Prazniki so hvalabogu minili, pa še sneg je nametalo. Saj ne vem, če je to dvoje kaj povezano, a ker je bilo vse belo, sem starejšega sina končno za volan spet dobil, da si malce šoferske kilometrine nabere. Ki sama od sebe ne pride, a je ne nabira, ker menda nisem najbolj strpen sovoznik. Jaz sicer mislim, da sem, a ko s polnim gasom v križišče s prednostno cesto z neprednostne suvereno pripiči brez zaviranja, je logično, da vpijem. Od straha, kakopak. Mali, no, veliki, pa to vzame osebno. In je užaljen, da kaj vpijem, da sem mu itak jaz rekel, da naj piči. Jaz sem mu rekel, naj pazi, ker bova zapeljala na prednostno, kako je on razumel, da sem rekel, da so signalizacijo spremenili in da je neprednostna zdaj prednostna, se mi pa tudi sanja ne! Pa itak bi moral znak pogledati, če ni povsem dobro razumel, kaj sem mu blebetal. Sem si sam pri sebi rekel, da res ne smem tako burno reagirati, ko je niti 200 metrov naprej mirno zapeljal čez rdečo luč. In itak sem spet vpil in tisto ročico nad vrati stiskal, da je iz plastike kar voda pricurljala, v poden sem pa verjetno vdolbino zbrcal, ko sem na vso moč kot sovoznik poskusil zabremzati! In me spet debelo in užaljeno gledal, da kaj norim, da pešci so že šli čez prehod in da ni pene! Mi je pena na usta prišla, da s takšnim pojasnilom pri polizistih ne bo dobro čez prišel in da mu bodo izpit vzeli in še kazen bo plačal. No, jaz jo bom! Kako naj človek ne nori, lepo vas prašam!? On pa čisto kul vozi naprej, v križišču, kjer bi moral potegniti, pa zaustavi. In bi kmalu v naju prižgal človek, ki je pravilno pričakoval, da se bova po prednostni mirno odpeljala naprej brez zaviranja! Spet sem tisto bogo ročico maltretiral in vodo iz nje stiskal, ker se je pa zaradi tega mladi voznik izživciral, mu je pa avto crknil. Bogpomagi, sem si rekel, pa naslednjič tudi, ko mu je crknil zato, ker so je sistem proti zdrsovanju koles vklopil in je malo zaropotalo in se je zmedel. Sva parkirala in se kakšen dan potem postrani gledala, ko je pa končno sneg prišel, sva pa Fiata vzela in šla trenirat malo na sneg. Da mladi voznik spozna, da je vožnja po snegu povsem druga zadeva. A zanj pač ni, sva v vsa križišča prižgala, ko da sije sonce in je cesta suha in topla. Da imava nove zimske gume in da kaj norim … Ja, sem na parkirišču zdržal ene pol ure, da je on treniral, potem sem se pa doma moral seveda preobleči. Naslednjič bom moral obleči jamarsko švic majico, ni druge. Pa se nisem sekiral za Fiata, če bi ga vsega stolkel, ne bi bilo za 300 evrov škode, a ko je nažigal mimo visokih robnikov in dreves, sem se parkrat kar na strehi že videl!
Najbolj se je pa pasje seme snega razveselilo in je po vrtu norel ko brez glave. Pa tudi on hitrosti zaradi neizkušenosti ni podredil pogojem in je parkrat s polnim gasom proti hiši pritekel in potem na lesenem podu ni uspel zabremzati in je na polno vžgal v steklena vrata. Pa se nisem zaradi vrat bal, te bi že nekako zmogel nova kupiti, le stafordova glava lahko prenese, kolikor pač prenese …
Aja, edino Mika ni navdušena nad snegom, pa jaz tudi ne. Je pa res, da sva oba že bolj pri seniorjih. Mene sicer zelo ne moti, a ko je pred spanjem predraga mi soproga postokala, da nisem skidal in da bo morala v službo zjutraj pot začeti v visokem snegu, sem kot vsak taprav ljubeči mož skočil ven in očistil ene 3 metre dolgo špuro za širino lopate. Da bo dobro štartala. In seveda nisem spregledal, da se je na nasprotni strani v bloku na oknih enepar zaves premaknilo, firbci tudi ponoči očitno ne spijo …
Nisem več pristaš pokajočih zabav in prav všeč mi je, da je vsako leto manj glasno, a otroci pač hočejo tudi rakete. Le par baterij, zato se omehčam, kakopak, najmlajšemu so pa itak najbolj všeč le neropotajoče zadeve, ki jih lahko držiš v roki. Psu pa zgleda tudi, zato je bilo prav zanimivo nekaj časa gledati, kako sta se podila po vrtu, mali z iskrečo palico pred njim, pes pa hlastajoč po iskricah za njim. Fotoaparata, da bi človek posnel, pa kakopak ni bilo pri roki! Ob polnoči smo se pa še tahudo baterijo namenili prižgati in je celo moja predraga soproga na vrt prišla, da bi bolj od blizu občudovala ognjemet. Tasrednji sin je zadevo postavil na koncu vrta, jo prižgal in kot vsak pravi topničar stekel v kritje, torej na teraso, potem je pa že počilo. Prvo in drugo je lepo v zrak odneslo, kakor je red in se spodobi in sta se visoko gor tudi razpočili v čudovitih barvah, vzorcih in zvokih, potem se je pa tista pizdarija prevrnila in namerila direktno med nas. Fotoaparata pa spet nobenega pri roki! Saj verjetno ne bi snemal, sem bil preveč zaposlen z reševanjem življenja. Evo, mi je kot jamarskemu reševalcu malce nerodno priznati, a sem reševal predvsem svoje življenje, na življenje svoje preljube soproge niti pomislil nisem! Sva kankan neke vrste plesala, ko sva odskakovala med iskrami, ko je pod balkonom pa prvič počilo, pa itak potem nekaj časa razen zvonjenja v ušesih nismo nič slišali. In sem enkrat vmes nehal reševati svoje življenje (torej kot bumbar poskakovati med iskrami!) in začel reševati imovino ter gasiti majhne požarčke na sibirskem macesnu na terasi, da je predraga moja zadeta, pa nisem niti opazil niti slišal. Ker mi je samo zvonilo v ušesih in šele ko sem vse pogasil, kar je tlelo in se smodilo, sem jo opazil, kako se, ranjena, drži za bok. Ko je bilo že vsega konec torej! Evo, takšen reševalec torej sem. Dobro, saj potem sem ji pomagal priti v hišo, ranjenki, pa kriče sem jo tudi tolažil (tudi ona je bolj slabo slišala kakšno urico še), da do zlate poroke bo že dobro in z alojo vero sem oteklino tudi namazal, ampak to je žal le post festum delovanje.
Ampak, ja, smo preživeli, naslednje leto bo pa zagotovo kakšna baterija manj, sem prepričan …
Včasih imam občutek, da se blog kar sam piše, ampak res. Za prednovoletno Čaganko smo nameravali v treh dneh dvakrat kamin v Game overju plezat, preopremit sedemdesetmetrco, v kateri je bil štrik že prav bogi, za dobro vago se je pa Grdin odločil, da bo jamo še enkrat digitalno izmeril. Veliko dela, ampak kaj zanimivega za napisat pa niti ne, sem si mislil. Bom napravil par dobrih fotk, jih par dobrih še Grdinu spajsnil, napisal, koliko kamina smo preplezali in to bo to. Kakšnih velikih presenečenj niti ne bi moglo biti, ker v kaminu bo potrebnih še kar nekaj akcij plezanja, preden bomo videli, kam pelje, in bo zadnji blog pač malce dosadan. Kar sicer ne bi bilo ne prvič, definitivno pa tudi zadnjič ne. Niti na kraj pameti pa mi ni prišlo, da bom v zadnjih dneh leta priča rekordu, večjemu celo od svetovnega in zaradi katerega zagotovo tudi Primož Kozmus zardeva!
V ponedeljek se je iz Domžal najprej pripeljala Jasna s svojim avtom, malo kasneje pa iz Ljubljane še Tico z mojim, ki ga je samo pred mojo hišo parkiral in smo vso robo premetali v Jasninega in pičili proti najboljši bistriški gostilni, kjer naj bi se dobili z reševalcem Bojanom in Katjo, ki sta tudi prihajala iz ljubljanske smeri. A še nismo dobro zapustili Novega mesta, ko je že klical reševalec Bojan, da akcija odpade, ker se mu je nekje v Žužemberku pokvaril avto. In itak da odpovedi nisem sprejel (predvsem zato, ker je bila pri njem vsa hrana, za katero je bila zadolžena Katja!) temveč sem domov skočil po svojega Fiata, ki ga je imel nekaj dni na uporabi Tico in smo v kolonici krenili v reševalno akcijo. Med vožnjo me je najbolj motil v nogavico natresen pesek za mačje stranišče, s katerim je Tico rešil rošenje oken. Saj zadeva deluje, okna niso bila zarošena, verjetno tisti pesek res vlago veže nase, kaj pa vem, a nekako sem imel v nosu ves čas tudi vonj po mačjem urinu, si nisem mogel pomagati! Ko sem končno prišel do obeh brodolomcev, mi je reševalec Bojan padel v objem in sem prvič občutil zadovoljstvo ob reševanju obnemoglih. Sem predlagal, da zadeve premečemo v mojega bolida in pičimo, a Bojan je trmast Gorenjec, je najprej poskusil še po gorenjsko. S kabli smo avto vžgali, potem je pa malo po alternatorju tolkel in je zadeva začela delati! In smo se odvlekli do Dolenjskih toplic, kjer je bila še edina odprta bencinska, da je nov akumulator kupil, orodja pa niso imeli in smo se dobro uro matrali bateriji zamenjati. V najboljši bistriški gostilni smo spili švoh špricarje, pri bivaku je bilo pa že krepko pod ničlo, ko sem predlagal, da bi zunaj zakurili in nekaj na žar vrgli. Pa je Katja, zadolžena za pijačo in jedačo, samo nekaj zamencala, da na žar lahko vržemo samo pašteto ali puter ali nutelo ali na kolobarčke narezano pariško salamo, da drugega ni kupila! Dobro, v njeno obrambo moram povedati, da je za vsakega že na Koroškem kupila po liter cvička (!) in 2,5 litra kokakole, smo pa nato pogreli prebranac in so predvsem v bivaku speči za kazen poslušali Ticotove rafale. Jaz sem spal na podstrešju, z dvema spalkama pokrit, a sem šele proti jutru ugotovil, da je ena zdrsnila in me je zeblo ko psa. Katjin sms, da lahko k njej pridem, če bo mrzlo, je pa na srečo prišel šele zgodaj zjutraj …
Tico in Jereb sta se že zgodaj odpravila v kamin, okoli pol enajstih se je pripeljal Grdin in sta se s Katjo kar takoj v jamo odpravila, da jo (počasi) izmerita, z Jasno sva pa še s komplet Tomšiči kofetkala in se pomenkovala, potem pa v lepem sončku okoli enih popoldne še midva poniknila v jamo. Načrt je bil, da se vsi dobimo v bivaku v Severnem rovu, spijemo kofe, nato pa vsi razen naju z Grdinom odidejo proti površju, midva pa na tlako v kamin. Načrt je bil seveda super, a že nad sedemdesetmetrco sem moral čakati Grdina in Katjo, ki sta še kar merila, da sem jo preopremil z novo vrvjo, ko sem se počasi dol spuščal, sem pa še Ticota in Bojana zaslišal, ki bi morala biti po vseh izračunih še v kaminu! Itak mi ni bilo nič jasno, dokler Tico ni povedal, da sta se na delovišče povzpela, on je začel varovati, reševalec Bojan je pa prvo luknjo izvrtal, ko je hotel prvi fiks zabiti v steno, mu je pa kladivo iz rok padlo direkt dol v Game over, krepko čez 130 metrov! In je bilo akcije konec, skoraj enako kot zadnjič, ko je v globino vrgel fikse, le da je takrat vsaj nekaj metrov prej preplezal! Saj mi je razlagal, da je bila vrvica že načeta in podobno, a ko sem se spustil v Game over in zagledal kladivo prav lepo ležati ob steni, sem bil skoraj prepričan, da v kamin sploh nista šla! Sta le v bivaku smrekico postavila, par kofetov v rito vrgla in malico, potem je pa samo do roba brezna stopil in kladivo vrgel v globino, da je lepo ob steno padlo. Če bi mu padlo z vrha kamina, že višje od 130 metrov, bi verjetno padlo bolj na sredino brezna, kaj pa vem …
V dvomih mu torej svetovnega rekorda v metu kladiva pravzaprav ne moremo priznati, smo se pa potem, ko so merilci končno prišli do bivaka in pod smrekico malce meditirali in čvekali, z Grdinom odločila, da kamina ne bova plezala, je bilo že pozno, plus vse preveč znamenj je bilo, da morda to ne bi bila najbolj pametna ideja. Aja, pa pozabil sem omeniti, da je reševalec Bojan prišel na akcijo z razbito arkado, ker sta se s Katjo v neki gostilni ustavila in se je v steklena vrata zaletel. Se kukr niso dovolj hitro odprla, a je Katja potem povedala, da sploh niso bila na senzor temveč na kljuko!
Okoli desetih zvečer smo v mraz pokukali in se kar takoj spravili k pripravi čaganskega lonca, saj nam je že krepko krulilo po želodcih! Smo se okrepčali še pred polnočjo, okoli dveh zjutraj smo se pa v postelje spravili, tokrat sem tudi jaz spal v bivaku. Pokonci smo bili že pred osmo zjutraj, ker je reševalec Bojan pač tako navajen in potem smo ob ognju še kofetkali in čvekali, dokler ni prišel Zdravko s še toplimi rogljički, da je potem kofe v najboljši bistriški gostilni bolj teknil.
Domov nam je šlo kar okej, le Katja je sporočila, da upa, da bo domov prišla še v letu 2015, saj je reševalca Bojana vozilo začelo štrajkati takoj, ko ni bil več v mojem reševalnem območju …
Vse do mladinskega romana Iskanje Eve sem bil prepričan, da zadev za mladino ne bom nikoli pisal. Pa ne zaradi kakšnega načelnega razloga ali kaj, le zdelo se mi je, da tega pa res ne znam. Saj ne trdim, da “normalne” romane ali kratke zgodbe za odrasle pa znam pisat, seveda ne, ampak o pisanju za mladino res nisem nikoli razmišljal. Potem sem poskusil in mi seveda ni žal. Ne zato, ker je bil moj roman uvrščen v projekt Rastem s knjigo in so ga dobili vsi sedmošolci in ne zaradi nominacije za Večernico, temveč zato, ker so otroci iskreni in pošteni kritiki. In če rečejo, da je knjiga okej, potem je res okej. Kar nekaj pohval sem dobil od njih, ampak tale današnja mi je pa najljubša:
Sem Katja in hodim v 7. razred. Prebrala sem vašo knjigo “Iskanje Eve” in vas v imenu mene in mojih sošolcev prosim, da napišete nadaljevanje. “Iskanje Leona” ali pa kaj podobnega. Hvala!
Sem se kar stopil, moram priznati in po hiši hodil ko napihnjen petelin, dokler ni pasje seme ujelo balona, s katerim ga je dražil moj najmlajši sin in ga v enem hitrem zalogaju pogoltnilo! Potem pa nisem bil več napihnjen temveč rahlo zaskrbljen, napihnjen bo verjetno pes. Mogoče bomo pa le imeli srečo in pri njegovem naslednjem iztrebljanju ne bo potrebno uporabiti vrečke?!
Tico je na servis pripeljal Klemijevega fiatka, ki ga velikodušno drajsa le zato, da avtoček ne bo stal, ko si Klemi služi kruh v tujini. Sva ga parkirala pri dr. Stibrotu, ki menda ve, kaj je potrebno z njim početi in odšla k meni na kavo. Preden se je Tico poslovil, sem ga pa povprašal, če je kaj posebnega, da mehaniku naročim. Poleg enega (ali morda štirih) ležaja, ki je morda malce izrabljen ter obveznega olja ni nič posebnega, je odvrnil prijatelj, že skoraj med vrati pa še kakor mimogrede dodal, da se pokrov motorja ne da odpreti, ker je ponesreči tisto žico ven potegnil. Da je hotel pokrov odpreti in preveriti vsaj olje, pa bolj je vlekel, več žice je bilo v kabini … Sem prijatelju kar sms poslal že ponoči, da sem ga že navsezgodaj pripravil na tlako …
Dopoldne je pa še Grdin se ustavil pri meni, da sva umazano opremo skočila oprat v toplo vodo v Klevevž in mi je bilo hecno, zakaj se rine čez sopotnikova vrata, ko so pa šoferjeva prav enako velika. In mi je zaupal, da je to posebni avto, jamarski, da v njem ožine trenira, ko se mora guziti med volanov, prestavno ročico ter sredinsko konzolo. Pri prijatelju bi bilo kaj takšnega čisto možno, vam povem, ampak tokrat se je le malo hecal, so se mu pri Švedu le šoferska vrata zaklenila in se nočejo več odkleniti. Zdaj ima pač trivratnega Saaba in je spet nekaj posebnega …
Sem mu že hotel ponuditi svojega Fiata, ker pri mojem se pa recimo vrata sploh ne dajo zapreti in jih moram med vožnjo držati, če nočem ven pasti, a sem se spomnil, da ga je vzel Tico in mu ga potem nisem ponudil.
Ko me je s čisto opremo potem odložil doma in že speljal, je pa še enkrat zaustavil in zavpil, da vošči vesele praznike. Sem malo debelo pogledal, kakšni prazniki pa to, pa je pojasnil, da jutri ni službe in da je to to. Meni je prav, če ni službe, gredo ljudje vsaj z mano v jamo. Veselo pa tudi vam, kakopak, četudi boste morda na površju ostali…
Z Grdinom sva se v ponedeljek ponoči zapeljala v bivak, da bova naslednji dan, ko sva se v kamin odpravljala, lahko malce dlje spala. Pa sva kar pozno prišla, ker sva morala z mojim Fiatom še na daljši postanek na Petrol, kjer je vse gume spustil na 1,9 bara pritiska, ker da preveč skače in da to ni za nikamor. Kakšne drastične razlike potem sicer med vožnjo nisem opazil, a ker je vozil prijatelj in meni ni bilo potrebno, sem mu kar prijazno kimal in verjel. Sva v bivaku malo zakurila, čeprav zelo mrzlo ni bilo, bolj zaradi občutka pa to, ko sem iz nahrbtnika privlekel časopise, s katerimi sem malo v zaostanku, se je pa prijatelj v jamarski kombinezon spravil. Sem se pretvarjal, da tega sploh ne vidim, ker sem bil prepričan, da gre spet za kakšno nadvse hudo foro, kakršnih je moj prijatelj poln ko potepuški cucek bolh in mu nisem hotel dati zadovoljstva, ko je pa povsem napravljen v jamarsko opravo odšel v noč, sem pa le zavpil za njim, kam in kako. Saj je bila ura že skoraj pol polnoči! Je mirno odvrnil, da vsi niso tako stari kot jaz in da nekateri jamarji gredo lahko v dveh dneh v dve jami in se je zarinil v neko luknjo blizu bivaka, ki je pozimi prepihana, kar pomeni, da morda za tisto nekajmetrsko luknjico pa je res jama. Samo jo je potrebno odkopati, za kar pa nihče do zdaj ni imel energije, vsi raje rinemo 460 m globoko v Čaganko širit in kopat …
Jaz sem torej bral, prijatelj je jamaril, okoli pol dveh zjutraj sva se v posteljo spravila, ob osmih zjutraj sem pa že lahko občudoval prijateljev strečing. Po zajtrku in nekaj krepkih kavah sva se oblekla v jamarsko opremo, še prej sem pa v pollitrsko termovko kofe nalil. Vrel, da bo dlje držal. Da je bil vrel, pa vem, ker sem bil požrešen in sem čez rob natočil in se po prstih poparil, da me potem v jami ni zeblo!
V bivaku v Severnem rovu sva si potem privoščila skodelico kave in čik ali dva, potem pa sva se opremljena z vso kovačijo, potrebno za plezanje, zapodila v kamin. Grdin se je udobno namestil na polički za kokoši, kjer naj bi preživel naslednjih nekaj ur in me varoval pri plezanju, jaz sem se pa na delovišče povzpel. A je šlo počasi, ker sem moral še preopremiti plezalno smer, kar mi je vzelo skoraj eno uro, večino časa sem bil seveda pod tekočo vodo. Ko sem končno prišel do zadnjega fiksa, ki ga je zadnjič pribil reševalec Bojan, preden je v globino potem torbico zabrisal in končal z delom, sem si najprej podrobno ogledal, kaj je počel, nato sem se pa v višave zazrl, da najdem najboljšo pot napredovanja. Stena je povsem gnila, obložena s fosilno sigo, v katero lahko prst zarineš brez težav, kar pomeni, da jo moraš najprej zbiti in postrgati s stene in poiskati dovolj čvrsto, primerno kamnino, v katero potem zvrtaš luknjico, v katerega zabiješ ekspanzijski vijak. Na katerem potem obvisiš in nad njim postopek ponoviš kakšnega dobrega pol metra višje. In tako vseh 130 m oziroma kolikor smo že preplezali navzgor v zadnjih treh letih!
Sem si podrobno ogledal smer, v katero bom plezal, čeprav mi v bistvu reševalec Bojan kaj dosti izbire ni pustil, saj je zavil v nekakšno kotno razpoko, ki se je vlekla skoraj deset metrov višje, kjer mi je pogled potem zastrla polička. Ko mi je bilo vse jasno, sem si pripravil plezalno opremo, jo torej razobesil po vsem pasu, da je na dosegu roke, parkrat zelo zelo globoko vdihnil, da se psihično povsem pripravim, da se bom odpel z opremljevalne vrvi, ki se je tam končala in se obesil na fiks, ki se je zdel kakor v plastelin zabit in se zaupal varovalni vrvi prijatelja kakšnih 20 m nižje, je pa prijatelj zacvilil. Da če sem se že prepel na njegovo vrv ali sem še na opremljevalni. Sem mu povedal, da sem se ravno nameraval in če ima kaj proti. Pa vedeti morate, da ko čmuriš v tisti blatni steni, pripet na nekaj ne povsem zanesljivih fiksov, vsak nepričakovan dogodek povzroči pospešeno nabijanje srca. Tudi takšno vprašanje, za katerega se ti niti sanja ne, kam bo odpeljalo! In je Tomi potožil, da ga zebe ko psa in če bi lahko malo poplezal gor in dol. Seveda bi lahko to storil že prej, ko me še ni rabil varovati, saj sem plezal po opremljevalni vrvi, a sem mu vseeno dovolil in si med njegovim ogrevalnim krogom enega prižgal. Ko se je vrnil, sem se pa plezanja lotil. Med plezanjem čas drugače teče, osredotočen si na svoje delo, in če mi je pri prvih dveh fiksih srce še ponorelo, ko sem se obesil nanju, sem kasneje začel zadevam zaupati in je kar nekako šlo. Upal sem, da bom uspel splezati kakšnih 10 višinskih metrov, kjer se je nakazovala dokaj prostorna polica, s katere bi se lahko pri naslednjem plezanju varovali, a ko sem pokukal čez rob, police ni bilo. In sem se odločil kar zaključiti, pa itak sva tam gor čmurila več ko pet ur! V tistem me pa spet zadane prijateljevo stokanje, da koliko bom še plezal. Sem mu povedal, da samo dvojno pritrdišče za opremljevalno vrv naredim, po kateri se bom potem spustil in ga vprašal, kaj ga muči. Da ga krepko lulat tišči, je pojasnil in če me lahko malo neha varovati, da se uščije. Ker je bil drug konec vrvi, na katero sem bil privezan, v njegovih rokah, je bila to edina zadeva, na kateri sem bil vsaj približno varen in sem mu to tudi pojasnil. Da naj zdrži par minut, da končam, potem bo pa lulal. Ko sem v tistem blatu potem dvojno pritrdišče delal za vrv, po kateri se bom spustil (in se bomo naslednjič po njej do delovišča povzpeli), sem si seveda vzel čas, zadnje pritrdišče mora res biti kakovostno in varno! Sem sicer slišal prijateljevo renčanje nižje dol, a se nanj nisem oziral. Ko sem bil z narejenim vsaj približno zadovoljen, sem se obesil na vrv in Grdinu sporočil, da lahko varovanje razkoplje. In ga je razkopal v 3,4 sekunde, čez 2,6 sekunde je pa že teklo v brezno pod nama! Šumenje pa so prekinjali le občasni vzhičeni kriki. Ko sem prišel do njega, mi je pojasnil, da sem ga rešil v zadnjem trenutku, ker če bi se še malo obotavljal in bi moral še malo zadrževati, bi ga v mehur krč zagrabil in bi potem morala v bivaku spodaj čakati najmanj 4 ure, da popusti, preden bi lahko začela plezati proti površju. Očitno sva oba imela srečo …
V bivaku sva si malico privoščila in kavo, na srečo pa je prijatelj raje pil čaj in je bilo skoraj pol litra toplega črnega napitka samo zame. In itak je potem tudi meni na pipo udarilo, a ker sem bil popolnoma premočen in me je zeblo ko psa, menda prvič v jami med opravljanjem male potrebe nisem snel rokavic. Pa saj itak niti nima smisla, po moje, saj so bile roke tako usrane kakor rokavice zunaj, bolj kot to, da bo pipica umazana, me je v bistvu skrbelo, kaj blato naredi počenim mehurjem od vrele kave.
Ven nama je šlo zelo hitro, ker sem prijatelja užalil, da naj gre on naprej, da jaz ne bom šel prehitro in je potegnil ko dirkalni pes! V svojo obrambo moram povedati, da sem ven trogal še plezalno opremo, ki jo je potrebno oprati, pa sama plezalna oprema niti ni tako težka, deset kil blata, prilepljenega nanjo pa je!
Pred bivakom sem se potem slekel in vsaj za silo umil z ledeno vodo, potem sem pa v kupu blata pobrskal za levim škornjem in počasi ter previdno v roko iz njega stresel majhen kamenček. Majhen je bil, manjši od frnikule, morda le malo večji od krogličnega ležaja pri kolesu. Sem ga previdno položil na štor, vzel sekiro in ga nato z njenim ušesom raztolkel v prah! Sem zjutraj obul škornje in me je zažulil, in ko sem razmišljal, če bi škorenj spet sezul in ga ven stresel, je zdrsnil pod tisti vbočen lok na podplatu, ki ga recimo medvedje in platfusarji nimajo in me ni več motil. A samo do prvega štrika, seveda! Potem me je žulil vse do spodnjega bivaka, kjer sva kofetkala, a sem ga takrat pozabil ven flikniti, v kaminu, kjer se mi je zarinil med mezinec in sosednji prst (na nogi verjetno ni prstanec?!) in me je bolelo za popizdit, pa škornja nisem mogel več sezuti. Dol v bivaku med malico sem nanj spet pozabil, a me je že na prvi vrvi spomnil nase, tokrat med drugima prstoma! In sem ga v prah zdrobil, da bo vedel!
Orng kofe v bivaku in čikec, potem sva pospravila in Lenko v najboljši bistriški gostilni še budno ujela, da sva si privoščila švoh špricer. Ki seveda ni bil najbolj švoh, ker Lenka ne mara vodo v vino zlivati …
Zdajle, ko to tipkam, me pa tudi prsti bolijo in sem se že odločil, da naslednjič bom šel pa jaz z Grdinom, ne on z mano. In mi ne bo hudega, jaz lahko in odtakam in varujem, sem že izkušen jamar …
