Home > BlogXtreme > Jamarski raziskovalci

Jamarski raziskovalci

19. marca 2017

Bosanski jamarski reševalec Aco si res res želi priti v Čaganko, in ko so ga srbski reševalci poklicali, če lahko pridejo kondicirati v Jojkinovac, v katerem on vodi raziskovanja, jih je prepričal, naj se raje zapeljejo do Čaganke, sproti pa še njega poberejo. In smo se res mimogrede dogovorili, da pridejo vsi in da se razdelimo v dve ekipi, ena v Južni rov, druga na dno Čaganke, a ko sva s sestro v petek ponoči v bivaku golaž odstavila z ognja in v Kanižarico skočila po goste, Acota med njimi seveda ni bilo. Je zbolel. So pa vsaj Srbi prišli – Riki, Igi, Bili, Kure in Rade, Muki in Miki sta pa tudi odpovedala.

Po golažu smo seveda kar zunaj ob ognju sedeli, saj so temperature že povsem pomladanske in dolgo v jutro delili jamrarske prigode, vstali smo pa potem v soboto vseeno dokaj zgodaj. A kakor se rado zgodi, smo po prvi kavici spili drugo, po drugi tretjo, po tretji četrto in peto in verjetno še kakšno in smo se v jamo odpravili šele malo pred dvanajsto! Jasna je nekje na sredini obrnila, saj jo je zunaj čakal Golobov roman, mi smo pa seveda najprej v Severni rov zavili v bivak. Uganili ste, na kavo!

Evo, tukaj moram priznati, da kljub temu, da imam kavo zelo rad in ne izpustim nobene priložnosti, da bi jo v rito zlil, bi se tej zlahka odpovedal, da bi le naprej krenili. A kar se mora, se pač mora. Sem nekaj časa sedel v akustični dvorani in čakal Rikija, ki je trenutno še bolj gorski reševalec kakor jamarski, ko se je spustil nekako do sredine, sem mu pa zavpil, da naj, ko pride do dna, zavije na levo in ob levi steni hodi in bo do bivaka prišel, jaz sem se pa kar odpravil za vonjem po kavi. In smo sedeli potem v bivaku kakor v kafiču in kavice v rite zlivali, in menda šele po tretji ugotovili, da Rikija pa še vedno ni. Je hotel Kure kakor pravi jamarski reševalec in vodja odprave takojci se v iskalno akcijo zapoditi, a sem ga pomiril, da je človek zagotovo v Južnem rovu, da je pač v drugo levo zavil in da se mu nima kaj zgoditi. Se je Kure takojci pomiril in smo še en kofe spili, potem pa počasi proti Južnemu rovu krenili. Riki nas je seveda čakal že v prvi dvorani (še sreča, da edini od Srbov ne pije kave!) in se nas je razveselil ko sirota belega kruha. V kolonici smo se potem zapodili v prve ožine in bolj je bilo ozko, bolj so me prijatelji Srbi drkali v glavo, kdaj bo ozko postalo, da se mi je kar malo zamalo zdelo! Saj parkrat so vmes seveda tudi utihnili in sem vedel, da jih je stisnilo, a če sem jih privoščljivo povprašal, kako je, so se režali na vsa usta in zatrjevali, da komaj čakajo ožin. Da vsaj Kuretu ni tako enostavno, kakor me je prepričeval, sem pa vedel po tem, kako je vetrove spuščal. Ko smo bili v Srbiji na reševalni vaji v podobnih ožinah, je prav takšne spuščal in se izgovarjal, da verjetno mulj smrdi. V Južnem rovu ga pa ni …

Smo končno prišli v predzadnjo dvorano, kjer se spet voda pojavi ter posledično blato, na katerega se kar prilepiš in noge le s težavo dviguješ. Tam se moraš spustiti po vrvi, meni pa se enostavno ni ljubilo nadeti pasu. Ker sem vedel, da bo potem pas le še kepa blata, vse plezalne naprave pa prav tako. Zadnji dve dvorani sta se povsem zaprli in kjerkoli smo rili, se je zaprlo, le še v podor, kamor slap pada, nismo pogledali, ker je bilo vedno preveč vode. To je bil načrt tokratne akcije, ker že nekaj časa ni deževalo in len, kot sem bil, sem se prepričal, da bodo prijatelji tudi sami lahko pokukali med skalne bloke. Res so se sami zapodili v raziskovanje in jih je bilo prav luštno poslušati, ko so garali nekje pod mano in med tistimi bloki iskali prehod, meni je vmes pa dolgčas postalo. Na srečo ne toliko, da bi si pas nadel in se do njih spustil, sem raje splezal na drugi konec dvorane in začel stikati med tam naloženimi skalnimi bloki, ki so padli s stropa. Nekateri so veliki tudi kot avto in le čudež jih menda drži nametane tako skupaj enega na drugem, da sem se prav neprijetno počutil, a ko sem čez čas odkril dokaj varen prehod med njimi, je strah nadomestilo razburjenje. Bolj ko sem rinil med skalami in iskal prehode, bolj se je dvigal raziskovalni adrenalin. Če je bil kakšen prehod ozek ali nizek ali kako drugače kompliciran, sem v blato puščico zarisal, da se bom znal vrniti (ker toliko sem pa že pameten, da vem, da jamariš nikoli ne sam z razlogom!) in čeprav sem si dopovedoval, da je bolje, če se vrnem in pokličem še koga, da mi pomaga, je tista raziskovalna žilica vedno znova premagala. Po kakšnih dvajsetih minutah, ko se mi res že niti sanjalo več ni, kje sem in ko je minilo ravno toliko minut, kar sem bil nazadnje pokonci, sem na oznojenem obrazu začutil prepih! To je vedno obetaven znak, to pomeni, da jama gre! Sem se še malo pomatral pod veliko skalo in se ležeč na trebuhu skozi majhno luknjico zazrl v malo večji prostor, kakšne štiri metre pod mano. Sem opazoval tisto zemljo tam dol ko Kajfežev kozel zelje čez plot in mi je bilo jasno, da dol se bom brez vrvi in opreme sicer lahko spustil, gor pa ne bom več prišel. In sem ležal tam in mi je razum dopovedoval, naj se vrnem po pomoč in opremo, firbec me je pa prepričeval, naj se kar spustim, da gor bom pa potem prišel tako, da bom na kup zložil kamenje in se povzpel po njem. In itak sem poslušal firbec in se nekako zrinil v tisto luknjo. Srce je bilo ko noro, ko sem z nogami bingljajoč po zraku iskal oporo in z ritjo poskusil toliko trenja ustvariti, da bi čmoknil počasi, ko sem pa končno spet bil na tleh, sem se po kolenih kar nemudoma napotil za prepihom. In nenadoma obstal pred ogromno dvorano! Kamor koli sem posvetil, povsod mi je le tema odgovorila, pa imam dobro luč, Milharčičevo!

Srce je bilo kot noro. Južni rov gre, GRE! Prva želja je bila, da bi kar naprej raziskoval, a je končno premagal razum. Jap, tudi pri meni se to včasih zgodi. Sem se odločil vrniti in poklicati prijatelje, da sem našel novo dvorano, naj pridejo pomagat, da raziščemo. Že med plazenjem nazaj sem želel kričati in vpiti in klicati, a sem se bal, da če bi bil preglasen, bi tiste gromozanske bloke zrušil. Sem tako napredoval ob steni, kjer se mi je zdelo še najbolj varno in komaj čakal, da pridem do prijateljev, hkrati se je pa celo že malo nejevolja pojavila. Do tistih, ki so tam raziskovali. Sem se prav opomnil, da jih bom moral okarat, kako so tam med tistimi bloki pogledali, da tega niso našli in smo imeli kar nekaj nepotrebnih akcij potem v naslednji dvorani, kjer se je zaprlo …

Končno sem se nekako prebil do tam, kjer sem pustil opremo in začel vpiti, naj pridejo gor, da sem odkril nadaljevanje. Oni so pa od spodaj vpili, da so oni tudi našli nadaljevanje in da naj se jebem. In smo tako malo dol in gor vpili in sem si končno izprosil vsaj enega Srba, ki bi prišel gor pomagat raziskovat. Kure je bil že globoko dol pod slapom, Rade prav tako, ostali so bili pa v končni dvorani. Sem čakal Bilija, da prisopiha nazaj, vmes pa navdušen kadil in se komaj zadrževal, da nisem spet nazaj kar sam šibal.

Ko sem spodaj zagledal luči, me je pa nenadoma zadelo. Prav nekakšna slutnja me je obšla, kot bi me kdo polil z mrzlo vodo! Kaj pa, če …?

Sem počasi vstal in po globokem blatu odracal proti izhodu iz jame, torej tja, od koder smo prišli. Kaj pa, če sem odkril dvorano, iz katere smo prišli, me je namreč naenkrat zadelo. Pa sploh ne vem, zakaj.

Sem se spravil na trebuh in se po relativno kratkem prehodu priplazil do dvorane. Sem počasi dvignil glavo in jo osvetlil. Ne, ni ista! Skoraj slišno sem si oddahnil. V tisti »moji« dvorani je bil en ogromen ozek kamnit blok poševno položen skoraj od stropa do tal. Ampak dvom je pa še kar vrtal. Sem se splazil še malo naprej in pogledal še bolj desno. In je bil tam. Tisti blok. Kar nerodno mi je postalo. Pa zaklel sem verjetno tudi!

Sem se počasi obrnil in vrnil v dvorano, kjer so Srbi še kar delali in verjetno z malce sramu zavpil dol, da naj kar delajo, da sem na novo odkril samo Ameriko!

In so delali, kakopak, kar nekaj ur, kakšnih 13 metrov so se prebili v globino do aktivnega meandra, po katerem voda kakor po izprani soteski vijuga proti zadnji dvorani, v kateri izgineva pa druga voda. Nekaj akcij bo potrebnih in malo sreče, pa se bo Južni rov verjetno spet nadaljeval …

Do amena usrani smo se vrnili v bivak v Severnem rovu in, uganili ste, spili vsak dve ali tri kave ter nekaj pojedli. Dobro, Riki je pil čaj, sem ga že zgoraj opozoril, da če hoče piti čaj, si mora vrečko vzeti s sabo in jo je res, ampak spil je samo enega, ker se nam je za čaj zdelo škoda vroče vode za nekaj, kar ni kava.

Kure me je kuril, da bi še na dno skočili, a se mi čisto zares ni ljubilo. Pa še sreča, ker bi ven menda prišli šele v ponedeljek … Tako sva ven pokukala še pred polnočjo v toplo noč in vroč Jasnin prebranac (in kavo, kakopak!), Grdin, ki je firbec gor prinesel, je napravil par fotk, ostali srbski gorski reševalci, nevajeni blata, so pa malo dlje hodili ven. A so prišli še pred zoro! Bili, Igi in Rade so seveda veselico potem z nami ob ognju udarili, Riki je pa zaspal za mizo, že ko je prebranac jedel.

V nedeljo smo spet zgodaj vstali, da smo tisto blato skupaj zmetali in pospravili, potem pa seveda v najboljši bistriški gostilni zabremzali na kofetek. Ko le Lenka videla, da na njihovem kombiju nekaj v cirilici piše, je takoj povedala, da ima v Beogradu sorodnico. Da bi ji kakšne domače klobase in podobne dobrote poslala po njih, če lahko. In je Kure takoj skočil, da lahko, da itak da lahko, da je celo nujno, da jih pošlje prek njih, da on bo to rad odnesel do njene sorodnice.

Ampak jaz vem, da bo tam v daljnem belem mestu nekdo zdelo presenečen. Ker Lenka je rekla, da je njena sorodnica letnik 28, Kure je pa razumel, da ima toliko let …

Comments are closed.