Kalibriranje

Ko si Grdin zastavi nalogo, potem je akcija. Nemudoma. Tudi če bi se recimo spomnil, da bi bilo pa dobro, da si naredi recimo nagrobnik že pred smrtjo, bi ga šel delat danes, čeprav je še v cvetu mladosti. Ker se je pač tako odločil! Že kakšen teden je stokal, da ne zaupa najbolj gps-ju v telefonu, da se mu zdi, da ne kaže najbolj natančno. Ja, po cesti ga že pripelje na želeni cilj, a ko vtipka geografsko točko nekje v gozdu, ko iščeva kakšno jamo, ga pa ne pripelje povsem do vhoda in mora še malo ročno iskat okoli. Kar mu gre na živce. Kar mu gre neizmerno na živce, vemo tisti, ki ga poznamo. Ne da mora ročno iskat jamo v krogu nekaj metrov sredi gozda, temveč da gps ni najbolj natančen! Oziroma da morda je, a on tega ne ve! Se je najprej pozanimal, ali morda jamarji zanalašč ne dajejo povsem natančnih koordinat vhodov v jame, ko mu je velika večina zatrdila, da temu ni tako, se je pa v literaturo zakopal. In ko tudi tam ni našel povsem zadovoljivega odgovora, se je spomnil, da mu je nekdo enkrat nekoč pripovedoval o nekakšnih geografskih točkah, ki da so pa v piko izmerjene. In greš do njih in preveriš, za koliko ga tvoj gps sračka …

In je danes nekaj po deseti zvečer poklical, da je dobil koordinate tiste točke in če grem z njim preverit, ali gps v njegovem telefonu laže ali ne. In sem šel, kakopak, ker me je kar malo firbec, kako bo to videti. Sva se odpeljala nekam na ruralno obrobje Novega mesta, skorajda v gozd, proti Petelinjeku. Je že na karti pogledal, kje to je in ko sva parkirala pri kozolcu nedaleč od osamljene kmetije, je s prstom pokazal vrh hriba, ki se je medlo videl v mesečini in povedal, da tista točka je tam. Da mora vedno biti na vrhu hriba, brez motečih elementov poleg, kakor recimo hiš, dreves … Mrzlo je bilo ko v hladilnici za strateške državne rezerve, jaz pa brez kape in rokavic in se mi peš trapljati kaj dosti ni ljubilo, v trdi temi, kakopak, a ko Grdin zagrabi, ne spusti. Sva hotela kar direktnega pičiti, a se mi čez dvorišče usnule kmetije čisto zares ni hodilo. Lahko bi bil kje kakšen pes čuvaj, plus gospodar bi lahko prišel pogledat, kdo se motovili sredi noči po njegovem. Pa ti njemu potem povej, da iščeš povsem natančno določeno geografsko točko, da boš preveril, ali tvoj gps na telefonu kaže prav ali ne! Verjetno nama ne bi meril temperature v riti, temveč bi nama s kakšnim krepelcem podkadil čez hrbet! Torej, nisva pičila naravnost, temveč sva domačijo malo obšla in trapljala po zorani njivi okoli nje. Na srečo je bila zemlja povsem zmrznjena, da nisva bila vsa blatna, kljub vsemu pa med brazdami trapljati brez svetilke vseeno ni enostavno. Plus do električnega pastirja sva prišla in noben od naju ni imel poguma preveriti, ali elektrika je ali ne. Sva se vrnila do avta, a prijatelj seveda še ni želel odnehati. Sem predlagal, da zaključiva, saj vedenje, ali gps v njegovem telefonu kaže prav ali ne, ni življenjskega pomena in da se lahko vrnema kdaj podnevi, ko se ne bo treba kmeta bati, pa ni bil najbolj za. Da če je tista točka na njegovi zemlji, da potem kmet itak ve zanjo in če bi morda pozvonila pri njem in mu povedala, kaj želiva … Čisto zares si nisem predstavljal, kako bi bilo to videti, da bi utrujenega kmeta iz postelje vrgla samo zato, da bi mu povedala, da bova malo po njegovi zemlji nekaj raziskovala sredi noči, želje, da bi to videl v praksi, pa niti najmanjše nisem imel. Zato sem zatrmulil, da ga bom v avtu počakal in je prisedel tudi prijatelj. A le zato, da mi na telefonu na zemljevidu pokaže, kako blizu sva! Me ni premaknil, zato je malo razmislil in potem predlagal, če se mi da z njim iti pa na drugo točko, da tam preveriva. Da tam pa ni nobene hiše. Ta ideja se mi je zdela boljša, še bolj pa potem, ko sem videl, da je ravno vmes med njegovo hišo in mojo! Skoraj v centru mesta! Zakaj sva najprej rinila bogu za hrbet, ni vedel, do te druge točke sva se namreč pripeljala z avtom. Le 30 m sva morala peš. Sploh ni gledal na zemljevid, je točno vedel, kje je. Na vrhu hriba, kjer ni dreves! A na vrhu hriba, kjer ni bilo dreves, ni bilo nič, zato je zakurblal gps, ki sva mu potem sledila direkt med drevesa! Nikjer drugje jih ni bilo, samo tam, kjer naj bi bila tista točka! Ampak da tam pač ne more biti, ker so drevesa, ki jih ne sme biti, saj motijo geodetske naprave, da niso povsem točne! Sva se torej sprehajala po tistem hribu gor in dol in v trdi temi iskala tisti kamen, ki ga ni bilo nikjer, da sem skoraj zmrznil. Sem previdno pocvilil, če bi to vseeno podnevi iskala, ko se vsaj kaj vidi, plus malo topleje je, a je prijatelj kar rinil in rinil v tisto goščo, dokler tudi on ni imel dovolj. Da greva domov. Sem se odločil še eno fotko pritisniti, da bom vse skupaj vsaj na blog dal in se je strinjal. Je počepnil in ko je počepnil, je pa še tisto točko zagledal! Pa tudi posvetilo se mu je, zakaj je točka med drevesi! Ko so jo postavili, tam nekje v začetku devetdesetih let v prejšnjem tisočletju, jih še ni bilo, zdaj so pa zrasla … Potem sva pa itak preverjala, kako natančen je njegov gps in je natančen do 60 cm, kar ga je končno zadovoljilo, da sva se lahko v kafič na kofe odpeljala pogret. Kjer pa ni bilo parkirnega prostora prostega nobenega, razen enega z vseh strani obkroženega s pločevino, sem predlagal, da greva kar domov, da bom jaz kofe scmaril. In itak da sva potem kofe v tistem kafiču vseeno spila, saj moj prijatelj ljubi izzive in se je zarinil na tisti parking, čeprav je moral stokrat popraviti naprej in nazaj in so vsi lastniki avtomobilov skozi okno opazovali, ali bo opraskal ravno njihovega … Odšla sva pa lažje, saj so svoje avte kmalu vsi umaknili …

 

3 thoughts to “Kalibriranje”

  1. no no, pet pa pet. To so resne stvari, med našo in geografsko fakulteto je treba preplezati rimski zid (če se znajdeš greš seveda skozi podhod, ampak to so podrobnosti). Medtem ko so geodeti stacionirani na Jamovi (v duhu umetnosti in impresionizma), so geografi vzhodno na Aškerčevi (v duhu teoloških balad). Upa, da ti je razlika sedaj bolj kristalna.
    Seveda sem jih dal, saj je pravočasno oddal prošnjo in ker se je lepo zahvalil, sam mu dal celo taprave koordinate.

  2. Baco, tistim petim, ki to sploh berejo, je itak vseeno, tko da kej velik škode ni blo zarad napačnega poimenovanja! Ampak zakuhal si pa itak ti, ki si mu koordinate dal! 🙂

Comments are closed.