Home > BlogXtreme > Moška bližina

Moška bližina

15. maja 2017

Danes smo tečajnike peljali v Cink križ. Da se malo razmigajo, malce na izkušnjah pridobijo pa samozavest povečajo. 107 m direktnega brezna je pa le 107 m direktnega brezna! Kakšnega velikega navdušenja ni bilo med nami, to moram kar poudariti, kje so tisti časi, ko mi je že dan prej ritka ploskala, ker sem vedel, da bom šel naslednji dan v Cinka!?

Sem opremil, Črt in Nace sta za mano pičila, pri Niki se je pa malce zabremzalo. Pa ne zaradi nje, kakopak, njen ata je v strahu zanjo bremzal! Je poleg osnovne linije napredovanja vlekel še vzporedno, da jo je lahko ves čas nadzoroval. Sem ga povsem razumel, tudi sam sem že imel sina nad sabo in ni nič kaj prijeten občutek! Ko kar čakaš, da bo nekaj zaštrikal in mimo tebe priletel …

Na dnu prve stopnje smo se malce po riti praskali in ko ostalih še kar ni bilo, sem domneval, da so šli le par stopenj in se obrnili in sem kar gor špricnil. Celo malo hitreje kakor ponavadi, da se malce preznojim in pretegnem, a dolgo nisem rabil matrati se. Nekje na polovici sem ju že srečal, Niko in Mihata, kako se še vedno kar dol odpravljata. Nika je veselo bingljala na pritrdišču, njen ata je pa blizu nje novo pritrdišče zase cmaril. In mi je kar ritka zaploskala od veselja, nič ne tajim. Je bil Miha moj jamarski inštruktor pred leti in ko mi je bilo v steni najtežje, ko sem crkoval od straha in se na pritrdišču skorajda nisem upal premakniti, da dol ne bom čmoknil, je prijatelj od nekod spodal zavpil, če bom seštrikal šal ali jopico! Je sedel v prijetni senci, s travico v ustih in se mi hihital. In itak da me je to naprej pognalo, jeza vedno premaga strah, in ko sem bingljal pod njima, si nisem mogel kaj. Da ga ne bi vprašal, kaj bo seštrikal. Se je takoj spomnil …

Sta se spustila mimo mene in ker je morala Nika čez isto pritrdišče, na katerem sem jaz visel, sem jo pravzaprav oviral, a je šlo brez težav, sta bila hitro globoko pod mano. A še nisem mogel naprej oz gor, ker sem moral počakati še Maja in Tanjo. Jap, kompletno družino smo se odločili na dno prve stopnje Cinka spustiti. Ne vem, če se je to že kdaj prej zgodilo …

Kakor koli, pri Maju pa ni šlo tako gladko čez. Sva bingljala na istem pritrdišču in ko sem se mu poskušal umikati s poti, pa kljub temu vseeno najti dober položaj zame, je mladi mož mirno priznal, da tako blizu moškemu še nikoli ni bil in da to absolutno ni dober občutek.

Hm. Saj sem najprej hotel biti kar malo užaljen, kaj pa vem, čeprav sem ga v bistvu povsem razumel in v bistvu delim njegove občutke, če dobro razmislim. A če si jamarski reševalec in inštruktor, brez tesnih stikov z moškimi ne gre. Tle nimaš kaj, včasih po trije na isti točki visimo. Le s to razliko, da jamarskega tečajnika pač ne moreš zbrcati od sebe kakor lahko poskusiš zbrcati reševalca …

Zunaj je bilo dokaj soparno, enkrat celo vroče, ko so neki pohodniki, ki so mimo prišli, zijali dol v brezno, kljub temu, da sem jim to odločno prepovedoval (v bistvu sem se bal, da bodo koga od kolegov poškodovali, če not čmoknejo!), kaj zelo dolgo pa nisem rabil čakati, da so začeli ven kapljati. Miha in Nika sta bila navdušena, Tanja je spodaj tudi vriskala, Maj je bil pa bolj redkobeseden, ko je ven pogledal in sem ga vprašal, kakšni občutki ga prevevajo. Obžalovanje, je le izustil, da so ga prepričali, da se je dol spustil …

Pa saj sem ga razumel, mladeniča, medtem ko je po nepotrebnem izgubljal čas v jami, bi lahko že milijon zombijev na računalniku potolkel. Recimo …

Najbolj vesel je bil pa potem Črt, ki bo kmalu za jamarja izpit delal in je moral razopremljati. Da se nauči. In je edini ves rdeč v obraz prišel in prekrit s tanko emulzijo znoja po celem telesu …

Pivo smo potem spili v bližnji gostilni (no, nekateri tudi kavo brez piva), pice pojedli, potem se je pa uscalo, ko da je vesoljni potop. In ko sem se domov peljal, sem naredil povsem začetniško in amatersko napako – peljal sem se mimo Reševanega centra NM, ki ga urejamo!

Me je firbec matral, kaj so kolegi, ki so imeli danes tudi akcijo urejanja centra, uspeli narediti. Pa so naredili veliko, a so bili še vedno tam, ko sem mimo prikruzal! Sredi dela. In seveda so me videli in nisem mogel kar domov odpeljati. So vsi delali ko mravljice, jaz sem pa bolj ko ne le kelnarja potem špilal, torej podajal orodje ali kaj in ko sta se Dejan in Andrej že domov odpeljala, ko je noč padla, sva morala pa s Tanjo Biziju kelnarit. Ki je elektriko napeljeval. In če mene vprašate, je on elektriko že napeljal, ko sem jaz prišel, ampak ko je ob desetih zvečer hotel še en kabel za luč zunaj priklopiti, je pa Tanja na srečo znorela. Da ona mora vstat nekaj čez peto zjutraj in bi šla rada domov. Jaz sem pa zatokal ko bik, ko ga v klavnico pripeljejo, ko je Bizi mene potem pogledal, ker sem vedel, da če ostanem in mu pomaga, zagotovo ob petih še ne bom šel v posteljo! Izgovora, da imam službo, pa nisem mogel uporabiti, ker me Bizi pač pozna …

Ampak na srečo je moral Tanjo domov peljati, tako da smo res dokaj kmalu potem, ko je rekel, da je končal, zares tudi končali in sem šel lahko pod tuš že malo pred enajsto zvečer …

Comments are closed.