Home > BlogXtreme > Pismonoša

Pismonoša

12. avgusta 2017

Ko je na kupu milijon jamarjev iz pol Evrope, se dogaja marsikaj zanimivega. Ko smo recimo iskali jame po bosanskih hostah, sem recimo kot poznavalec nedavne zgodovine tistih krajev rade volje pred sabo spustil mlade francoske jamarke in hodil natančno po njihovih stopinjah, saj človek tam pač nikoli ne ve, ne?!

Ampak bolj kot mine je bila težava suša in vodne restrikcije. V vasi, kjer smo taborili, je voda prišla le na vsake 4 dni! Pa mi smo bili v šotoru in smo le solarni tuš na travnik vrgli in se zvečer s toplo vodo umili, večina jih je bila pa v šoli in ko so ugotovili, da vode spet ni, jih je vmes najmanj 5 kakce v školjke pritisnilo, ki jih potem niso mogli poslati v kanalizacijo in je bilo bogseusmili na brifingih. Zato smo potem sestanke in posvete kar na dvorišču pred šolo delali …

Po treh dneh je recimo sveže stuširan Grdin zgroženo pristopil do naju s Cvelbijem in ugotovil, da to je pa že čist kritično, kako ljudje smrdijo! Kar je bilo razumljivo, če pač ni bilo vode, zato smo tudi previdno izbirali, koga smo vzeli v naš avto, ko smo se vozili do jam. Mislim, ne previdno, z nosom … Pri enem revežu smo namreč med vožnjo celo na bencinski ustavili in pregledali podplate čevljev, če je kdo na pasjo bombico morebiti stopil, tako je v oči ščipalo. Pa ni!

Pa ker je bil problem s stranišči, sem povsem razumel mladega Belgijca, ki je iz vodoravne jame, kjer smo se učili merjenja jam in risanja, pritekel skoraj že povsem slečen. No, ni pritekel, ker če bi pritekel, bi ga v hlače porinil, njegovo hitenje je bilo še najbolj podobno hitrostni hoji, le da bolj hitri! Prav videl sem njegov izraz olajšanja na obrazu, ko je že skoraj dosegel gozdiček in ovinek, ko bi bilo njegovega trpljenja konec, a se je kakopak zafrknil. Tam za ovinkcom si je v debeli senci Cvelbi visečo mrežo razpel in počival, fantek je moral pa še par metrov naprej potegniti. Mu je storžek zagotovo že malo ven pokukal, sem prepričan …

No, malo kasneje je iz jame z istim obupanim izrazom na obrazu šrisopihal tudi Srb. So morali Grdinu stažirati pri fotografiranju in fleše držati in je imel v nekem trenutku dovolj in je zbežal. Sem ga potolažil, da poznam občutek …

Dvakrat smo šli vmes tudi v bližnje mesto na kavo in wifi. In ko je bilo par kav v riti in je črevo začelo delati, sem šel preverit še stranišče. Brez telefona, da ne bo nesporazumov. So imeli lepo urejeno kamrico, kar sem zaupal tudi prijateljema in za mano je šel zadevo takojci preverit še Cvelbi. Je nazaj prišel ves navdušen in povedal, da imajo tudi toplo vodo in da si je še mašinco kar v umivalniku malo splaknil. Ker higiena je pol zdravja, saj veste. Sem bil začuden, kako si je to drznil, ker se predprostora z umivalnikov pač ne da zakleniti in je razložil, da se je z bokom ob vrata naslonil med pranjem in ni bilo nobenih težav. In je seveda še Grdin stekel zadevo sprobati, nazaj pa on ni prišel tako navdušen. Je iz stranišča kar s spuščenimi hlačami krenil proti umivalniku, da ne izgublja po nepotrebnem časa, a ni računal, da bo v predprostoru že nekdo čakal na odmet! In je bilo vse skupaj menda malce sporno …
Potem smo pa na srečo ugotovili, da se v bosanskih rekah ljudje na debelo kopajo in smo zato lažje skrbeli tako za higieno kakor za čistočo opreme. Jojkinovac je recimo ful blaten, skoraj ko Čaganka. In ko je Cvelbi pral opremo, mi je zaupal, da mu je na okoli 300 m globine ful piskalo v ušesih, če je to normalno. Si je namreč v Bosni prislužil globinski rekord, tako globoko še nikoli ni bil. Sem mu pojasnil, da je to zaradi globine in mi je celo verjel, a sem potem pretiraval, ko sem mu razlagal, da mora ko potapljač vsakih 50 m izenačiti pritisk v ušesih in mi je eno okrog ušes primazal. Nobenega spoštovanja do starejših, vam povem!

No, vsaj tujci so ga imeli. Ko sem jim recimo pokazal nek hrib in pojasnil, da je to najvišja gora Bosne, so jo pridno pofotkali in si v beležke zapisali njeno ime – Vučemvaszanos …
Noč preden smo se spustili na dno Jojkinovca, ki naj bi ga Grdin pofotkal in izmeril, je bila pa v taboru prava drama. Preluknjala se mu je namreč spalna blazina in je skočil v mesto po napihljivo blazino za na morje. Se je pohvalil, da je dal zanjo le en evro, ampak ko je potem celo noč stokal, kako neudobna je in da si bo nogo zlomil, če z nje pade ter da bi mu morali Bosanci dati 4 evre, ker jo je sploh vzel, je bilo spanca bolj malo. Zato smo v jamo vstopili šele krepko po poldnevu (dobro, tudi dve francoski ekipi tečajnikov sta šli pred nami, predvsem zato smo bili pozni). A ko smo prišli na dno, so začeli Francozi navijati, da moramo ven, Grdin je pa šele ene 10 fotk šele napravil. Ven bi morali pa zato, ker naj bi Francozi jamo razopremili, torej ven pobrali vrvi. Sem vedel, da če prijatelja prisilim, da gremo ven, ko ima šele švoh 10 fotk narejenih, da bom to poslušal še eno leto, kako je šel on skoraj pol kilometra globoko, potem pa fotkat ni mogel, zato sem Francozom rekel, naj gredo oni kar ven, da razopremil bom pa jaz.

Oni so veseli odpeketali ven, Aleksa, Cvelbi in jaz smo pa Grdinu asistirali. In ker se nam ni več nikamor mudilo, smo si vzeli kvaliteten čas, da je bil prijatelj dobre volje, kot že dolgo ne! In prijateljeva dobra volja se je prenesla tudi name, dokler nisem začel razopremljati, potem bi pa itak kmalu crknil! Sem ven pokukal šele ob 3h zjutraj!

Ob 4h smo bili v taboru, kjer smo se malo umili, zakurili, nekaj pojedli, ker Cvelbi mora nekaj pojesti na pol ure, kavico smo si privoščili, da je sonce vzšlo, potem smo se pa v spalke spravili.

A ne za dolgo, že pred deveto nas je iz šotorov zbrcal Aco, ga je zanimalo, kakšno nadaljevanje smo odkrili. Mi ni bilo nič jasno, ker nadaljevanja sploh iskali nismo, le fotkali smo, potem pa ni bilo nič jasno tudi njemu. So namreč Francozi ven prišli in mu povedali, da so Slovenci našli nadaljevanje v Jojkinovcu, ki ga že kar nekaj časa iščejo in so se ga od veselja napili kot krave. In je potem moj bosanski prijatelj razmišljal, ali naj mu bo žal ali ne, ker da so se ga zaman nažrli, pa se je potem odločil, da mu ne bo. Saj se ga niso prvič brez razloga …
Mi trije smo potem kar v taboru ostali in si malo rane od Jojkinovca lizali, potem smo si pa blazine v senco k drevesom zvlekli in poskušali ujeti nekaj manjkajočega spanca. Mi je šlo dobro od rok, sem takoj zaspal, a ne za dolgo, ker je začel Cvelbi nekaj žvižgati in cmokljati in ves navdušen ploskati. Sem se moral zbuditi, ni šlo drugače. Da sem lahko opazoval prijatelja, kako po največji pripeki po sveže pokošenem travniku nekakšnega goloba lovi. Pa saj moram priznati, je bilo kar hecno, ker je golob po tleh tekal, ni letel, le tu in tam je malce zaprhutal, da si je spet prednost nabral, če mu je preblizu prišel.

Sem zabogal, da če lahko da mir, da eni bi radi spali, pa mi je ves navdušen jel razlagati, da to ni navaden golob, da to je golob pismonoša. In res je imela pernata nesnaga no nogici pripeto nekakšen kanistrček, kar me pa kaj zelo ni fasciniralo. Sem povedal Cvelbiju, naj ga na miru pusti, da pošta zagotovo ni zanj, a ni takoj odnehal, ko pa je in sem končno lahko spet poskusil zaspati in ko mi je skorajda to že uspelo, me je pa tisti pernati hudič v glavo kavsnil! Resno. Tako tečnega poštarja še v življenju nisem videl, vam povem! Sem potem na tistega ptiča še jaz vpil in metal stvari vanj, ko da mi je položnico za kakšno nepravilno parkiranje prinesel, pa kaj dosti ni pomagalo. Tako da od spanja kaj veliko nisem imel …

Ko smo se končno proti domu odpravili (je bil že skrajni čas, so mi namreč postajale všeč celo ženske mojih let!), smo pa, glej, no, glej, še Anžiča in Wekarja srečali. Sta malo po bosanskih jamah tavhala. In sem domov prišel krepko kasneje, kakor sem sporočil, da bom, da pa bi bila nesreča še večja, me je že kar tam v Bosni rezerviral za kostanjeviški tavh. Saj veste, reševanje opreme, ki je ostala v sifonu in posledično raziskovanje novih delov jame izza sifona. Tokrat bo ratalo, bodo trije vodovodarji, moram kar spat, čez nekaj slabih uric bom že trogal njihovo težko opremo čez jamo in jih preklinjal na žive in mrtve …

Comments are closed.