Po zimskem spanju

Prvo letošnjo reševalsko vajo smo imeli v Hinjah. Reševalna centra Novo mesto in Ljubljana. Itak da smo morali zabremzati pri Andreju na sveže pečen še topel štrudl (jabolčni zavitek za Koroške Slovence), potico in kavo in je bilo potem preoblačenje v opremo še toliko težje. Da niti ne govorim, s kakšnim veseljem smo se v luknjo spravili! Vsem se pozna zimsko spanje, energije je bilo morda za dva crknjena konja pri vseh skupaj. Ampak, ja, sta šefa malo pobentila, pa sonček je prišel in smo se razmigali. Povadili večino manevrov brez prevelikih napak, manjše bomo pa odpravili, saj zato so vaje. Se mi je pa videlo, da sem malo zarjavel, saj so me vsi opazili, če sem sedel in enega pricinil, ko se bom malce spet vpeljal v zadeve, bom zabušaval tako, da tega nihče od šefov ne bo opazil!

Tudi Alešu se je videlo, da je malce iz vaje, je, ko je ležal v nosilih, svojo predrago Irenco ob eni manjših napak kar krepko oblajal in sem takojci že iz aviona lahko videl, kdo bo nocoj na kavču spal, če mu bo kaj oteklo bognedaj, bo moral pa pod mrzlo vodo nesti …

Zdravnici sta nas seznanili z zajemalnimi nosili, to smo lahko po sončku potrenirali, ko smo se v jamo vrnili, sem pa klasično napako naredil. Je Aleš svoje teral preplezati 50 metrov s podajanjem vrvi in čeprav absolutno dobro vem, da 50 m preplezati pač ni enako kot viseti kje na pritrdišču in se pretvarjati, da delaš ko stomater, v čemer sem mojster, me je hudič pognal na tisto vrv in sem seveda zakuhal. Edinkrat na vaji … Ampak, ja, saj tu in tam malo se premigati ni nič narobe …

Naredili smo dva izvleka z nosili, pa en del smo dvakrat tudi opremili, saj je po prvem izvleku Bor zadeve kar pospravil. Je mislil, da bomo prvo vajo po zimskem spanju tako zlahka čez dali!

Enkrat vmes je še Andrej z ženo prišel k nam, s polnim pladnjem domačih sladic in kofeti in prvič sem videl postrežbo na sidrišču. Smo namreč vsi planili po dobrotah, le Tico je visel pod stropom ko klobasa in ni mogel do njih, a ker je tako milo gledal, se je Andrejeva žena malo stegnila in je lahko tudi on lahko zagrabil. Kar tri naenkrat, da se je pomatrala samo enkrat …

Anži je prišel nas samo pofotkat, je kukr malo bolan, pa Dejan z mladičkoma nas je tudi prišel pozdravit.

Pospravili smo malo preden je sonce zašlo, potem pa do bližnje gostilne potegnili, kjer smo si privoščili pečenko s praženim krompirjem. A kakor se na vasi spodobi, je bilo vsega preveč in smo po jedi kar obsedeli in prepolnih trebuhov stokali še bolj kakor na manevrih.

Naslednjič bo zagotovo že lažje, saj zima počasi mineva!