Home > BlogXtreme > Jojkinovac

Jojkinovac

29. maja 2016

Ponir, jamarski klub iz Banjaluke, je organiziral kar devetdnevni tabor na Grmeču in prav greh bi bil, če ne bi skočili do njih. Pogledat, kaj delajo pri sosedih, še posebej, ker je bila glavnina napora namenjena Jojkinovcu, jami, ki so jo leta 1983 odkrili in raziskali prav člani novomeškega jamarskega kluba. Smo se v četrtek Tom in jaz z vso opremo vkrcala v Grdinovega švedskega bolida in na srečo je bilo že bolj pozno, ker mu klima ne dela in ni bilo prevroče. Na meji smo izvedeli, da bosanski kmetje štrajkajo in so cesto s traktorji zaprli, zato smo naredili švoh dvestokilometrski obvoz in na cilj v tabor v debeli hosti prišli malce kasneje kot načrtovano. Pa še dobro, se je zabava ravno dobro začela, smo se ji malce sramežljivo priključili še Slovenci, okoli enih zjutraj smo pa 200 metrov jamarske vrvi že zamenjali za bosansko deklico. Oni jih imajo dovolj, deklic namreč, mi pa štrika. Samo je bil bolj švoh biznis, smo kmalu ugotovili, ker so nam bolj žurerko uturili, ki je rada steklenico nagibala, tisto pridno, ki je kofete kuhala in hrano pripravljala, so pa ljubosumno skrivali!
Spanec je bil bolj kratek, a smo se vseeno z veseljem spustili v zdaj že domače brezno, moram pa priznati, da me je veselje kaj kmalu minilo. Smo se namreč odločili, da bomo vse skupaj še 3d poskenirali, a ker je bilo v jami mokro in je vlaga laser motila, smo morali globoka brezna, ki smo jih nameravali samo na hitro popikati, meriti bolj na kratko in je kar trajalo in trajalo, preden smo prišli na globino 300 metrov, kjer so postavili bivak. Sem vedel, da se bližamo bivaku, saj sem kavo zavohal, so namreč garači, ki so bili v jami že od srede, ravno dobro vstali. Sem jim za dobro jutro cel pisker kofeta požrl, da so morali novega skuhati, pa malo smo poklepetali in nekaj pojedli, potem se je pa slovenski trio naprej v globine podal, da pomerimo, kar je bilo še za pomeriti, štirje domačini so se pa odločili, da se bodo počasi oblekli in proti površju odpravili. Od bivaka naprej se je začel blaten in ozek meander s fosilnim blatom, ki se je nagravžno lepil na opremo in telo, da me je vse skupaj prav na dolenjske jame že spominjalo, dokler seveda nad zadnjim breznom nad dnom nismo zabingljali, ki je celo večje kakor v Čaganki. Smo pristali ob jezeru in občudovali fascinanten slap, potem pa raziskali in poskenirali še vodoravni meander, po katerem odteka voda, ki vijuga v dolžini skoraj 300 m in je čudovito okrašen. Dobesedno odprtih ust smo trapljali po tistem rovu in včasih celo dihati pozabili, Grdin je pa parkrat zavzdihnil, da kako super bi bilo, če bi imel s sabo fotoaparat. Tukaj se z njim globoko nisem strinjal, saj bi potem ven prišli šele enkrat naslednji teden. In če vrvi ne bi zamenjali za bosansko deklico, bi morda celo do dna jame lahko prišli, ki se nahaja skoraj 500 m pod zemljo, tako pa je bilo vrvi dovolj ravno do 5 m nad dnom. In smo obrnili, kakopak, ko smo bili že kakšnih 70 metrov nad jezerom, je pa do nas pa Miha pribrzel, da bi nas kmalu kap. Ker nismo vedeli, da pride, njemu je pa tudi šele zjutraj šef povedal, da ne bo treba v službo in je za nami prišibal. Nas je prepričeval, ali bi šli še enkrat z njim dol, da ne bi sam po jami hodil, a ker se nobenemu od nas čisto zares ni ljubilo, je tudi on kar obrnil. V bivaku na 300 metrov smo malce pomalicali, potem smo jo pa pospešeno ven potegnili in v noč pokukali nekaj čez polnoč, torej po dobrih 4 urah plezanja. Gor pa spet žurka, kakopak, samo naše deklice pa nismo prepoznali, ker je bila trezna in se je kmalu v posteljo spravila, tako da nam je spet druga stregla. Res nismo dober biznis napravili … Ko smo se proti jutru končno v šotore spravili, sta Tom in Grdin zaspala pred mano, jaz sem bil pa še kar nekaj časa buden, ker sem razmišljal, zakaj Grdin tako stoka. Možnosti sta bili dve – ali je podoživljal spust v jamo, ali sta se pa v majhnem šotoru prijatelja vžgala. Vprašal ju pa zjutraj nisem, mi je bilo malce nerodno …
Domov smo se v soboto odpravili ob uri, ko je sonce ravno dobro začelo pržiti, da smo lahko obujali čase iz naše mladosti, ko v avtomobilih še ni bilo klime. Smo enkrat vmes ustavili na bencinski, da sem po kofete skočil in je bilo noter tako prijetno klimatizirano, da sploh ven nisem hotel priti!
Sem se uspel vsaj malce ohladiti šele proti večeru, ko sem pri očetu na vrtu v mrzlem potoku opremo pral. Sem jo pral dlje časa, pa ne zato, ker bi mi hladna voda pasala, temveč zato, ker je blato iz Jojkinovca še bolj lepljivo kakor naše. Ja, vem, to je skoraj nemogoče, ampak je res. In, ja, itak da bomo kmalu spet šli … In, ne, deklice, ki smo jo dobili v zameno za vrv, pa nismo pripeljali v Slovenijo, res nismo izbrali taprave …

Comments are closed.