Home > BlogXtreme > Lesena piška

Lesena piška

9. avgusta 2017

Kaj napisati o več ko štirinajstdnevnem jamarjenju v Bosni, ko se je vsak dan dogajalo kaj zanimivega?! Morda celo roman, kaj pa vem, a ko je Cvelbi prepričano ugotovil, da mojih klobas itak nihče ne bere do konca oz. v celoti in da naj le par fotk objavim, pa bo, mi je zadevo še bolj otežil.

Skoraj moram začeti z mojo hojo po avtocesti. To sem naredil prvič. Ko smo se vračali iz vaje v Mostarju, naj bi me vrgli ven nekje na nekem avtocestnem odcepu, kjer sta me v bližnji gostilni čakala Grdin in Cvelbi. A ker smo kot enota vozili skupaj v konvoju in bi vsi skupaj morali zapustiti avtocesto in hkrati plačati cestnino, pa potem pri vračanju spet vzeti listek, smo prišli do salomonske odločitve, da me ven zabrišejo kar pred cestninsko postajo. In sem šel prvič v življenju čez cestninsko postajo peš. Z velikim nahrbtnikom na hrbtu, s še večjo jamarsko transportko z jamarsko opremo na eni rami, z drugo, malo manjšo v rokah, v edini prosti roki sem imel jamarsko čelado, na uho pa prislonjen telefon, prek katerega sem Grdina prepričeval, da so me ven res vrgli na avtocesti in da naj pride pome. Aja, pa cel teden je pržilo prek 40 stopinj Celzija, ravno v trenutku, ko sem hodil mimo cestninske, se je pa uscalo!

Jap, ko krene navzdol, krene s polnim gasom! Še dobro, da imam vodoodporen telefon …

Mimo cestninske sem hodil še s telefonom in sem z lahkoto ignoriral tistega mojstra v majhni kabinici, ki me je osuplo gledal in verjetno razmišljal, kaj naj mi sploh zaračuna, kasneje sem se pa na odcepu ves čas tresel, kako bom hrvaškim policistom razložil, kaj pravzaprav počnem. Da me kdo s polnim gasom zbije, se nisem bal, sem bil namreč z vsemi tistimi pisanimi torbami kljub dežju dobro viden …

Nekako smo torbe potem uspeli zbasati v povsem nabitega Tomijevega Saaba, pojesti pico in pičiti proti Bosni, kjer naj bi se zgodil mednarodni jamarski tečaj pod okriljem francosko belgijske jamarske šole v organizaciji Acotovega Ponirja.

V kraje, ki so tako visoko v bosanskih gozdnatih hribih, da je Abba prišla k njim šele malo pred letom 2000, smo prispeli še podnevi, da smo lahko postavili šotore. Spali naj bi sicer v šoli, kjer je že bilo več ko 40 jamarjev iz vse Evrope, a gneča ni nikomur od nas ugajala in smo se utaborili z domačini pri Rankinem vikendu. Pa še dobro, kajti zaradi hude suše je voda prihajala na štiri dni in lahko si predstavljate, kakšne vonjave so bile v prenatrpani šoli …

V ponedeljek sem bil dodeljen s štirimi tečajniki in dvema inštruktorjema v Jojkinovac, skoraj pol kilometrsko brezno, ki ga že dokaj dobro poznam. Naj bi ga preopremili z novimi vrvmi in hkrati tečajnike kaj pametnega naučili. Pa se je že na začetku izkazalo, da kakšne velike koristi od mene ne bo. Smo bili namreč na kup vrženi pripadniki dveh različnih šol. Že na začetku sem protestiral, da z 9 mm vrvjo ne moremo v tako zahtevno in blatno jamo, pa me je belgijski inštruktor prepričeval, da to ni devetka. In sva malo vlekla in malo rinila, jaz da je to devetka, on da ni, ko sem na koncu že ves živčen znorel, da to pa desetka, kakršno naj bi uporabljali previdni jamarji, zagotovo ni, je pa mirno odvrnil, da ni, da je osemka!

Pa si potem predstavljajte, kako se po vezalki spuščaš v začetno 200 metrsko brezno! Plus, prvo polovico je opremljala 15 letna punčka, potem sta se pa zamenjali in je zadevo v drugi polovici prevzela sedemnajstletnica! Itak mi je že zaradi tanke vrvice kombinezon v rito vleklo, ko sem pa dol grede še opazoval, kakšne vozle uporabljajo in kako smer vlečejo, mi je pa hlačnice kombinezona najmanj do kolen dvignilo, tako močno sem ga parkrat potegnil v rito!

Stare vrvi sem ven potegnil jaz, predvsem zato, da sem čim prej ven potegnil in po dolgem času sem bil res vesel, ko sem spet stal na površju! Smo imeli potem v šoli inštruktorji žolčno debato in čeprav sem bil prepričan, da smo slovenski jamarji zelo pogosto kar malo šalabajzerski in neprevidni in preveč zaupljivi do opreme, sem tam spoznal, da smo totalni konservativci! In previdneži! Komunikacija s Francozi in Belgijci v angleškem jeziku pač ni bila najbolj tekoča, a kljub temu, da sem jim vse svoje dvome in skrbi zagotovo uspel dokaj jasno razložiti, so bili vseeno sproščeno kul. Najljubši stavek, s katerim so me vedno znova pomirili, pa je bil: Sini, dont vury, itz okej!

Ko sem se izmučen vrnil v tabor k prijateljema, bi pa kmalu na rit padel. Sta z dolžnostmi že prej končala in potem v dolgčasu tabor uredila. Ga kar nisem spoznal! Navdušen sem bil nad detajli, na katere sta pomislila, celo majhno ognjišče sta ogradila s kamni, čeprav je bilo glavno ognjišče le pljunek proč! Za konec, ko sem že divje z ritko ploskal od navdušenja, sta pa suspenzični molk naredila in potem teatralično pokazala leseno piško, ki jo je našel Cvelbi in ki naj bi nam izmenično krajšala dolge noči v Bosni in zaradi katere sta naš kamp poimenovala v hotel pri leseni piški.

Evo, res sem na rit padel! Na vse sta mislila! Naj se mednarodni jamarski tečaj torej začne.

In se je, kakopak, a vse le ni bilo tako domišljeno. Preveč lepo sta uredila okolico naših treh šotorov in je potem ogenj ponoči vse privabil k nam, da je žurka trajala pozno v jutra, ko bi človek moral počivati, pa tudi ognjišče sta naredila le 30 cm proč od mojega šotora. In sem se tudi takrat, ko je hrup končno utihnil in bi lahko zaspal, tresel, ali se bom zjutraj zbudil brez strehe nad glavo …

Ampak, kakor pravi Cvelbi, če je več ko pet vrstic, nihče ne bere, zato kar piko na prvi dan postavljam.

Comments are closed.