Home > BlogXtreme > Spet

Spet

15. oktobra 2017

Pravijo, da gre osel enkrat na led. Kar pomeni, da jaz nisem osel. Se mi zdi. Me je v petek popoldne poklical Anžič in vprašal, kaj počnem v soboto. Sem itak vedel, kaj bo, zato sem kar takojci po pravici povedal, da grem v jamo. In takoj dobil nazaj pod nos, da grem res, a ne v tisto, v katero sem nameraval iti. Da grem v Kostanjeviško, da mora še en tavh narediti in opremo, ki je ostala v sifonu, ven spraviti.

Sem začel stokati, itak, spravljati potapljaško opremo čez komplet Kostanjeviško jamo ni mačji kašelj, da ne grem, da me Čaganka že prav obupano kliče in da sem se z Damjanom zmenil, da greva v Južni rov. In se je moj dragi obilni prijatelj Anžič izkazal kot pravi jezični dohtar: da to je skor isto, ožine za popizdit, le da v Kostanjeviški bo boljša družba, da naj pa še Damjana pripeljem, čeprav nas bo itak ful, pravzaprav preveč, da dobro urco not nimamo kaj delat, urco se bo še potapljal, pa urco dobro za nazaj, da v bistvu bom že za kosilo lahko doma … No, tukaj je hitro uvidel napako in se je popravil, da bi bil za kosilo lahko doma, če bi zgodaj zjutraj noter rinili, kar ne bomo, da bomo šli šele okrog devetih dopoldne, ko sem pa tudi ob tej uri postokal, je pa na deseto premaknil. Kar bi mi že lahko dalo misliti, da nekaj ne štima, če akcijo samo zaradi mene prestavlja na deseto uro, ki me v bistvu potrebuje samo za družbo, da bom malo garače zabaval …

Pa mi ni dalo misliti, staram se, očitno! Sem Damjanu poslal sporočilo, da sicer greva v jamo, a Kostanjeviško in mu je bilo prav, v njej še ni bil. In ko sva v soboto ob pol desetih še kofetkala v Qlandiji in je malce nemiren postal, sem ga potolažil, da naj se po meni zgleduje, izkušenemu jamarju, ki nisem še nič nemiren. Da če bova malce zamudila, bo ravno prav, bo tisti bataljon jamarjev že opremo potapljaško težko začel v jamo nositi, midva bova šla pa lepo na izi za njimi, vsak s svojo vodo, kavico in sendvičem! Je bil zadovoljen z mojim prefriganim načrtom, celo malce me je občudoval, se mi zdi, mojo izkušenost in prefriganost, a ko sva petnajst minut čez deseto parkirala pred Kostanjeviško, sva bila prva! Sem dragemu prijatelju Anžiču že zjutraj pred odhodom poslal sms z vprašanjem, če je akcija in če vse štima in je le suvereno odgovoril, da seveda. Zdaj pa takole. Itak so mi zazvonili vsi alarmni zvonci, a da bi pobegnila, nisva mogla, kajti prav v tistem trenutku, ko sem pomislil na to, se je pripeljal Anžič. Z Urbijem. Namesto dober dan sem ga kar napadel, kje so tisti bataljoni nosačev, pa je pokazal na Urbija in na naju, ko se mi je iz ušes kadilo, me je pa potolažil, da še pridejo. Se je pripeljal še Robi z njegovo Majo, in ko sem jaz še kar čakal na avtobus, ki bo pripeljal ostale, so se začeli počasi oblačiti. (Jap, Kato jr se je izkazal za pametnejšega od mene, on je Anžičev klic enostavno ignoriral!) In mi je bilo vse jasno. Sem se počutil ko tisti vaški pretepač, ki je v bolnišnici razlagal dohtarju, da ko je prvo na gobec dobil, je že vedel, da bo tepen!

Imeli smo pet velikih in težkih prasic s potapljaškimi flašami in opremo (jap, moj prijatelj je velik in je tudi oprema 3krat XXL!) in bilo nas je pet, če ne štejem Maje. Za katero se je izkazalo, da še prav nikoli ni bila v jami! Sem najprej mislil, da se hoče Robi babe losati pa ni vedel, kako ji povedati in se je odločil kar v Kostanjeviško odpeljati, a se je izkazalo, da temu ni tako. Da se ji hoče le maščevati, ker ga ona pa non stop po hribih vlači …

Smo šli torej četica otovorjenih in nesrečnih (no, vsaj jaz sem bil) kar v jamo in v tistih ožinah sem mislil, da bom kar crknil. Ponavadi nas je več (in jaz lahko le blefiram, da delam!) in sem moral tudi jaz zagrabiti. Sem hodil zadnji, da sem lahko vsaj z nasveti pomagal Maji, ki je nevajena gibanja po podzemlju, pa izkazalo se je, da so ji jame prav všeč. Njenemu Robiju pa ideja, da jo vzame s sabo, ni bila več tako všeč. Ker je imel samo avdio, brez videa. Ti malo potegn, jaz bom pa malo porinil … Okej, zdaj dej pa noge malo bolj narazen in porini … Ej, sploh nisem vedela, da obstaja toliko možnih položajev, kam lahko noge postaviš …

Do reke smo potrebovali dve uri. Kar je menda dober čas, je ugotavljal moj prijatelj Anžič ves vesel, čeprav je zunaj v zvoniku zagotovo že odbilo kosilo in se tudi pri najboljši volji do kosila ne bi mogli vrniti! Za kazen je on zagnjuril v ledeno vodo, mi smo pa po kofetkih in sendvičih udarili, ko je iz sifona prišel, smo bili pa približno enako premraženi. A smo se dokaj kmalu pod težo vse njegove opreme spet ogreli, čeprav sem iz vseh flaš spustil zrak. Kar je pomenilo par kilogramov po vsaki flaši, a se vse skupaj kaj dosti ni poznalo, ker smo vsaj dvakrat toliko pa blata nametali gor …

Najhuje je bilo pri šmrku, kjer je bilo blato še posebej zdrizasto in smo se morali uleči na trebuh in se zadričati po njem kakšne tri metre, da se je zavleklo v vsako poro podkombinezonov! Jaz sem se na srečo zadrsal skozi ožino za Anžičem, ki je bil mesec dni na bosanski in srbski hrani in je zaoral po tisti brozgi ko ledolomilec, a sem bil vseeno v hipu moker do kože.

Smo iz jame prišli še dovolj zgodaj, da smo še nekaj svetlobe ujeli, da smo lahko v potoku oprali opremo, ko sem se zvečer v posteljo spravil, so me bolele pa tudi mišice, za katere sploh vedel nisem, da jih imam. In v bistvu sem spal dobro, le vsakič, ko sem spremenil položaj, sem se zbudil. Najprej nisem vedel, zakaj, potem sem se pa spomnil, da me ob vsakem premiku nekdo s kladivom po mišicah tepe …

Zdaj moram pa počasi na internetih pobrskati, kako se človeka iz telefona zradira, ne da bi to on vedel. Ker moj prijatelj dragi že ves vesel snuje akcijo s kar štirimi potapljači …

Comments are closed.