Home > Razno > Dve bejbi ob drevesu

Dve bejbi ob drevesu

6. septembra 2014

Danes so bili v Rakovem škocjanu jamarski izpiti. In se je zelo hitro videlo, kdo je izkušen inštruktor in kdo še čist frišen, ker nisem imel nič proti, da bodočim jamarjem pokažem, kako se pride čez poligon. Uroš je namreč rekel, da lahko on, če se meni ne ljubi (kar pomeni, da se mi pač mora ljubiti), Bole je prišel z malce rokico povezano, da ima kukr neko poškodbo, ostali so se pa tudi malce po bolj zahtevnih opravkih porazgubili. Ja, saj pravim, izkušnje in kilometrina. A se kaj dosti nisem sekiral, saj sem jamar in sem odskakljal na štrik in se čez dva pritrdišča prav profesionalno spustil, po vseh pravilih, da ljudje bodoči jamarji vidijo, kako se stvarem streže in sem bil kar malce ponosen sam nase, dokler se nisem spustil pod previsno steno in se želel potegniti k pritrdišču, da vpnem popkovino. Mi je skoraj iz prve ratalo, a ker mi ni, sem potem zadevo popravil šele v tretjem poskusu, ko sem nehal iskati bližnjice. Pa prvi potočki znoja spod čelade so tudi že pritekli. Potem je pa prišla dokaj zahtevna prečnica (mislim, da se moramo zanjo Urošo zhvaliti), ki se mi na prvi pogled sploh ni zdela kaj posebej zahtevna, saj sem vendar jamar in sem zadevo vzel po vseh pravilih, da bodočim jamarjem pač pokažem, kako to profiči delamo, a sem nekje na sredini prečnice že debelo na škrge dihal, spod čelade je kapljalo nekam v globino, po hrbtu pa prek ritnega kanalčka direkt v škornje. Je bilo vroče za popizdit, čeprav je rahlo deževalo, ker sem se nenadoma tudi začel zavedati, da od spodaj vame zre najmanj deset parov radovednih oči, pod še najmanj toliko parov oči so bila pa tudi zelo glasna in duhovita usta mojih jamarskih prijateljev! Ko sem premagal prečnico, je bilo še nekaj zahtevnih zalogajev, ampak tistih sem bil vajen in sem jih premagal brez težav, na tleh sem pa izpitnikom povedal, da morajo narediti tako kot jaz, samo tako mokri ne smejo biti! In so se razkropili po točkah, prva je šla čez poligon pa ljubljanska Špela, za katero mi je Bole potem z veseljem povedal, da je bila od mojih petnajstih minut dve minuti hitrejša. Se nisem čist zares sekiral, ker jaz sem moral počasi, da so ljudje videli, kako se dela, vsekakor je pa bil moj rezultat vseeno boljši od rezultata druge Špele, ki si je za turističen ogled poligona vzela uro in dvajset minut! Največ se jih je v naši luknji zbralo, ko so morali izpitniki pokazati tovariško pomoč, to je snemanje poškodovanega jamarja z vrvi in sta se kot prvi na vrv ob drevesu podali obe Špeli. Maks je potem na koncu rekel, da tokrat bom pa imel zagotovo o čem pisati, a se bojim, da je bogi Maksi čisto en drug film gledal kakor mi ostali, pa so tudi nam malce sline tekle, nič ne tajim! Pa postopka, kako je bil izveden, tudi nisem v detajle spremljal, čeprav bi ga moral, priznam in sem jima na koncu podpis dal kar tako, na pamet!

Zabijanje svedrovca jim je tokrat Mur malce popestril, so ga morali zabijati obešeni na vrvi in se je tudi kar nekaj kibicerjev usedlo poleg mene na podrto drevo in uživalo v tujem matru, še posebej pri opazovanju Špele, ki se je prav udobno namestila v steni in tolkala. Je imela noge tako narazen, kot sem jih imel jaz mensezdi enkrat daljnega leta ’83, pa še za takrat nisem povsem prepričan, da sem se res tako raztegnil. Vmes je pa kot zadnji poligon prepraskal Vid, za katerega smo imeli parkrat občutek, da bi mu bilo dobro z nožem muke skrajšati in je celo Uroš pripomnil, da je mogoče pa res težko potegnil in se odločil preskusiti zadevo. Jaz pa takoj za njim, ne vem, zakaj se mi je zdelo, da bo drugič boljše. So tudi za naju že imeli nože pripravljene, ker nama je znoj tekel v potokih, sva kukr malo tekmovala, Bole je potem Urošu nameril malce več od 15 minut, meni pa 12,5. A nisem povsem prepričan v resničnost rezultata, se mi zdi, da je hotel le Uroša malo pohecati …

In ker gre osel vedno trikrat na led, sem se javil tudi, da bom razopremil in sem prečnico vzel še z nasprotne smeri, kar je bilo pa še ene trikrat težje. Se mi tudi sanja ne, zakaj sem mislil, da ne bo. Plus vsi dobrohotni inštruktorji so bili spodaj in navijali, ko sem parkrat v spodnje hlačke bremzo potegnil!

Zanimivo je bilo še pri vozlih, kamor sem skočil malo pofirbcat, kjer je bil inštruktor en brat, tečajnik, ki je moral znanje pokazati, pa drug brat. In se mi je prav hecno zdelo, kako ni bilo nobene protekcije, ga je dobro zagrabil, bratca, je bil še bolj moker kakor jaz na kontra prečnici!

Vmes je pa še Ema priskakljala vsa vesela, da se je čisto pred kratkim poročila (jap, na njeni prvi pomoči posledično nihče ni padel!) in da so v cerkvi prebrali par besed o njej iz mojega bloga, le kletvico da so izpustili, ker so bili pač v cerkvi. Sem se malce umaknil, nisem vedel, če bom po ušesih dobil ali kaj in še zdaj čisto zares ne vem, ali je bil to kompliment ali kritika, ker zapisa (še) nisem našel.

No, vseh deset tečajnikov je izpit naredilo, čeprav so na končni analizi vsi zatrdili, da je bil pa poligon res težak. Aleš, ki jim je potalal diplome, je ves vesel povedal, da naslednjič bo še težji, a se nihče od njih ni več sekiral. Diplome so namreč dobili, kako bodo švicali spomladanski trpini pa že ni več njihova težava!

20140906_130810_S 20140906_130824_S 20140906_131409_S 20140906_142451_S 20140906_131830_S 20140906_142208_S

Comments are closed.