Kategorija: Razno

Tico, Jasna, Grdin in jaz smo v bivak pičili že v petek zvečer, da smo vse pripravili za sobotne republiške jamarske izpite. No, pripravili smo platneno streho in kurjavo, pa ravno prav, ker ko smo se ob dveh zjutraj v bivak spravili, se je uscalo, ko da smo naročili. Pa moram biti iskren, Grdin je šel v posteljo najmanj uro prej, ker je še ponavljal gradivo za izpit! Sem šel ene dvakrat not nekaj iskat in potem s tovrstnim početjem prenehal, ker je imel zame vsakič ene par vprašanj glede nekaj nejasnosti v gradivu. In ker jaz izpit jamarski že imam in torej ne potrebujem več vsega vedeti iz glave (lahko bi tudi napisal, da nisem imel blage, kaj me sprašuje, samo ne bom, ker menda izpit lahko tudi odvzamejo), sem se obakrat izgovoril, da moram nekaj bolj nujnega narediti, da nekaj agregat kašlja ali kaj in da naj se ne sekira, da bo že preplonkal. Pa se potem verjetno res ni sekiral, ker ko sem se jaz spravil v posteljo, je spal, sem mu moral ugasniti čelko in spraviti učno gradivo, je bogec utrujeni zaspal med učenjem!

Ura je še prezgodaj zvonila in ne glede na to, da je skoraj 30 ljudi prišlo v najboljšo bistriško gostilno skoraj iz vse Slovenije, smo mi štirje, ki smo bili najbližji, prišli skoraj med zadnjimi! Na srečo pa ura ni zvonila Alešu in ker se maša brez župnika ne začne, smo lahko še v miru kofe spili. Ko je namreč priskakljal Aleš (da je zamudil, omenjam le zato, ker je to skoraj tako neverjetno kot bi nekdo napisal, da v Afriki ni več lakote), je bilo pa v hipu konec heca. Vse izpitnike so nagnali na pisne teste (v sobi je bila takšna živčnost, da sem jo skoraj lahko otipal!), nas inštruktorje pa na opremljanje poligona. Vreme je držalo, a smo za vsak slučaj nad jamo vseeno napeli veliko plahto, ker nismo bili prepričani, ali bo molitev kandidatov za jamarje in jamarje pripavnike zdržala. Kakšna molitev? Poligon smo postavili v Stropnici, ki je kakšnih 30 m globoka udornica, če bi fino deževalo, kakor je bilo napovedano, pa bi vse skupaj prestavili v Čaganko. Ko je Aleš izrekel to grožnjo, je večina kandidatov nenadoma postala zelo pobožna …

Je bilo tam pri jami delovno kot v mravljišču in občasne plohice so bile po moje kar dobrodošle, da so malce ohladile živčne kandidate, ki jih nismo prav nič šparali. Eden redkih nasmejanih je bil ves čas le Grdin, ki mu je šlo kar dobro od rok. Smo šele kasneje ugotovili, da verjetno predvsem zato, ker sem mu posodil svoj kombinezon, pomotoma tistega z logom JRS! Tudi Albertu je šlo začuda kar dobro od rok, čeprav ga je na izpit pripravljal reševalec Bojan, a vse do konca nisem vedel, ali bo izpit napravil ali ne. Je namreč naročil mojo knjigo Kratek dnevnik jamarskega navdušenca in sva se zmenila, da jo plača, če naredi, če pade, mu jo pa podarim. Sem prepričan, da je bil do konca v dilemi, ali naj zašuštra kaj kardinalnega, pa potem ni, da bo knjigo kar plačal. Šele ko je dobil diplomo je pa povedal, da ima denarnico v avtu, avto pa pri najboljši bistriški gostilni, a se ne sekiram, ga bo firbec zagotovo še privlekel v Čaganko!

Največja dilema, vsaj moja, je bila pa povezana s plahto. Napeta nad breznom je uspešno preprečevala dežju padanje po kandidatih in deževnico zbirala v velik bazen. Je bil tisti bazen ravno nad Urošem ves čas, ki je stal na robu brezna in opazoval, kaj počnejo mučeniki, in čeprav mi je nerodno, moram priznati, da si nisem upal. Res ne in res mi je nerodno! Prijeti za rob plahte in vso tisto silno vodo zliti prijatelju za vrat. Moram pa biti iskren in priznati, da se zaradi tega malce kesam!

Vse sodelujoče sta Jasna in Tico proti plačilu nafotrala s prebrancem in kofeti (socialni problemi z dokazilom so bili plačila opravičeni!), skodelico kave pa mi je zlati Urbi celo na plezališče prinesel vse od bivaka! In moram biti spet iskren, ko sem ga opazoval, kako nad robom brezna telovadi po skalah proti meni s tisto skodelico v roki, se nisem toliko bal, da bo zgrmel v brezno kakor tega, da mi bo kavico polil …

Dan je bil dolg, diplome smo podelili šele okoli osmih, takrat je verjetno pa tudi pobožnost ponehala in se je šele takrat uscalo kot iz škafa …

Fotkal kaj veliko pa nisem, ker sem imel enkrat za spremembo tudi jaz veliko dela, pa če se še tako neverjetno sliši …

 

Točnost žal ni moja najlepša vrlina, vedno je še kaj, da se lahko potem zamudi, a ko me je danes Aleš poklical že ob 11h, naj počasi vstanem, da na sestanek ob 13h v Ljubljani ne bom zamudil, se mi je kar malo zafržmagalo. Tisto, naj vstanem, namreč, ker sem bil že pri tretjem kofetu. In sem res na pot odpeketal vsaj 15 min prej, kakor bi drugače, samo da dokažem, kako se vsi motijo o meni in ko sem petnajst minut pred sestankom parkiral pred učnim centrom, sem bil kar malo razočaran. Ker nikjer še ni bilo nikogar, da bi lahko občudoval moj resen in prezgodnji prihod. Sem potem vzel telefon in skorajda užaljeno komandanta poklical, da kaj se to pravi, da jaz sem tukaj na Igu, njih pa še nikjer ni in kam gre ta svet, če bom jaz prvi na sestanke prihajal, pa je komandant le resignirano ugotovil, da bom očitno malo zamudil. Ker da je sestanek na povsem drugem koncu Ljubljane. Kjer so že vsi! In sem pičil na polno in pravzaprav sploh ne bi veliko zamudil, če z avtoceste ne bi napačno odvil in spet po telefonu komandantu očital, da sem že na treh semaforjih na levo zavil in jih ni nikjer, naj bi bili pa že po prvem levem semaforju, a so seveda res bili, le da v povsem drugi smeri. Smo se potem nekako našli, z majhno zamudico, sploh omembe ne vredno, tolikšno pa vseeno, da nisem mogel biti pameten. So bili pa zato drugi lahko, kakopak …

Tomi je čisto navaden smrtnik. Sreda mu gre na živce. Ker ni ne tamal petek, ne petek, ne vikend, ne grozni ponedeljek, ne torek, ko malo zakurblaš … Meni gredo sicer vsi dnevi na živce, a ko je včeraj vprašal, če bi sredo malce popestrili, sem bil takojci za. Prihaja dež in preden začne zalivati, sem predlagal, da bi še kamin Game over malo poplezala. Ker res ne manjka več veliko. Sicer se je reševalec Bojan nesebično in požrtvovalno javil, da mi bo ta kamin, ki nas zafrkava že skoraj 4 leta, preplezal med dopustom naslednji teden in kolikor ga poznam, se bojim, da bova edina jamarja, ki se bova utopila v kaminu! Zato sem Tomiju predlagal plezanje kamina še pred dežjem, da smer vsaj malo umaknem iz glavnega zalivalnega toka.

Na srečo sva iz mesta odpeketala šele ob 11h, ker je imel Tomi še obveznosti, hvalabogu, vmes je on še po rokavice skočil, jaz pa po malico. In sem kupil štiri žemlje (po eno vsak za zajtrk in kosilo, po eno pa dol v bivaku za malico), potem sem se pa pri salamah malo zmedel, ker nobene suhe niso imeli in sem kar neko mortadelo upičil. Štirikrat po 30 dek. Kaj pa jaz vem, kaj je 30 dek, vem le to, da suhega kruha samega nočem mlatiti. Medtem ko je model salamo sekal, sem jaz pa med čokolade skočil, na to se bolj spoznam, če bi videl, kakšne kupe nalaga, bi ga zaustavil! Ko je Tomi med vožnjo za oba sendvič zložil, mi je od silne salame kar na bruhanje hodilo! A sem požrl, kaj sem pa hotel, saj sem pošteno plačal. In se mi je vso pot navzdol spahovalo pa mortadeli. Za popizdit, ampak res!

Čaganka ni bila zelo mokra, čeprav se je, ko sva se v jamo odpravljala, seveda uscalo ko za stavo, čeprav je dež napovedan šele za jutri, a ko sem priplezal do konca kamina, do koder je pač preplezan in čakal Tomija, da se mi pridruži, ker me je nameraval varovati kar iz stene, sem bil v hipu moker. Pač, kapljica na kapljico … Potem sem najprej začel vrtati v levo, da sem prečil taglavni naliv in je bilo kar pestro, kajti prečnice je bolj adrenalinsko pribijati kakor naravnost navzgor in čeprav me je Tomi varoval ko profesionalec, mi je parkrat vseeno v rito gatke potegnilo! Ko sem končno prišel do dobre skale, sem potegnil naravnost navzgor in mi je kar šlo, sm tako noter padel, da me je šele Tomi moral opozoriti, da sem pod slapom. A pomagati kaj veliko se ni dalo, firbec je bil premočan, sem kar rinil in rinil gor, dokler nisem prišel do nekakšnih gnilih stopnic, kratkih stopenj, s katerimi pa res nisem vedel, kaj početi. Počasi sem imel že dovolj vsega in sem si želel zaključiti, a je ravno dan prej ena deklica omenila, da sem taf možak in mi je bilo potem nekako nerodno kar prekiniti, ker sem pač malo moker. Na srečo je začel stokati Tomi, ki je sicer v pasu visel na suhem in sem ga potolažil, da bom kar zaključil. Da sem itak splezal že kakšnih 10 ali 15 m. Tomi je rekel, da sem jih splezal morda 6 ali 7, ampak od spodaj se itak ne vidi dobro! Sem vse postavil tako, da se naslednjič samo nadaljuje in se spustil kakšnih 70 m dol na polico, kjer sem odvrgel vso kovačijo in štrike in se zapodil v bivak v Severnem rovu, da skuham kavo. Šele tam sem opazil, kako zelo premočen sem, saj mi je v džezvo, kjer sem grel vodo, kar iz rokava tekla dodatna voda. Kavica je prijala ko bumbarju klofuta, sendvič s kupom salame pa malo manj, a sem ga vseeno zmazal. Da se mi je spahovalo še vso pot gor! Ven sva pokukala okoli 11h zvečer v soparo, na hrano niti pomislila nisva! Radler je pa prijal, to pa. In sva potem tam malo hidrirala in modrovala, kakšna carja sva, kako lepo sva dokaj hitro ven prišla, ampak ko sva hotela vstati in sesti v avto, je itak vse zabolelo! Pa doma sem tudi vse zbudil, ko sem tako stokal po stopnicah dol proti kopalnici. Ampak, ja, tako je to, če udariš malce drugačno sredo …

 

Ko je Grdin okoli sedmih zvečer poklical, da če sem za akcijo, da on bi Cink križ do dna, skozi ožine in vse, skratka Full Monty, sem brez odvečnega razmišljanja odvrnil, da za akcijo vedno sem in da naj kar priskaklja. Ko je pozvonil, sem ravno kofetkal in nekaj po računalniku šaril. Preden sem odprl vrata, sem še malo razmišljal, ali je to okej, da tako kakor mimogrede v Cinka se odpravljam, kakor da bi v trgovino skočil (pa v trgovino se pravzaprav bolj z muko odpravim!), da kje je adrenalin, morda vsaj malce skrbi ali kaj podobnega!? A ko sem odprl vrata in zagledal nasmejanega prijatelja, mi je bilo že vseeno. Pa kaj bi skrbel da ni skrbi, če bo pa akcija?!

Med vožnjo v Kočevski gozd je potem Grdin malo preračunaval in ugotovil, da če greva do dna, bo domov prišel šele ob 3h zjutraj, da zjutraj ima pa zgodaj sestanek že … Sem mu malo popravil račun, a sem kljub temu moral priznati, da prav zgodnja pa res ne bova in sva se potem odločila, da dno bo enkrat drugič, saj ne bo nikamor odšlo, da tokrat pač samo 107 m do konca prve stopnje. Malo za kondicijo pa to.

Dol opremil sem kar jaz, da je bilo hitreje, na dnu sem pa ugotovil, da sem še povsem čist. Sem včeraj opral komplet opremo, res temeljito, skupaj z vrvmi in vsem in ko sem se zapodil iz jame, se mi je v glavi zacmarilo, da moram paziti, da bom čist ostal. Ko me je potem na vrvi kdaj pa kdaj zanihalo proti blatni steni, sem kar s čelado butnil v steno, da nisem rokavic ali škornjev umazal in sem se počutil skoraj kot tisti Gorenjec, ki je domov tekel s steklenico šnopca v nahrbtniku in med tekom nagravžno padel, da se je ves potolkel. In ko je k sebi prihajal ter na hrbtu začutil mokroto, je prav goreče upal, da je to kri, ne šnopc …

Kakor koli, sem ven plezal počasi, ker v Cinku že nekaj časa nisem bil in ne vem več, kakšna je situacija z medvedi v zasedi, Grdin je pa razopremljal. Sva bila oba neverjetno čista, domov grede sva pa malo bolj na plin pritisnila, da sva še lokalnega dilerja zdrave hrane odprtega ujela in si privoščila zasluženo moško večerjico …

 

Vseslovensko srečanje jamarjev, tri dni. V bistvu že videno. Iste jamarske face kot vedno in venomer in čist brezvezno pogovarjanje samo o jamah. Ko da smo jamarji in se ne znamo pogovarjat o ničemer drugem. Dobro, smeha do nezavesti ob štorijah iz podzemlja, to že res, ampak saj to je vedno tako. Peter je začel z razstavo fotografij iz Čaganke, ob kateri sem povedal par besed, kaj v bistvu počnemo, potem pa vsak dan še nekaj predavanj. To je bilo pa zanimivo, to že moram priznati. Pa všeč mi je bil samopostrežni hladilnik za pivo in radler, ši šel po pločevinko in ven vzel še 5 evrov za povrh. To mi je bilo tudi simpatično. In radler je bil vedno mrzel, ker ga itak nihče razen mene ni pil, pivo se menda sploh ni uspelo shladiti, so se nekateri pritoževali!

Pa golaž se je po treh dneh pokvaril (česar recimo Uroš ni opazil, verjetno je opazil šele proti večeru potem) in je sam presvitli predsednik moral reševati situacijo, če ni želel revolucije. Je najprej naročil 10 pic razrezanih na majhne koščke, ki so izginile v 6,7 sekunde, pa potem še 5, ker smo ravno zalet dobili, za finiš pa še 7, da smo končno umolknili. Revolucije ni bilo, moj glas ob naslednji kandidaturi pa zagotovo tudi ima, sem kar nekaj koščkov kraške uspel si priboriti …

Ja, in jame imajo v tistem koncu tudi čudovite. Jaz sem nos nesel v Logarčka, smo par ur hodili po veličastnih dvoranah, da vidim, kakšna bo Čaganka morebiti še letos, če bomo le dovolj pridni … Pa malo bom moral še trenirati, ker sem šotor spet postavil tako, da sem bil ob 8h zjutraj že skuhan!

 

 

S športom se bolj malo ukvarjam. Dobro, velika večina ljudi se ne, a velika večina teh športnih lenuhov potem šport vsaj prek televizije spremlja. Jaz pa ne. To me zanima še manj. Pred leti, ko me je Klemi zvečer šlepal k mehaniku (zagotovo je kje tukaj zapis o tem, a se mi ga res ne ljubi iskati), sva vsak v svojem avtu poslušala isto radijsko postajo. Nočni pogovor s svetovnim in evropskim prvakom v gimnastiki. Slovencem. Saj človek je kralj, to itak, krepko se je trudil, da je postal najboljši na svetu, a kljub temu sem ravno hotel spremeniti radijsko postajo na kakšno glasbo, ker me, kakor rečeno, debatiranje o športu in s športniki ne zanima kaj preveč. A ravno ko sem stegnil roko h gumbu, je športnik dobil vprašanje, če kaj bere. In potem nisem zamenjal postaje, ker to me je pa zanimalo. In se je človek malo izvijal, da po cele dneve in noči trenira in za branje lih nima veliko časa, da je pa ravno končal čudovito knjigo Očkov kotiček Damijana Šinigoja, ki je vsem priporoča. In sem se seveda itak stopil, a ko je Klemi ustavil pri mehaniku in mi ves navdušen začel pripovedovati, da en ful znan športnik dela reklamo zame in za mojo knjigo, sem prav tako navdušen povedal, da sem slišal, le ime tistega športnika sem pozabil. Klemi pa tudi! Ker naju šport pač kaj dosti ne zanima. In potem ti razlagaj prijateljem, kdo da je pohvalil tvojo knjigo, če še veš ne, kako je tistemu svetovnemu prvaku ime!

V petek mi pa zlati Marko P. pošlje fotografijo moškega z mojo knjigo v rokah. Lep fant, nasmejan, a vseeno nekako nisem štekal fore. In je Marko P. dodal še, da je to en košarkaš. Okej, mi je bilo všeč, nič ne tajim, lepo je, če športniki berejo kvalitetno literaturo, a je šele moj srednji sin ugotovil, da je moški z mojo knjigo Zoran Dragić. In sem se stopil, ker tako na Luni pa tudi jaz ne živim, da še ne bi slišal za genialna brata! In ker sem bil ravno v Logatcu na vseslovenskem srečanju jamarjev, sem potem hodil od luknjologa do luknjologa in fotko kazal, a kaj, ko so vsi isti ko jaz, jih le jame zanimajo in slavnega slovenskega košarkaša ni zelo veliko ljudi poznalo. Pa se ti potem hvali! Sem kmalu odnehal, ko sem spoznal, da sem v napačni družbi, šele Ticotov bratranec, ki nima veze z jamarstvom, je poznavalsko, priznavalsko, občudujoče in pohvalno zažvižgal, da sem lahko vsaj za trenutek užival v svoji pomembnosti! Velika večina luknjologov si je namreč z veliko veliko večjim zanimanjm in občudovanjem raje ogledala fotografijo nekega dekleta z mojo drugo knjigo …