497 m! #$%*!&#!

Jamarji se prvomajskih praznikov veselimo. Saj večinoma je potem razočaranje, ker mora večina namesto v jamo potem z ženo na morje ali v toplice, nekaterim pa vseeno rata na kakšen tabor odpraviti se in se potem umazani, utrujeni in v podpludbah ob ognju razumevajoče hihitamo sporočilom kolegov, ki z morja sporočajo, da se imajo kar okej na plaži …

Jasna, Klemen, letošnji jamarski tečajnik Tomaž in jaz smo se k Čaganki odpravili že v četrtek zvečer, da vse pripravimo. Letošnji tabor je obetal biti zelo slabo obiskan, vreme je namreč že zelo poletno, a nas to ni motilo. Imamo razumevajoče može ali žene. Večina se jih je res opravičila, da morajo z družino na morje, ker če gredo na tabor, bodo domov prišedši imeli pred vhodnimi vrati spakirane vrečke (ne za na morje), pa jim nismo dosti zamerili.

V petek zjutraj se je pri bivaku nabrala cela truma jamarjev reševalcev pripravnikov, ki so pod budnim očesom inštruktorja Erkija v Stropnici vadili reševalne tehnike. Celih 12 ur! Z vmesnim enournim odmorom za kosilo, ki ga je pripravila Jasna. Pasulj v kotlu. Je bil dober, pustimo ob strani, kako zelo je bil potem ponoči bivak napihnjen!

Užival sem, kako zagreto so trenirali in kar niso hoteli končati, zmagovalka je bila pa Matjaževa Katarinca, ki je pri razopremljanju jame ven prinesla tudi vse matice iz fiksov. Ki morajo načeloma ostati v steni, ker drugače naslednjič smeri pač ne moreš opremiti …

Saj je hotela kar takoj nazaj dol, da bi popravila, a ker je bila že pozna ura in je bilo na kurišču že dovolj žerjavice, smo se dogovorili, da bo popravljala naslednji dan. Pa itak ni bila ona kriva, je le upoštevala navodilo inštruktorja JRS Erkija, ki je nekomu drugemu naročil, da naj ven pobere tudi matice. Erki se namreč enostavno ne zaveda, da njegovega sofisticiranega humorja ne razumejo vsi …

Nad žerjavico so mesnine zašvicale šele krepko po deseti uri zvečer, malo pred polnočjo, ko smo si glavno lakoto že potešili in sem na rešetko vrgel zadnjo rundo čevapčičev za desert, se je pa iz bližnje jase oglasil jelen. Kakšnih 16 utrujenih jamarjev nas je sedelo ob ognju in seveda smo tistega jelena takoj začeli provocirati, beštija se je pa brez strahu bližala in glasno rukala, medtem ko so pod njenimi parklji pokale debele suhe veje. Ma nas ni bilo strah, nas je bilo preveč in smo tisto beštijo prav navdušeno kibicirali, ko se je pa približala že na dobrih 20 metrov in še kar rulila, se je pa vseh 16 svetilk na glavah prižgalo na največjo moč in posvetilo v isto smer. Jaz sem tiste čevape nad žerjavico še vahtal in je bilo nekaj adrenalina, priznam, strahu pa v bistvu ne, bi zver morala priti mimo veliko ljudi, preden bi me dosegla, a ko sem s kotičkom očesa opazil Matjaža, kako bodri svojo Katarinco, da ni nič hudega (pri tem je pa kakopak pazil, da je bila njegova izvoljenka med njim in beštijo!), stala pa sta najbližje bivaku (jaz sem bil pa tam pri ognju najbolj oddaljen od relativno varnega zavetja), mu ta očitno ni povsem verjela in je malce trznila, stopila bližje stopnicam, ki vodijo v barako. Pri tem je seveda za sabo malce potegnila še Matjaža, ki se je skrival za njo, kakor da jo bodri, to je bil pa za moje možgane signal, da je čas za akcijo! In sem skočil čez tiste čevape in se med vsemi tam stoječimi prvi prebil do vrat. Še celo Klemi ni bil tako hiter kot jaz, kar sem si štel za znamenje, da sem pa res softič, če sem pobegnil pred njim, a Klemi je zdaj vojak in ni zbežal. Je pa res, da je edini imel v rokah sekiro in je potem junaško pojasnjeval, da je bil njegov operativni načrt akcije enostaven – medved bi skočil med nas, trgal enega ali dva ali tri jamarje, Klemi bi pa takrat dobil dovolj časa, da bi zamahnil s sekiro. Po kom bi v tisti gneči udrihal, se sicer ne ve, ampak načrt je bil drugače povsem brezhiben!

Naš letošnji jamarski tečajnik Tomaž, ki je v jami najbolj švical in kombinezon premočil od znjotraj navzven, je v temo stopil, da bo zver prepodil, ko so nanj s hrbta skočili trije Krkaši, Leopold, Jani in Žan, je pa menda tudi on krepko črtico potegnil v spodnjice! V zahvalo so dobili vsak svoje pivo, malce prismojenih čevapov pa ne, ker se je enkrat vmes proti domu odpravil Grdin,  so naslednji dan odhajali na morje, in so ga zaparkirali. Je trobil tam s ceste ko pobesnel, mi smo pa razmišljali, če ga je kakšen jelen ali kaj napadel, ravno ko smo jamarskim kolegom za trud hoteli čevape postreči, je pa eden izmed njih ugotovil, da so ga verjetno zaparkirali.  In so se odpravili. Mi pa tudi, nasednji dan je bil tudi poln jam namreč …

Že navsezgodaj sta se Cvelbi in Čuk odpravila v prvi bivak v Čaganko, da ga na novo oskrbita s plinom, kavicami in čaji, Citrar in Rok sta zdrknila na dno v Kalahari (ker sta edina dovolj suha, da tam garata), Matjaž in Katarina sta odšla privijačit tiste matice in nato v Dojno katedralo, Klemi, Jasna, Tomaž in jaz smo se pa v Srnice odpravili, kjer nama je s Klemijem zadnjič vrvi za zadnje brezno zmanjkalo. Tomaža je najbolj zanimalo, ali bo on sploh lahko šel v jamo, ko je še pripravnik in če morda zanj ne bo preozko, a sva ga s Klemijem tolažila, da sva razširila za tovornjak. Ko smo se noter guzilo, sva se pa s Klemijem samo spogledala, sva imela oba očitno napačno v spominu, da sva bila s širjenjem bolj pridna! A mu je šlo, čeprav je krepko pipo v telesu odprl in je teklo iz njega, ko da je narejen samo iz vode! Smo se spustili v zadnje brezno, ki je na globini 68 m jamo zaprlo, smo pa potem odkrili nadaljevanje kakšnih 20 m više. In čeprav je meander prepihan do nezavesti, je tako ozko, da sem se komaj prebil do prbega ovinka pokukati, kjer je potem pa samo še ožje naprej, a Klemi je do tam vseeno pustil opremljeno, bomo še tlakovali tam …

Ker čas v jami drugače teče, ko se človek zabava, smo le par kofetov v najboljši bistriški gostilni spili in se vrnili k bivaku, da smo nekaj pojedli, prvi so pa že začeli iz Čaganke hodit. Zadnja sta ven pokukala Citrar in Rok, z novico, da Kalahari gre, a da je ozek za popizdit. In če to rečeta dva takšna telesno razbacana junaka, potem to res pomeni, kar pomeni – ozko je za popizdit! Brez glasovanja smo soglasno sprejeli sklep, da bosta tja hodila delat le onadva, potem smo pa seveda pozno v jutro modrovali ob ognju. Ljudje so se pa menjavali. Eni so odhajali na morje, drugi so prihajali z morja, eni so pa prek sporočil z morja spraševali, kaj počnemo, kaj smo naredili in da se imajo tam kjer so super …

V nedeljo zjutraj sta se na dno odpravila Klemi in Anži, Miha je z Niko odpiral novo, nadvse prepihano jamo, Jasna, Dejan, Tomaž, Tanja in jaz smo se pa v Čaganko malo telesne obloge odločili zmanjšati. Tam nekam do 100 m globine. Tomaž, ves navdušen, bi šel še kar naprej, a smo ga bolj izkušeni jamarji zabrzdali, ker vemo, da dol gre u izi, je pa potrebno potem še ven priti. In je spet pipico odprl, ko je Anžičeve rekorde prihajanja iz Čaganke podiral a je bil, ko je na večerni sonček pokukal, še vedno navdušen. Smo končno lahko še hladilnik uredili (majhna jamica pri bivaku, kjer je temperature ves čas prijetnih 7 stopinj) in je mrak padel. Ko je ugotovil, da ga tudi mišice, za katere sploh ni vedel, da jih ima, bolijo …

Zveze z globino nismo imeli, se je namreč vox, torej jamski telefon pri spodnjem bivaku, pokvaril, a nas ni skrbelo, Anži in Klemi sta nadvse izkušena jamarja. Nameravala sta delati celo soboto, prespati v bivaku, potem pa v nedeljo počasi ven in smo šele v nedeljo dopoldne malce živčni postali. Pa ne zaradi skrbi, da se jima ni kaj zgodilo, bolj zaradi firbca, ali smo končno prebili magično mejo 500 m globine!

Je nismo! Merilnik je na točki, ko rov do stropa zalije voda, pokazal 497 m! In je bilo takojci jasno, zakaj smo se zadnjič skoraj zastrupili (no, ne skoraj, smo se!). Sta vse pospravila, kar je bilo za pospraviti in se odpravila v Kalahari, kakšnih 50 m višje, kjer je drugo nadvse prepihano in obetajoče nadaljevanje in tam garala. Pa ne v Citrarjevem rovu, sta našla malce bolj prijazno možnost, ki zaenkrat obeta, da nam dela še ne bo zmanjkalo!

Je pa Grdin, ko sem mu na morje sporočil, da se je Čaganka zaprla, takoj poslal nazaj vprašanje, ali smo na delovišče poslali Klemija in Anžija, ki sta zaprla tako Južni rov kakor kamin Game over in ko sem mu potrdil, je sporočil, da bo že kar tam nekje v toplih krajih začel nemudoma trenirati, da greva dol midva. Sem tudi jaz nemudoma začel s treningom. Bom za začetek en maraton najprej prehodil. Saj mi kar gre, priznam, moj trenutni rekord je približno mesec in pol. Če računam, da na sprehodu s kuzlico naredim kakšen kilometer in pol v švoh urici …

Kakor koli, je packa Čaganka zobe pokazala in ni dala, a bomo vztrajali. In, ja, lahko bi zapisali, da je globoka 500 m, saj kdo bo pa šel preverjat, a iz inata ne bomo!

Napiši mnenje