Home > BlogXtreme > Popravni izpit

Popravni izpit

13. avgusta 2017

V soboto smo se spet podali v Kostanjeviško. Pogledat, koliko kaže Venguštova ura. Zbralo se nas je res ogromno jamarjev, bili smo kar iz desetih slovenskih klubov! Za nosit torej ni bilo zelo naporno, ker nas je bilo dovolj, nekateri pa so imeli probleme zaradi svojih dimenzij. Tako je dečko, ki se je po rovih rinil za mano, kar krepko preklinjal in se potil, ko sem ga spustil predse in mu pojasnil, da bom za pomoč uporabil klasično jamarsko tehniko za ožine, torej prst v rito, se mu je pa nenadoma odprlo in ga na trenutke nisem mogel loviti, tako je šibal.

V šmrku, kjer se moraš uleči na trebuh in se potegniti prek najbolj zdrizastega blata, kar si ga lahko zamislite, se mi je Kostanjeviška prvič res do amena uprla. Predvsem zato, ker sem vedel, da bom tako blaten in moker kar nekaj ur čmuril v podzemlju in čakal potapljača, da se vrneta!

Anžič in Vengušt sta se torej potopila, ostale sem pa kakšne pol urice zadrževal, če se bi spet kaj sfižilo pa da jim ne bo potrebno nazaj hodit čez celo jamo. Jima je očitno uspelo priti čez sifon in splezati kamin na drugi strani, ker ju ni bilo nazaj, zato so vsi razen mene, Dejana in Jereba odšli iz jame. Dejan in Jereb sta nek kamin nad sifonom plezala, jaz sem se pa zavil v astrofolijo in celo za nekaj časa zadremal. Čeprav dremež ni bil najbolj krepčilen, to že moram priznati, kajti prek telefona sem spuščal muziko, Dejan, nekaj metrov proč, ki je varoval Jereba pri plezanju, se je pa ogreval s petjem. Če tistemu kruljenju kakopak lahko rečemo petje! Je bil glasen, da je šlo čez ušesa, a sem ga nekako ignoriral, dokler se je držal glasbenega repertoarja, ki je prihajal iz mojega telefona, ko je zimproviziral Severinine štikle, sem se pa odločil, da bo dovolj. Sem priklopil jamski telefon, da preverim zvezo in kakopak, slušalka je bila pokvarjena. Mi je Urbi podturil napačno, ko sem v jamo odhajal …

Sem se tam potem nekaj časa po riti praskal (in Dejana poslušal), potem se pa odločil, da bodi dovolj trpljenja in se napotil ven po novo slušalko. Da bom imel zvezo s potapljačema na drugi strani in da bomo vedeli, kaj se sploh dogaja …

Ko sem prisopihal na površje, je že nehalo deževati in sem na toplem sončku še opremo opral, vmes sta se pa izza sifona še Anžič in Vengušt javila v bazo, da je vse okej in da bosta nove dele raziskovala.

Sem potem užival v kulturnoumetniškem programu za upokojence, jih je zabaval približno tako glasbeno podkovan model kakor je bil Dejan prej v jami, le ta pa je vsaj bolj podjetniški. Ko sta z Jerebom prisvinjala iz jame, so si starejše dame zaželele fotko s pravim dedcem jamarskim in jih je Dejan potem ves umazan lovil tam po dvorišču in jih strašil, da so cvilile ko najstnice …

Potapljača sta iz jame prišla šele okoli polnoči, ekipa najbolj vztrajnih in trmastih jamarjev (nekateri so šli v jamo tretjič!) pa jima je pomagala kepe opreme spraviti v vsaj malo manj umazane dele jame, da je bil nedeljski transport malo bolj human.

Presenetil me je tudi Albert, ki v Kostanjeviški kaj dosti ni bogal, čeprav se mu je Jereb kakor zlagal, da je jama okej, da se bo samo dvakrat sklonil. Kar je, tehnično gledano, povsem res, le vmes se ne moreš nič zravnati, ko je tako ozko! No, je rekel, da zdaj mu je pa Čaganka spet všeč in da zihr še kdaj pride …

Najbolj vesel je bil pa kakopak Vengušt, ki mi je priznal, da tokrat mu je pa moralo ratati in da je dal vse od sebe, da še enega takšnega križanja v rumenem tisku (torej na mojem blogu za nepoučene) ne bi prenesel.

Ampak, koliko je ura pa še vedno ni vedel. So baterije v potopljeni uri crknile …

Comments are closed.