Polica

Tico, Jasna in jaz smo se proti Čaganki napotili že v petek, z obveznim postankom v najboljši bistriški gostilni. Sem moral odplačati novo vozilo, jasno, in smo klobase z zeljem naročili, ampak za Ticota sem pa Alenki izrecno naročil, naj mu zelja nič z ocvirki ne zabeli, ker nočem plačati polno ceno za avto, na katerem brisalec zadnjega stekla ne dela. A mu je Alenka vseeno zabelila, na njen račun, da ni bilo nobene zamere. Smo še par špricarčkov udarili, potem pa proti bivaku že v temni noči odpeketali. In se je novo vozilce kljub temu, da je fiat, kar dobro izkazalo, povsem do strehe napolnjeno z jamarsko opremo in hrano je zgrizlo po poti za traktorje. Sem vmes, ko nas je premetavalo ko orehovo lupinico na razburkanem morju, parkrat Ticota pogledal, če se mu vozilce kaj smili in če mu je morda kaj žal, da mi ga je prodal, pa si je nadel pokerski obraz in ni niti trznil …
V posteljo smo se spravili bolj pozno, ker smo čakali napovedani vesoljni deževni potop, a ga do pol štirih zjutraj, ko sem zaprl oči, še ni bilo in sem že mislil, da so vremenkoti spet enkrat na srečo v temo brcnili. Pa niso! Ko so navsezgodaj v bivaku prvi poropotali in nas iz postelje vrgli, je scalo kot iz škafa. Pravzaprav prav prikladno za kondiciranje novomeškega reševalnega centra v Čaganki. Ker če kondiciramo, kondicirajmo, kot se šika, v vesoljnem potopu, saj tudi morebitna nesreča ne bo prav lepega vremena čakala! Sem nejevoljen vstal in požulil prvi kofe, potem pa v nezavest padel, ko sem zagledal zlatega Marka Z.! Ker ko v Čaganko vabiš, celo če je skorajda obvezno kondiciranje za reševalce, je udeležba ponavadi podobna tistim trem ruskim glasbenikom. Ne veste, kaj pomenijo trije ruski glasbeniki na moskovskem letališču? To je moskovski simfonični orkester po povratku in Amerike … Ko sem slišal, da se je na kondiciranje centra prijavil tudi Marko Z., sem mu čestital, pa je odvrnil, da pride le, če ne bo dežja, da mu je pa vremenska napoved vse bolj in bolj naklonjena. Sem divje plesal potem za lepo vreme a enkrat v četrtek odnehal, on je pa kljub potopu vseeno prišel. Pa Andrej, Anži, Tanja in Daniela. Niti dueta po tisti analogiji z ruskim simfoničnim orkestrom reševalci ne bi sestavili! Marko Z. je seveda isto sekundo, ko se je na vratih prikazal, začel drkati in smo se potem smejali vso pot dol in gor, a kaj, ko v mojih letih človek večino for pozabi, čeprav se opozarja, da jih ne sme! Z Danielo sva šla dol zadnja, ker sva preverjala žico za jamski telefon, zadnjič, ko se je ekipa z dna javljala, se nismo slišali in moramo najti napako do prvomajskega tabora. Do bivaka v Severnem rovu je žica okej, saj me je sestra odlično slišala, potem sem pa zvezo zelo hitro prekinil, ko sem zagledal, kaj je Daniela 200 m pod zemljo prinesla. Od nekod je namreč potegnila ogromen pladenj z narezanimi mesnimi in sirnimi dobrotami, nato pa še ogromen kolut kruha in smo se na jelo vrgli ko najbolj sestradani črnčki, ki so lačni že zadnjih dvajset let! Nam je šlo gor potem toliko težje, a vseeno čisto zadovoljivo, le v sedemdesetmetrci nas je zalivalo, ko da smo presušene rožice! Ven smo pokukali še po skoraj sončnem dnevu, deževati je nehalo, a ko sem stopil iz brezna, bi me kmalu kap. Vse je bilo belo, zasneženo! In sem kar zastokal, sem že videl, da bom še drugo vozilce kakšen teden pustil parkirano v hosti!
V toplem bivaku smo si privoščili Jasnin golaž, potem pa so vsi odšli domov, le Tico, Jasna in jaz smo ostali, ker smo bili pa v nedeljo s tečajniki dogovorjeni, da pridejo potrenirat. Saj sem jim seveda poslal fotke zasneženega bivaka, kar pa jih ni odvrnilo in so nas v nedeljo že pred deveto vrgli iz postelje. S Ticotom sva jih kar v gatah seznanila z jamarsko opremo, potem sva jim popkovine narezala, ko so jih oni zategovali, kakor jih je zategniti potrebno, sva se pa midva v usrana kombinezona in opremo spravila. Smo odšli do poligona, s Ticotom sva zadevo opremila, potem so pa trenirali. Moram priznati, da sem jim kar zavidal tresoče nogice, ko so se prvič na rob brezna postavili, pri meni tega občutka žal ni več, a so vsi pokazali in pogum in odločnost ter opravili vse zadane naloge. Enkrat popoldne smo poligon nato pospravili in pri bivaku zakurili ogenj, da zadevo zaključimo po jamarsko, s pečenimi klobasami in čevapi, vmes so pa telefoni začeli čivkati in piskati, ko smo spet do signala prišli. In prav vsi smo imeli po več neodgovorjenih klicev in po nekaj sporočil, naj en od tečajnikov zaskrbljeno soprogo nemudoma pokliče. Ji je namreč rekel, da bo ob enajstih dopoldne že doma, kaj pa on ve, kako pri jamarjih čas teče. Smo mu seveda vsi sporočilo prenesli, a očitno ni imel energije vstati in do telefona se sprehoditi in je samo zamahnil z roko, da jo bo malo kasneje poklical, da jo verjetno samo zanima, kje je njegova zavarovalna polica. Saj ne vem, kako imajo pri njih doma urejeno, sem ga pa vseeno malo pripravil, da če bo videl kup kovčkov pred vhodnimi vrati, to skoraj zagotovo ne bo pomenilo, da grejo še na morje …
Smo še pospravili, pri Alenki na kofe in špricar zabremzali, potem me je pa moja preljuba že pod tuš podila in mojo obleko v garažo odnesla, da bo kar tam na pranje počakala …