Kategorija: Razno

Zjutraj sem moral vstati že zgodaj. Pravzaprav zelo zgodaj, če sem hotel biti ob 10h v Ljubljani na predstavitvi moje knjige za slovenske sedmošolce. Sem bil kar ponosen sam nase, ko sem v dvorano prišel točno! Prireditev je bila, kot se šika, potem smo ob kavici še malo poklepetali, potem je pa že Marko P. zavohal, da sem v Ljubljani blizu njega in se je s kolesom pripeljal, da me na kofe odvleče. Seveda je takojci spremenil načrte, ko me je zagledal v beli srajci in me kot bela-srajca-jan-plestenjak-wannabe povabil na kosilo v lokal Jana Plestenjaka. Nisem niti vedel, da ima človek svoj lokal, a ker je bil blizu in ker je povabil prijatelj, sem takojci rekel ja. Nimaš kaj cincat, ko pade povabilo na kosilo, toliko pa že vem!

In itak da sva bila ko dva pepeta, ko sva drug drugega fotkala z jedilnikom v rokah, da se vidi, v katerem lokalu sediva, natakarji so bili prijazni (se mi zdi, da pa niso bili v belih srajcah), hrana dobra, Jan pa na srečo ni med kosilom nobene zapel! Potem sva skočila še do Marka P. pisarne na eno ping pong partijo z dobro kavo, samo nisva igrala na točke, ker nisem smel s švicem bele srajce umazati, da mi preljuba soproga ne bo jezna, potem sem oddrvel k Urošu, da je nalepke na reševalskem kombiju nekaj popravil, potem se mi je pa že mudilo k Alešu v jamo, kjer sem moral spremljati jamarski popravni izpit. Se mi je tam kar malo fržmagalo, ker me deklica ni takoj prepoznala in čokolade še pred popravcem prinesla, kako se ta današnja mladina nič ne znajde, šele ko sem slekel belo srajco, se je nasmehnila. Me čistega namreč ne pozna … In, ja, izpit je naredila, čokolada bo pa morda drugič …

Potem še sestanek JRS, kjer začuda niso nič protestirali, da nimam nič z znakom reševalne oblečene, to pa verjetno zato, ker so se zaradi moje bele srajce nadvse zabavali in kave pri meni naročali …

Malo preden sem domov priskakljal, me je pa v nabiralniku pričakalo nekaj fotk iz Janove sobe z Markovim pripisom: Majketi če ne daš ene od teh bela-srajca-jan-plestenjak-wannabe fotk na blog! Evo, majkemi, dajem, naj se vidi, da sem se za knjigo pospremit lepo oblekel …

 

 

Pred leti, a ne tako zelo daleč nazaj, ker sem že imel mobilni telefon, sva pozimi s Tomijem udarila pohod na Triglav. Kakor se za zimski vzpon spodobi, sva se na pot odpravila zelo zgodaj zjutraj, da bi na vrh splezala še pred soncem, ki bi omehčal sneg. Nekje ob treh zjutraj sva bila v Krmi že povsem oblečena in otovorjena, le še v kapi nahrbtnika sem pobrskal za naglavnima lučkama, saj je bilo temno ko v rogu. Nahrbtnik imam namreč ves čas spakiran in v njem vse, kar potrebujem za dan ali dva. In svetilki zame in za Tomija sta seveda bili, le svetili nista. Baterije so bile fuč. Pa se niso spraznile, ker so recimo dolgo stale, saj sem kar pogosto pohajkoval po hribih in ko je baterija začela slabeti, sem jo nemudoma zamenjal. Rezervnih, ki sem jih vedno tudi imel v kapi nahrbtnika, pa ni bilo. Kasneje šele sem izvedel, da sta se moja sinova nekaj igrala in svetilki pustila prižgani, takrat sem lahko pa samo v zrak nemočno gledal. Lahko bi čakala do zore, a z vzponom potem ne bi bilo nič, saj bi bil sneg premehak, krpelj pa nisva imela ali pa se odpeljala domov. A ker nama nobena od možnosti ni dišala, sva kar vzela pot pod noge in si svetila s prenosnima telefonoma. Je pa to že toliko nazaj, da svetilke zadaj pa ni imel še in sva si svetila samo z ekrančkoma. Bolj češko je bilo vse skupaj in dokler sva hodila po gozdu, kjer je bilo res temno, sva hodila bolj počasi, ko naju je pa kdo prehitel, sva se pa pretvarjala, da sva Čeha. Saj češko nisva znala, le malo sva nekaj z naglasom glumila in je povečini kar ratvalo. So mimoidoči, po pravilih opremljeni Slovenci v brado bentili čez jebene Čehe, ki jih bo spet moral helikopter rešvat …
Danes pa nekaj po garaži brkljam in zagledam sinov moped. Z malce zimprovizirano lučjo. Mu je žarnica crknila in ker se jo v Novem mestu ne da kupiti, je namreč nihče ne prodaja, sem jo naročil po internetu, pa še ni prišla, se je znašel po svoje. Z mojo naglavno svetilko, ki jo imam vedno v bidonu kot rezervno svetlobno telo. Vsak jamar mora imeti namreč dva neodvisna vira pri sebi, vedno! Sem bil zadnjič v jami in bi verjetno šele potem, če bi mi primarna luč crknila, ugotovil, da rezerve pa nimam. Bi verjetno pot iz jame dlje trajala, če bi mi moral kolega svetiti, a sem prepričan, da potem na mopedu vsaj zadnje luči moj srednji sin vsaj en dan ne bi potreboval, bi nekaj drugega dovolj žarelo …

 

Tico, Jasna, Grdin in jaz smo v bivak pičili že v petek zvečer, da smo vse pripravili za sobotne republiške jamarske izpite. No, pripravili smo platneno streho in kurjavo, pa ravno prav, ker ko smo se ob dveh zjutraj v bivak spravili, se je uscalo, ko da smo naročili. Pa moram biti iskren, Grdin je šel v posteljo najmanj uro prej, ker je še ponavljal gradivo za izpit! Sem šel ene dvakrat not nekaj iskat in potem s tovrstnim početjem prenehal, ker je imel zame vsakič ene par vprašanj glede nekaj nejasnosti v gradivu. In ker jaz izpit jamarski že imam in torej ne potrebujem več vsega vedeti iz glave (lahko bi tudi napisal, da nisem imel blage, kaj me sprašuje, samo ne bom, ker menda izpit lahko tudi odvzamejo), sem se obakrat izgovoril, da moram nekaj bolj nujnega narediti, da nekaj agregat kašlja ali kaj in da naj se ne sekira, da bo že preplonkal. Pa se potem verjetno res ni sekiral, ker ko sem se jaz spravil v posteljo, je spal, sem mu moral ugasniti čelko in spraviti učno gradivo, je bogec utrujeni zaspal med učenjem!

Ura je še prezgodaj zvonila in ne glede na to, da je skoraj 30 ljudi prišlo v najboljšo bistriško gostilno skoraj iz vse Slovenije, smo mi štirje, ki smo bili najbližji, prišli skoraj med zadnjimi! Na srečo pa ura ni zvonila Alešu in ker se maša brez župnika ne začne, smo lahko še v miru kofe spili. Ko je namreč priskakljal Aleš (da je zamudil, omenjam le zato, ker je to skoraj tako neverjetno kot bi nekdo napisal, da v Afriki ni več lakote), je bilo pa v hipu konec heca. Vse izpitnike so nagnali na pisne teste (v sobi je bila takšna živčnost, da sem jo skoraj lahko otipal!), nas inštruktorje pa na opremljanje poligona. Vreme je držalo, a smo za vsak slučaj nad jamo vseeno napeli veliko plahto, ker nismo bili prepričani, ali bo molitev kandidatov za jamarje in jamarje pripavnike zdržala. Kakšna molitev? Poligon smo postavili v Stropnici, ki je kakšnih 30 m globoka udornica, če bi fino deževalo, kakor je bilo napovedano, pa bi vse skupaj prestavili v Čaganko. Ko je Aleš izrekel to grožnjo, je večina kandidatov nenadoma postala zelo pobožna …

Je bilo tam pri jami delovno kot v mravljišču in občasne plohice so bile po moje kar dobrodošle, da so malce ohladile živčne kandidate, ki jih nismo prav nič šparali. Eden redkih nasmejanih je bil ves čas le Grdin, ki mu je šlo kar dobro od rok. Smo šele kasneje ugotovili, da verjetno predvsem zato, ker sem mu posodil svoj kombinezon, pomotoma tistega z logom JRS! Tudi Albertu je šlo začuda kar dobro od rok, čeprav ga je na izpit pripravljal reševalec Bojan, a vse do konca nisem vedel, ali bo izpit napravil ali ne. Je namreč naročil mojo knjigo Kratek dnevnik jamarskega navdušenca in sva se zmenila, da jo plača, če naredi, če pade, mu jo pa podarim. Sem prepričan, da je bil do konca v dilemi, ali naj zašuštra kaj kardinalnega, pa potem ni, da bo knjigo kar plačal. Šele ko je dobil diplomo je pa povedal, da ima denarnico v avtu, avto pa pri najboljši bistriški gostilni, a se ne sekiram, ga bo firbec zagotovo še privlekel v Čaganko!

Največja dilema, vsaj moja, je bila pa povezana s plahto. Napeta nad breznom je uspešno preprečevala dežju padanje po kandidatih in deževnico zbirala v velik bazen. Je bil tisti bazen ravno nad Urošem ves čas, ki je stal na robu brezna in opazoval, kaj počnejo mučeniki, in čeprav mi je nerodno, moram priznati, da si nisem upal. Res ne in res mi je nerodno! Prijeti za rob plahte in vso tisto silno vodo zliti prijatelju za vrat. Moram pa biti iskren in priznati, da se zaradi tega malce kesam!

Vse sodelujoče sta Jasna in Tico proti plačilu nafotrala s prebrancem in kofeti (socialni problemi z dokazilom so bili plačila opravičeni!), skodelico kave pa mi je zlati Urbi celo na plezališče prinesel vse od bivaka! In moram biti spet iskren, ko sem ga opazoval, kako nad robom brezna telovadi po skalah proti meni s tisto skodelico v roki, se nisem toliko bal, da bo zgrmel v brezno kakor tega, da mi bo kavico polil …

Dan je bil dolg, diplome smo podelili šele okoli osmih, takrat je verjetno pa tudi pobožnost ponehala in se je šele takrat uscalo kot iz škafa …

Fotkal kaj veliko pa nisem, ker sem imel enkrat za spremembo tudi jaz veliko dela, pa če se še tako neverjetno sliši …

 

Točnost žal ni moja najlepša vrlina, vedno je še kaj, da se lahko potem zamudi, a ko me je danes Aleš poklical že ob 11h, naj počasi vstanem, da na sestanek ob 13h v Ljubljani ne bom zamudil, se mi je kar malo zafržmagalo. Tisto, naj vstanem, namreč, ker sem bil že pri tretjem kofetu. In sem res na pot odpeketal vsaj 15 min prej, kakor bi drugače, samo da dokažem, kako se vsi motijo o meni in ko sem petnajst minut pred sestankom parkiral pred učnim centrom, sem bil kar malo razočaran. Ker nikjer še ni bilo nikogar, da bi lahko občudoval moj resen in prezgodnji prihod. Sem potem vzel telefon in skorajda užaljeno komandanta poklical, da kaj se to pravi, da jaz sem tukaj na Igu, njih pa še nikjer ni in kam gre ta svet, če bom jaz prvi na sestanke prihajal, pa je komandant le resignirano ugotovil, da bom očitno malo zamudil. Ker da je sestanek na povsem drugem koncu Ljubljane. Kjer so že vsi! In sem pičil na polno in pravzaprav sploh ne bi veliko zamudil, če z avtoceste ne bi napačno odvil in spet po telefonu komandantu očital, da sem že na treh semaforjih na levo zavil in jih ni nikjer, naj bi bili pa že po prvem levem semaforju, a so seveda res bili, le da v povsem drugi smeri. Smo se potem nekako našli, z majhno zamudico, sploh omembe ne vredno, tolikšno pa vseeno, da nisem mogel biti pameten. So bili pa zato drugi lahko, kakopak …

Tomi je čisto navaden smrtnik. Sreda mu gre na živce. Ker ni ne tamal petek, ne petek, ne vikend, ne grozni ponedeljek, ne torek, ko malo zakurblaš … Meni gredo sicer vsi dnevi na živce, a ko je včeraj vprašal, če bi sredo malce popestrili, sem bil takojci za. Prihaja dež in preden začne zalivati, sem predlagal, da bi še kamin Game over malo poplezala. Ker res ne manjka več veliko. Sicer se je reševalec Bojan nesebično in požrtvovalno javil, da mi bo ta kamin, ki nas zafrkava že skoraj 4 leta, preplezal med dopustom naslednji teden in kolikor ga poznam, se bojim, da bova edina jamarja, ki se bova utopila v kaminu! Zato sem Tomiju predlagal plezanje kamina še pred dežjem, da smer vsaj malo umaknem iz glavnega zalivalnega toka.

Na srečo sva iz mesta odpeketala šele ob 11h, ker je imel Tomi še obveznosti, hvalabogu, vmes je on še po rokavice skočil, jaz pa po malico. In sem kupil štiri žemlje (po eno vsak za zajtrk in kosilo, po eno pa dol v bivaku za malico), potem sem se pa pri salamah malo zmedel, ker nobene suhe niso imeli in sem kar neko mortadelo upičil. Štirikrat po 30 dek. Kaj pa jaz vem, kaj je 30 dek, vem le to, da suhega kruha samega nočem mlatiti. Medtem ko je model salamo sekal, sem jaz pa med čokolade skočil, na to se bolj spoznam, če bi videl, kakšne kupe nalaga, bi ga zaustavil! Ko je Tomi med vožnjo za oba sendvič zložil, mi je od silne salame kar na bruhanje hodilo! A sem požrl, kaj sem pa hotel, saj sem pošteno plačal. In se mi je vso pot navzdol spahovalo pa mortadeli. Za popizdit, ampak res!

Čaganka ni bila zelo mokra, čeprav se je, ko sva se v jamo odpravljala, seveda uscalo ko za stavo, čeprav je dež napovedan šele za jutri, a ko sem priplezal do konca kamina, do koder je pač preplezan in čakal Tomija, da se mi pridruži, ker me je nameraval varovati kar iz stene, sem bil v hipu moker. Pač, kapljica na kapljico … Potem sem najprej začel vrtati v levo, da sem prečil taglavni naliv in je bilo kar pestro, kajti prečnice je bolj adrenalinsko pribijati kakor naravnost navzgor in čeprav me je Tomi varoval ko profesionalec, mi je parkrat vseeno v rito gatke potegnilo! Ko sem končno prišel do dobre skale, sem potegnil naravnost navzgor in mi je kar šlo, sm tako noter padel, da me je šele Tomi moral opozoriti, da sem pod slapom. A pomagati kaj veliko se ni dalo, firbec je bil premočan, sem kar rinil in rinil gor, dokler nisem prišel do nekakšnih gnilih stopnic, kratkih stopenj, s katerimi pa res nisem vedel, kaj početi. Počasi sem imel že dovolj vsega in sem si želel zaključiti, a je ravno dan prej ena deklica omenila, da sem taf možak in mi je bilo potem nekako nerodno kar prekiniti, ker sem pač malo moker. Na srečo je začel stokati Tomi, ki je sicer v pasu visel na suhem in sem ga potolažil, da bom kar zaključil. Da sem itak splezal že kakšnih 10 ali 15 m. Tomi je rekel, da sem jih splezal morda 6 ali 7, ampak od spodaj se itak ne vidi dobro! Sem vse postavil tako, da se naslednjič samo nadaljuje in se spustil kakšnih 70 m dol na polico, kjer sem odvrgel vso kovačijo in štrike in se zapodil v bivak v Severnem rovu, da skuham kavo. Šele tam sem opazil, kako zelo premočen sem, saj mi je v džezvo, kjer sem grel vodo, kar iz rokava tekla dodatna voda. Kavica je prijala ko bumbarju klofuta, sendvič s kupom salame pa malo manj, a sem ga vseeno zmazal. Da se mi je spahovalo še vso pot gor! Ven sva pokukala okoli 11h zvečer v soparo, na hrano niti pomislila nisva! Radler je pa prijal, to pa. In sva potem tam malo hidrirala in modrovala, kakšna carja sva, kako lepo sva dokaj hitro ven prišla, ampak ko sva hotela vstati in sesti v avto, je itak vse zabolelo! Pa doma sem tudi vse zbudil, ko sem tako stokal po stopnicah dol proti kopalnici. Ampak, ja, tako je to, če udariš malce drugačno sredo …

 

Ko je Grdin okoli sedmih zvečer poklical, da če sem za akcijo, da on bi Cink križ do dna, skozi ožine in vse, skratka Full Monty, sem brez odvečnega razmišljanja odvrnil, da za akcijo vedno sem in da naj kar priskaklja. Ko je pozvonil, sem ravno kofetkal in nekaj po računalniku šaril. Preden sem odprl vrata, sem še malo razmišljal, ali je to okej, da tako kakor mimogrede v Cinka se odpravljam, kakor da bi v trgovino skočil (pa v trgovino se pravzaprav bolj z muko odpravim!), da kje je adrenalin, morda vsaj malce skrbi ali kaj podobnega!? A ko sem odprl vrata in zagledal nasmejanega prijatelja, mi je bilo že vseeno. Pa kaj bi skrbel da ni skrbi, če bo pa akcija?!

Med vožnjo v Kočevski gozd je potem Grdin malo preračunaval in ugotovil, da če greva do dna, bo domov prišel šele ob 3h zjutraj, da zjutraj ima pa zgodaj sestanek že … Sem mu malo popravil račun, a sem kljub temu moral priznati, da prav zgodnja pa res ne bova in sva se potem odločila, da dno bo enkrat drugič, saj ne bo nikamor odšlo, da tokrat pač samo 107 m do konca prve stopnje. Malo za kondicijo pa to.

Dol opremil sem kar jaz, da je bilo hitreje, na dnu sem pa ugotovil, da sem še povsem čist. Sem včeraj opral komplet opremo, res temeljito, skupaj z vrvmi in vsem in ko sem se zapodil iz jame, se mi je v glavi zacmarilo, da moram paziti, da bom čist ostal. Ko me je potem na vrvi kdaj pa kdaj zanihalo proti blatni steni, sem kar s čelado butnil v steno, da nisem rokavic ali škornjev umazal in sem se počutil skoraj kot tisti Gorenjec, ki je domov tekel s steklenico šnopca v nahrbtniku in med tekom nagravžno padel, da se je ves potolkel. In ko je k sebi prihajal ter na hrbtu začutil mokroto, je prav goreče upal, da je to kri, ne šnopc …

Kakor koli, sem ven plezal počasi, ker v Cinku že nekaj časa nisem bil in ne vem več, kakšna je situacija z medvedi v zasedi, Grdin je pa razopremljal. Sva bila oba neverjetno čista, domov grede sva pa malo bolj na plin pritisnila, da sva še lokalnega dilerja zdrave hrane odprtega ujela in si privoščila zasluženo moško večerjico …