Avtor: šini

Z otroci smo malo okoli trapljali in ker sem pred tem kofetkal z Barico, sem od nje dobil par dobrih knjižnih naslovov ter potem te knjige s sabo vzel. Nikolaja Lilina Prosti pad me je najbolj pritegnil, vojna literatura mi pač leži. Saj v literarnem smislu knjiga ni neki presežek, a ker človek opisuje dogajanje iz vojne med Rusijo in Čečenijo, kot jo je doživel v prvih bojnih linijah kot ruski ostrostrelec, literarnega presežka niti ne pričakuješ niti ni pomemben. Čeprav knjiga seveda absolutno ni slaba, da ne bo nesporazuma. Menda so literarni večeri, na katerih predstavlja svojo knjigo, totalni uspeh, kar pa niti ni povsem nepričakovano. Koliko »normalnih« ljudi sploh pozna koga, ki je ubil človeka, kaj šele koga, ki jih je ubil 30 ali več? In se z njim lahko o tem tudi pogovarjaš?!
Potem smo čez vikend pri očetu kuhinjo obnavljali, pravzaprav tla. Stara tla smo ven vrgli do betonske plošče in se potem zafrkavali z novimi, čeprav je bil to še najmanjši problem, večji je bil najprej kuhinjo sprazniti popolnoma, da smo sploh lahko začeli delati. In že ko smo med morale izolacijo tlačili in na to potem plošče vijačili, smo pizdakali do nezavesti, ker nobenega pravega kota med zidovi ni bilo. Ne vem, kako so včasih to delali, a sem skoraj prepričan, da so se mojstri obrti učili v ranjki JLA, če potegnem analogijo na vojaško branje, ki sem ga ravno pod streho spravil: je poveljnik vojake spraševal, pri koliko stopinjah voda zavre in ker so vsi napačno odgovorili, da pri stotih, jih je podučil, da pri devetdesetih, le Janez se ni dal in tečnaril in tečnaril, da nima prav. Se je poveljnik nato seveda pozanimal pri nadrejenih in ker je bil velik človek, ki svoje napake tudi prizna, je nato stopil do vojaka Janeza in mu povedal, da je imel prav, da voda zavre pri 100 stopinjah, nato pa nemudoma še dodal, da ima pri 90 stopinjah pa pravi kot …
Kakor koli, smo tla postavili, omare sčistili in nazaj postavili, lonce in aparate takisto, na koncu sem moral pa samo še hladilnik v omaro postaviti. Ki me je malo hecal in iz rok spolzel in sem za likof frišno postavljen topli pod raztrgal … Sem se malo sekiral, kako se ne bi, oče seveda tudi, a sem ga potolažil, da bomo čez kakšnih deset let zadevo itak spet zamenjali, naj se ne sekira. Čeprav, časopisi pod tremi sloji starega toplega poda so bili iz leta 80, kar je več kot deset let …
Danes sem pa še po malincah od dr. Stibrota dobil namesto Klemija, ki je nekam v tuje jame odpeketal in sem moral jaz po njegovo vozilo, ki mu je dr. Stibro sklopko zamenjal. Najprej vozila sploh spoznal nisem, ker so ga v delavnici tudi oprali, ker tako usranega vozila enostavno ne smejo imeti pred delavnico, potem sem pa še ene pol ure poslušal, kaj vse so morali zamenjati in popraviti. In da je to menda prvi avto, ki vozi brez olja v motorju. Tle sem pa protestiral, da ni res, tudi Klemijeva prejšni in predprejšnji avto sta vozila brez olja v motorju pa verjetno še brez česa …

Danes sva s Klemijem prevzela narezane deske (kakšne tri mesece po naročilu), ki smo jih naročili še za drugi pograd v bivaku in čeprav se je Klemi bal, da bova ves čas poslušala očitke od prodajalca, kako smo neresni in podobno, se je zgodilo prav nasprotno. Človek je bil prav vesel, da smo končno prišli po tiste koščke, pa še v dobro voljo sva ga spravila, ko sva vse skupaj kar v mojo R5 naložila. Je bil Klemi nadvse skeptičen, ali nama bo uspelo, jaz pa nisem niti malo dvomil, res pa je, da se je Klemi potem peljal vso pot s sklonjeno glavo in se butal v desko, jaz sem pa držal z eno roko zadeve, da me niso preveč po vratu praskale med vožnjo in iskreno upal, da nas ne ustavijo polizisti ali da se kdo v naju ne zaleti. Plus sva imela težave, ker na desno nisem nič videl in je bil Klemi ko kopilot pri reliju …

Pograd sva kar relativno hitro skupaj vrgla in je celo pasalo u nulo vse skupaj, dlje sva se pa zadržala potem pri električni napeljavi. Nam je namreč neka životinja žičke pogrizla in nič ni delalo (no, svetilke niso svetile), a je Klemi urihtal. Bi tudi tisto životinjo urihtal, je močno klel, a se je na srečo skrila. Jaz sem medtem pa prebranac nama skuhal, ki sva ga potem kar iz iste sklede še po dnevni svetlobi ob ognju jedla. In ker sva kulturna in s polnimi usti ne govoriva (ali pa sva si res že vse povedala v dolgih letih prijateljstva), sva jedla molče. In ko molčiš in slišiš le presket majhnega ognja ter tu in tam kakšen oddaljen zvok kakšnega ne prevelikega gozdnega prebivalca, presket zlomljene veje v bližnji dolinici zaseka kar glasno. Sem opazil, da je Klemi ko v starih časih v hipu našpičil ušesa in s polno žlico fižola obstal pred odprtimi usti. Je v bistvu otrpnil v času. In ko je v bližini pohojena veja počila še drugič, sem ga s prosto roko zagrabil za koleno. Sem mislil, da hec ne bo uspel, ker prijateljček je zdaj že nekaj let vojak, natreniran do amena, plus v hosti smo praktično že res več ko doma, a sem se motil. Je prijatelj skočil pokonci (ali je žlico spustil v pisker ali jo je vzel s sabo pa se v bistvu ne spomnim) in bil v dveh ali treh malce daljših korakih v bivaku. In je bilo ko v starih časih, ko je skočil v avto in se zaprl vanj, ostali, ki smo bili še zunaj, smo se pa lahko slikali po njegovem … Tokrat vsaj vrat sicer ni do konca zaprl, čeprav je zaradi mojega smeha grozil, da jih bo in da bom potem zaman ropotal po njih od zunaj! Se je pa kmalu vrnil k loncu, ker je kmalu opazil zaradi mojega smeha splašeno srno, ki je povzročala hrup ko medved. Sva v miru potem pojedla brez dodatnih vznemirjanj in se nato vrnila vsak k svojemu poslu, jaz sem se pa vmes še kar nekajkrat začel smejati, ko sem se spomnil na Klemijev pospešen umik. Me je namreč spominjal na človeka, ki ga že krepko kakat tišči, ki le še s težavo elastiko v ritki skupaj tišči, da v gate ne porine in si želi do ne več tako oddaljenega rešilnega stranišča teči, a ne more, ker bi med tekom elastika lahko popustila, ali pa celo noče, ker mu je malo nerodno in se boji, da bi ljudje opazili, kaj se dogaja …

No, pri nas je torej še vse po starem, Klemi se je v bivak (skorajda) elegantno umaknil iz obeh razlogov …

V jami ima človek med garanjem čas za blebetanje in tako smo jamarji znani tudi kot pravi blebetači. Kot lovci ali ribiči. Ni da ne bi takojci kdo postregel s podobno zgodbico, ko poveš svojo. Saj, no, kar razumljivo, enako okolje, isti pogoji, kaj zelo veliko napak inovativnih pač ne moreš narediti. A zadnjič sem pa umolknil, nisem imel kaj dodati svojega. Sva razbijala neko ožino, kot bob dvosed sva par ur tičala v ozki in hladni luknji in človek tolče, razbija in blebeta. Kaj pa naj drugega, ne? No, a ko je povedal o peripetiji, ko bi skorajda umrl, sem umolknil. Nisem imel kaj svojega dodati. Ja, če bi razlagal, kako mu je kamen padel na glavo, kako se mu je štrik skoraj strgal, kako se mu je zavora odpela, čelada vžgala zaradi puščajoče karbidovke ali kaj podobnega, bi lahko pripovedoval o svojih izkušnjah ure in ure. A je skoraj umrl med kokošmi. Če dobro pomislim, blizu kokoši že kakšnih 15 let nisem bil in zatorej niti nisem mogel sodelovati v pogovoru s svojo izkušnjo, še manj, ker se je zadeva zgodila v kurniku. Dobre kokice nesnice, ki družino zalagajo s svežimi jajčki, so fasale pršice. In je skočil v apoteko po nekakšen strup, ki se ga zmeša z vodo in potem s pršilnikom razprši po kurniku. Je vsa navodila spoštoval, le tistega ne o zaščitni maski zaradi strupenih hlapov. Je namreč ni imel, maske. Še enkrat v mesto se mu pa ni ljubilo iti. In je malo razmislil ter našel rešitev. Kdo pa rabi masko, če ne diha? Mislim, če zadržuje dih?! Problem rešen mimogrede. Je napolnil tank v motorni pršilnici s strupom proti pršicam, vstopil v kurnik, za sabo zaprl vrata (da strup ne uhaja po nepotrebnem ven!), parkrat globoko vdihnil, potem pa zajel sapo kakor potapljač na dah in pritisnil na gumb na motornem pršilniku. Je potreboval več ko eno minuto, da je spraznil tank, a kaj je to za jamarja eno minuto zadrževati dih. Je odprl vrata, stopil iz kurnika, zaprl vrata za sabo in parkrat globoko vdihnil, nato pa spet napolnil tank. Tokrat je parkrat že pred kurnikom zajel sapo (ker noter so bili v zraku že strupi), vstopil, za sabo zaprl vrata (da ves strup ostane za pršice) in zakurblal mašinco. Veselo pršil po pršicah in ko ga je ura opozorila, da že minuto zadržuje dih, je s pogledom ošvrknil tank, v katerem je bilo še čisto malo strupene tekočine in se odločil, da bo še malo zadrževal dih ter spraznil tank. Da ne hodi v kurnik še tretjič. Saj kaj pa je par sekund več brez zraka za jamarja, vas prašam?! Je spraznil tank, ni mu bilo hudega, še dlje je včasih sapo zadrževal, obrnil se je počasi k vratom, prijel za kljuko, da jih odpre, potem se je pa zgodilo. Kljuka mu je ostala v rokah! Je rekel, da je še kar zadrževal sapo, a ko se je pa malce panika oglasila, je postalo brez zraka živeti pa kar težko. Je razbijal po vratih, vmes parkrat smao na kratko vdihnil, razbijal spet in razmišljal, kako bo konec neugleden v kurniku storil, ko so se vrata končno odprla. Se je njegov sin nekje blizu igral in ga je rešil!

Svež zrak mu je pasal, kokoškam kasneje življenje brez pršic pa menda tudi. Nisem imel kaj dodati, ker kot povedano blizu kure nisem bil že ohoho let, blizu kurnika pa še dlje. In še takrat je petelin vame skočil, kar sem edino lahko povedal, če bi to kaj štelo, pa ni. Ker petelina pa nima. No, ga je imel, pa je le po kurah skakal in jih med proizvodnjo jajc motil, zato je moral oditi. Kam, sem pa pozabil vprašati …

Danes za spremembo v podzemlje nismo spustili skavtov temveč malce starejšo in bolj internacionalno ekipo. Prevladovali so Nizozemci, vmes so bile pa še Poljakinje, Nemke, Švedinja, celo iz Egipta je ena mladenka prišla. Me je malo postrani gledala, ko sem ji rekel, da z belo ruto na glavi ne bo šlo, je najprej mislila, da imam kaj proti njeni religiji, ko sem ji pojasnil, da ven ne bo prišla tako čista, si je pa modro ruto zavezala. Ki gor grede kaj dosti ni pomagala, ji je dol zlezla med jokom in stokom, a to so že detajli. Vmes sem pa še kontrolo obutve opravil, ko sem prvega Nizozemca v flipflopih opazil in se mi potem dvoranske teniske brez profila spoh niso zdele tako napačna obutev za v jamo. So malce kombinirali med sabo in si čevlje sposojali, ker so dol in gor plezali v dveh skupinah in je nekako šlo, zmagovalka po mojem mnenju je bila pa deklica v kratkem krilu. Me je vprašala, če je kaj narobe, če gre v krilu dol in naj sem se še tako trudil, nisem našel pametnega razloga proti, plus motivacijsko se mi je zdelo OK, ker je bilo dol že kar nekaj dečkov malce premraženih in jih je pogled na lepe noge verjetno vsaj malce pogrel …

Ko smo vse varno iz jame spravili (bolj ko so bili umazani, raztrgani ter izmučeni, bolj so se zahvaljevali in zatrjevali, da je bil to najboljši del obiska v Sloveniji!), je Srečko pa kofe pristavil, da si ga v miru in tišini popijeva. Ker tišine prej ni bilo, so namreč deklice vsakemu, ki je gor plezal, izpolnile glasbeno željo v njegovem jeziku in so potem bolj ko so se površju bližali vse glasneje krulile, zmagovalka pa je bila Francozinja, ki je 11 m iz jame umirala kakšnih deset minut med zvoki Marseljeze, preden sem imel dovolj in smo jo ročno ven potegnili. Pa tudi kofeta nisva v miru spila, ker so tam na cesti začeli trobiti in so kar trobili in trobili, dokler nisem skočil pogledat, kaj dogaja. So med obračanjem kombija na gozdni cesti s ceste zapeljali in povsem obtičali in se jim niti sanjalo ni, kaj naj storijo, večina jih je itak bila sploh prvič na makadamski cesti. In sem samozavestno iz Petkoslava vzel flašencuk, ki mi je še od Ladkota ostal in jih ven potegnil. Dobro, zlahka ni šlo, se je najprej ena gurtna strgala in je počilo kot ob sodnem dnevu, da so me tujci potem iz bolj varne razdalje opazovali, ko sem kombi končno ven potegnil, so bili pa nad slovensko jamarsko službo navdušeni do nezavesti! Jaz sem pa skromno lagal, da to ni nič, da se mi jamarski reševalci s takšnimi situacijami dnevno srečujemo, vsaj enkrat ali dvakrat na mesec pa še kakšnega medveda nabrcamo, če preblizu pride, o čemer so me tudi največ spraševali! Ja, glas o nadvse zanesljivi in čudotvorni slovenski jamarski službi se bo razširil po Evropi in prepričan sem, da nas bodo zagotovo kmalu iz Nizozemske poklicali, če bo kakšen problem …

Kofe sva potem malce bolj hladen vseeno v miru spila, v prvi gostilni pa potem še enega bolj toplega, da sva zaključila z akcijo kot se spodobi …

Dr. Krevs je bil priden in je travo pokosil kar med dežjem, a ker je tako zlivalo, ni dobro videl in je še korenje na vrtu postrigel. Zato je dal danes Bineta zekoslava ven na zrak, da korenje poišče. Sva s predrago soprogo ravno prav prišla, da sva eksperiment lahko iz prve roke opazovala. Smo Bineta nad v zemljo skrito korenje postavili v upanju, da bo začel kopati, kakor koplje sosedovo, a zekoslav niti malo volje ni pokazal, še manj truda. Je takojci k živi meji skočil in hotel k sosedom, kjer korenje ni skrito, oziroma postriženo, oziroma ga z lahkoto lociraš po tistem zelen, kar štrli iz zemlje. Pa saj veste, korenje na sosedovem vrtu je vedno bolj oranžno … Je dobil par vzgojnih po repu (za kazen ga je pa dr. Krevs pa že prej počesal z majhnim kovinskim glavničkom, da je bilo po travniku polno belih kosmov puhaste zajčje poddlake in je bilo vse skupaj videti kakor da je lisica na obisk prišla v zajčnik, čeprav dvomim, da bi k Binetu upala priti, saj je ene 5 kil težji od najtežje lisice!), vmes je pa od nekod še Bonko mačor pritekel in še on dodal par ne preveč krepkih po uhljih. Je mislil, da se igramo, kako naj pa mačor s kraguljčki okrog vratu ve, da bi moral Bine korenje iskati!? No, Bine je seveda takojci skočil v Bonkota mačkona in je Bonko s polnim gasom proti cesti krenil, dr. Krevs pa za njim, da reši ubogo živinče pred morebitnimi avtomobilskimi kolesi. In sta se nekaj časa okoli hiše lovila, Bonko je vedno debelo vodil, ker je dr. Krevs par kilogramov pod majico dodal in je videti, kakor da mu je junački prsni koš v trebuh padel, ko sta se tako lovila, je pa Bine zekoslav spet izginil. In je malo spet njega iskal pri sosedih in v živi meji, Bonko je pa mislil, da se skrivalnice igrajo in je še on izginil …

Kakor koli, kako se je končalo, nisem videl, sva morala s predrago soprogo v trgovino, sem pa prepričan, da so korenje še dolgo v noč iskali in da koren detektor Bine ne deluje povsem, kot bi moral …

Čakamo, da zares pride poletje, naša stara Mika menda še najbolj nestrpno, čeprav kopa se ne, vsaj ne prostovoljno, le vodo hodi pit v bazen …