehko postlal, malce preblizu. Zračne razdalje je bilo samo kakšnih 30 metrov. Da je to dovolj, menite? Potem Anžiča seveda ne poznate! Sem kar nekaj časa mislil, da je model tovornjačka zakurbljal in da spi s prižganim motorjem, da mu gretje dela, čeprav se mi je čudno zdelo, ker ni bilo tako mrzlo. Sem šele čez čas ugotovil, da smrči. Je sicer potem trdil, da je to gnusna laž, da on je čisto lepo spal in da sploh ni slišal, da bi smrčal, a dejstva so dejstva! Sem potem vseeno zaspal, jama je naredila svoje, a nisem spal dolgo, ko sem se spet zbudil. Sem pogledal na uro, ki je kazala pol osmih zjutraj in čeprav se je nekaj ljudi pri domu že zbralo, so bili kulturni in tihi. In sploh nisem vedel, zakaj ne morem spati, dokler se po glavi nisem počohal in zgrožen ugotovil, da sem povsem prepoten! Je jutranje sonce nenormalno nabijalo v moj alpinistični šotorček, da sem zbežal iz njega kakor iz pečice, ko sem si ob potoku zobe pral, pa ugotovil, zakaj je Uroš svoj šotor postavil tako daleč na rob. Ker je imel še eno uro debelo senco! Ja, izkušnje in leta, kaj čmo, meni predvsem prvega manjka …

Je okoli desetih potem vse tri potapljače dolga kolona jamarskih šerp pospremila do sifona, kakšnih deset se nas je pa še po preostale prasice odpravilo. Potapljači so potem končno zagnjurili, mi smo se pa ven odpravili. Na sonček in pivo in kavo in golaž. V potočku sva potem z Urbijem, ki sva kar trikrat nosila, potem vso opremo u nulo oprala, vključno s podkombinezoni in gatami in nogavicami in se potem grela na mehki travici. A naju je vse bolj hladilo, ker sta do petih popoldne, ko naj bi nova runda šerp prišla, priskakljala le Tico in Jasna! Zato smo na hitro še našo Tjašo, ki je taprava jamarka (vodička po osvetljenem delu), prepričali, da gre z nami, pa njenega fanta Dejana tudi, pa Brane se nam je pridružil in še en mladenič, ki je tudi že zjutraj šerparil, vmes sta pa še naš Anži in Miha priskakljala. Z Urbijem sva si čisto in malo vlažno opremo nataknila in smo pičili do sifona. Kjer so naši vrli gnjurci ravno ven pokukali, da se jama nadaljuje z ogromnimi dvoranami in dolgimi rovi in da garanja ne bo konec še tako kmalu. Vmes je Anžič še povedal, kako je eneparkrat potegnil smer iz vode, po kateri so ven lezli, Uroš, ki je po tistem tudi plezal, je pa bled postajal, ker ni vedel in skorajda ne verjel. Meni je bilo pa logično, saj se je zadnjič Anžič očitno povsem lepo vživel v vlogo žrtve in mu je na nosilih očitno povsem pasalo …

Smo se kar matrali, nas za vso opremo ni bilo dovolj in smo se morali po parkrat vrniti k sifonu, da smo vse znosili vsaj do jezera, od koder naj bi bil potem transport v nedeljo bolj human. Ven smo z večino opreme prilezli okoli polnoči, tokrat sem opremo opral bolj površno, potem smo pa kar k hrani in pijači spet sedli in o novih delih poslušali. Sem sicer na trenutke posumil, da so potapljači preveč dobro uskladili zgodbe in da so morda le tam na drugi strani sifona čepeli, jedli in kartali, a so moje sume nato ovrgle fotografije. In bo potem zgodovina povedala, da je bila v novih delih prva noga moja. No, noga morda ne, a na čeladi nad tisto nogo se lepo vidi napis Šini, obraza pa ne. Sem namreč Anžiču posodil svojo čelado (šele kasneje sem ugotovil, da se je bal, da bo voda njegovo svetilko zalila in si je raje modro po gorenjsko mojo sposodil!), kar se bo z leti, vsaj upam, pozabilo …

No, okoli treh zjutraj sem pa kar domov odpeketal, da v nedeljo ne bi moral še enkrat v jamo. Ko sem potem dopoldne Urošu poslal sms, če je prišlo kaj novih šerp, da znosijo še opremo, ki je ostala v jami, me je pomiril, da so prišli. Sicer za jamarski klub Qrac še nisem šlišal, a glavno da so prišli …

Aja, pa Kostanjevčani imajo zdej velik problem. So pred časom dali delat en tak lep plastificiran zemljevid, a če jama zavije v napačno smer, novih delov ne bo prostora narisati! Sem predlagal, da bi kar stiropor na kakšen prehod postavili in ga zamazali z blatom, pa ne bo treba novega zemljevida plus mater nam bo v bodoče  prihranjen, pa celo kakšnemu mednarodnemu incidentu se lahko izognemo, saj napredujemo že tako sumljivo globoko pod Hrvaško, da bomo morali imeti v prasicah tudi kakšne majhne slovenske zastavice …

20140607_183915_S 20140607_183931_S 20140608_001145_S

  1. 9. junija 2014 at 16:33 | #1

    Ker tokrat nisem imel fotoaparata pri sebi, fotke od različnih fotografov lovim ko kokoši po dvorišču. So urne in se frfotajoče izmikajo, ampak bo, bo …

  2. 9. junija 2014 at 15:58 | #2

    kje so pa slike iz jame?

  3. 9. junija 2014 at 12:43 | #3

    Vsa cast tebi, prjatu, za klobase in ker si mojo celado nesu cez … 😉

  4. 9. junija 2014 at 12:41 | #4

    Hehehe, Urbija za predsednika Slovenije, Urbi je car, pa cetud ne po svoji volji vedno! 😉

  5. Robert Anžič
    9. junija 2014 at 09:01 | #5

    Šini lepo si tole spisal. Svaka čast . lpr 🙂

  6. Uroš
    9. junija 2014 at 06:57 | #6

    Štirikrat

    Tako kot si ti računal, da zvečer ne bo treba v jamo, je Urbi računal, da mu zjutraj ne bo treba še četrtič. Pa Kostanjeviški predsednik najprej tudi ni imel namena jet v jamo 😉

Comments are closed.