Home > BlogXtreme > Telefonisti in potapljači

Telefonisti in potapljači

24. julija 2017

Čez vikend sta Anžič in Vengušt organizirala potop v Kostanjeviški jami. Ponavadi je tako, da se jamarji razbežijo ko kure pred jastrebom, ko je potrebno potapljačem asistirati v tako zahtevni jamo, kakor je Kostanjeviška, a je od zadnjega potopa minilo že dovolj časa, da je spomin zbledel. No, res je zbledel, saj smo imeli pred tremi leti tudi enega
Ko sem v petek proti večeru prišel do jase pred jamo, je bil zunaj samo Anžič, ostali so malo pred mojim prihodom v jamo že odnesli večji del opreme in napeljali žico za jamarski telefon. Če sem povsem iskren, prav nobene želje nisem imel zablatariti se še isti dan, a ko se nama je pridružil še Žan, da smo se v troje po ritih praskali, sem zagrabil drugo vrečo z žico za telefon in Žana in sva pičila v jamo.
Sem mladeniča dobil na foro, da nama bo v jami hladno, ker zunaj je še hudičevo peklo, čeprav je sonce že davno zašlo in čeprav ob jasi teče potok, ki dolino rahlo shladi. Se je videlo, da Žan v Kostanjeviški še ni bil, ker se mi je rad pridružil, a ko sva se zrinila v ozek in hudičevo dolg meander, je hlad kakopak izginil in sva kuhala še bolj kakor zunaj!
Po kakšni uri, ko sva se končno v manjši dvorani lahko zravnala, sva si enega prižgala, vmes je pa gruča do amena usranih prijateljev do naju prišla. So se praznih rok prešerno veseli vračali proti izhodu, da so nosili težke potapljaške flaše in opremo, se jim je pa videlo po tem, da so jim roke bingljale pod koleni.
Midva sva se rahlo ohlajena odpravila do konca žice, kjer sva jo nameravala povezati z najino, ki sva jo nosila s sabo, a ko sva prišla do nje, zveze seveda nisva vzpostavila. Kar je pomenilo, da je žica nekje v stiku in da morava poiskati napako. Sva torej žico, ki sva jo nosila s sabo, pustila tam in se ob že napeljani žici napotila proti izhodu ter jo ko prava telefonista vsake toliko obelila in poskusila priklicati bazo. Vsakič znova kakopak neuspešno, šele malo pred izhodom iz jame se je iz slušalke zaslišal glas. Ki naju je ves vesel spraševal, če sva s telefonom že pri sifonu …
Seveda sva ven prišla ravno na golaž, pa še kava naju je čakala. Ja, pri Kostanjevčanih je vedno kot bi na ohcet prišel! Prav občutek imam, da nas zanalašč tako hranijo, da nas ožine njihove krasotice še bolj jebejo in da nas s pijačo zanalašč tako silijo, da potem v meandru švicaš iz vseh lukenj …
Ker nas zelo veliko ni bilo, večina se jih je kar domov odpeljala, je tekoča debata trajala samo do kakšne druge ure zjutraj in sem se spat odpravil zadovoljen ko malo prase, saj sem šotor postavil daleč na drugo stran jase. Tja, kamor ga je ponavadi postavljal Uroš, ki je tam svež vstajal kakšno urico za nami, ki nas je sonce že ob sedmih zjutraj skuhalo …
Zbirati naj bi se začeli ob osmih zjutraj (vseh jamarjev je na akciji sodelovalo več ko 30!) in sem malo prefrigano računal, da bom, ker bom v debeli senci, vsaj do devetih lahko potegnil, preden se bodo name spomnili, a sem načrte delal seveda brez Urbija. Ki me je že pred osmo vrgel iz postelje, a se nanj nisem mogel jeziti. Ker je potrkal z veliko skodelico kave v roki! Da se me tako iz postelje meče, je razlagal Črtu, ki je še mlad in se mora še veliko naučiti!
Sem torej prvo kavico in čik spil ležeč na trebuhu v debeli senci, potem sem si oščetkal zobe in se glavnini pridružil ravno še pravi čas, da sem se lahko skupaj z njimi z drugo skodelice kave slinil ob pogledu na Kristino, ki se je spravljala v jamarsko opremo. Jap, evo, tako se dan začne, vam povem! Saj Luiggy, njen mož, je bil tam poleg, a se ni slinil, le muzal se je ko tisti možak v gostilni, ki na koncu žensko, ki ji vsi dajejo za pijačo in sam nima nobenih stroškov, odpelje domov …
Smo na hitro še malo pomalicali, kakopak, saj smo bili namreč pri Kostanjevčanih, potem smo se pa še pred glavnim soncem obloženi ko indijanski konji spravili v jamo. Žan in jaz kot telefonista prva, pridružil se nama je pa še Črt, ki se počasi že uči, kako le vtis o delu ustvarjati, medtem ko drugi delajo …
Pa se je bogec uštel, ker ostali so sicer res nosili, mi smo pa okoli tiste žice skakali in jo rezali in na novo sestavljali, dokler napake nismo našli. No, napak, saj jih je bilo kakšnih 10 v 700 m!
Malo pred izhodom iz meandra sta naju pa potapljača dohitela. In ko me je prijatelj Anžič vprašal, kje se gre naprej, sem mu samo za hrbet pokazal, da tam in se je bogec tako v napačno ožino zatlačil, da se tudi premakniti ni mogel, dokler povečini sam ni skoraj za kubik kamenja odmetal, da je lahko šel potem po pravi poti …
Na koncu smo sami trije ostali, ko smo prišli do konca že napeljane žice in končno vzpostavili zvezo, so se prvi nosači pa že vračali. Smo uvideli, da žica do potapljačev, ki naj bi jo na drugo stran sifona potegnila, ne bo prišla pravočasno, zato smo Urbija in Aleša zaustavili ter zaprosili za pomoč. In smo v najhujšem blatu premetali 700 m žice, ki je bila vsa zapletena in zvita. Ne vem, zakaj tega zunaj nismo naredili!? Aja, vem, smo imeli tekočo debato …
Najhuje je bilo čez šmrk, kjer se moraš spustiti na trebuh v globoko, pudingu podobno zdrizasto blato in kakšne tri metre skorajda plavati v tistem dreku! Do Anžiča in Vengušta smo prišli še ravno pravi čas, da smo jima pomagali opremo v vodo nositi. Sta bila oba vesela ko majhna otroka, ko sta se podajala v njun naravni element, mi na kopnem smo pa vsi dobesedno zgroženi opazovali, koliko robe imata s sabo. Po največji transportki je Vengušt skakal ko kavboj po biku na rodeu, pa se ni hotela potopiti. Smo vanjo še par kil svinčenih uteži nametali, pa se vsaj meni ni zdelo nič drugače, Vengušt in Anžič sta pa kar zagnjurila. Ko ju je vzela tema, sva si z Žanom enega prižgala ter se pripravila na čakanje, ostali so pa ven odšli. Kakopak ne praznih rok!
Načrt je bil, da se mi Anžič javi, ko pride na drugo stran sifona, kar naj bi trajalo kakšno uro in pol. Saj sifon ni tako kompliciran, le kakšnih 34 m je globok in nekaj čez 100 m dolg, a na drugi strani bi morala še dokaj zahtevno iz vode splezati in preden bi telefon priklopila …
Z Žanom sva bila povsem premočena in blatna in naju je že mraz začel malo grizljati, a ko sem po dobre pol ure v vodi zagledal svetlobo, mi je v trenutku postalo neznosno vroče! Sem tistih par metrov dobesedno preletel in ko je Anžič pogledal iz vode, sem bil prepričan, da bom v naslednjem trenutku spet reševalno intervencijo moral sprožiti! A me je takoj pomiril, da je vse okej, da je Janez za njim in res je po kratkotrajni dekompresiji tudi njega izstrelilo iz vode. Vmes mi je pa že Anžič povedal, da sta bila tako preobremenjena, da ju je na dno sifona dobesedno prilimalo in ko sta se trudila opremo zvleči iz sifona, sta podihala toliko zraka, da jima ga je ostalo komaj dovolj za varno vrnitev. In sta se kot izkušena potapljača odločila za prekinitev potopa …
Z rezervno flašo se je Anžič še enkrat potopil, da je iz sifona prinesel vsaj najvrednejše stvari (no, predvsem tiste, ki jih bomo čez 2 dneva v Bosni potrebovali!), jaz sem pa medtem v bazo poklical. Pa sem tudi izkušen, sem najprej vprašal, koliko jamarjev je tam in šele ko so mi število povedali, sem povedal, kaj se je zgodilo in prosil, naj vse pošlje nazaj v jamo, da odnesemo ven opremo. So mi iz baze odgovorili, da pokličejo čez pet minut in ko je minilo še malo več časa, so sporočili, da nam jih lahko pošljejo 3! Mi je bilo itak takoj vse jasno! Le komu se ljubi takoj po grozljivem naporu, ko je trogal težko opremo čez ozko in zahtevno jamo, spet nazaj po to isto opremo!?
Sem Anžiču pomagal sleči opremo, le v notranjost njegove suhe obleke, tam nekam pod trebuh, kjer naj bi našel kapo, si pa kar nisem upal seči, dokler mi ni zagotovil, da je tam res kapa in samo kapa!
Sva si z Žanom oprtala opremo (on je vzel kovačijo jaz pa potapljaško flašo) in pičila proti ven, nekje na sredini poti, ko sva crkovala od vročine in naporov, so pa že prvi kolegi prišli. In ni jih bilo samo 3, kar 12 sva jih naštela, preden sva ven prisvinjala!
Vroče je bilo kljub pozni uri še grozno, zato sem se kar kompleten v potok zabrisal in opral opremo, ko sem kofetkal, so pa prvi tovorni konji začeli ven kapljati!
In še ni noč padla, ko je bila vsa oprema zunaj!
Potem je bilo pa tako ko v vsaki pravljici – jedlo in pilo se je do zgodnjih jutranjih ur, z vsako pijačo je bila drama pa vse večja in večja. Na srečo je enkrat vmes Dare prišel in sem Kostanjevičanom predlagal, da za naslednjo akcijo taprave potapljače povabijo, ne pa nekih softičev, a sta bila Anžič in Vengušt na srečo že preveč mehka, da bi jih po ušesih dobil! Mesnine z žara so v rednih presledkih prihajale na mizo, da niti ni čudno, da se je potem ponoči kanalizacija zamašila, pijača je pa tudi iz potoka hodila kar po človeški verigi …
V nedeljo zjutraj si je debel plus pridelal prijatelj Anžič, ki mi je (sicer prezgodaj) prinesel kavo v posteljo, ampak za njega ni bilo zgodaj, saj zaradi let bolj zgodaj vstaja in je kakšno uro po jasi že pločevinke pobiral. In je bilo tisto mečkanje pleha dosti manj strašno kakor nočno Žanovo lomastenje. Ker je bilo stranišče zamašeno, je šel enkrat proti jutru kakat nekam v gozd nad moj šotor in pri tem tako lomastil, da sem bil še jaz pokakan, sem mislil, da kakšen medved prihaja!
Kakor koli, smo najprej dolgo kofetkali v senčki, čeprav so že prvi turisti začeli prihajati, predvsem pri turistkah smo za hip ali dva celo malo umolknili, potem smo malo pomalicali, saj smo bili vendar v Kostanjevici, potem smo se lotili pa pranja ogromnih kupov umazane opreme. Vam povem, ti potapljači so takšni prasci, da smo tako vodo zakalili, da je celo iz bližnje ribogojnice prišel človek potožiti, da ribam ves kisik jemljemo, če nimamo nobenega srca …
Potem smo spet malo jedli, kakopak, potem so pa plane za rešitev opreme z dna sifona delali. Sem predlagal, da bi bilo to v začetku avgusta in so se kar strinjali, da je to dober datum, sem bil pa toliko pameten, da nisem povedal, da bom takrat še v bosanskem podzemlju!
Za konec izdam pa še le to, kako se Vengušta morebiti v obrate lahko spravi – vprašajte ga, če vam lahko pove, koliko je ura. In bo ali skočil čez celo kostanjeviško jamo na dno sifona pokukati, koliko kaže, ali vam bo pa eno okrog ušes primazal …

Comments are closed.