Kategorija: Razno

Včasih dobim dobro idejo. No, pravilneje bi bilo napisati, da dobim idejo, če je dobra, pa se vedno ne ve, dasiravno se nekje vmes vedno izkaže, da morda pa le ni tako dobra. Če je pa že dobra, pa vsaj izvedba potem nikoli ni. A veselja mi to vedenje nikoli ne vzame! Pozimi, ko imam okno v kabinetu zaprto, da ne kurimo brez veze, se zna v prostoru zaradi čikov kar dobro zakaditi in sem si večkrat rekel, da bom v okno vgradil kakšen ventilator. Dobro pri meni je, da se sicer hitro zagrejem za idejo, si jo celo zapišem na papir, da je ne pozabim, skočim pa ponavadi ne tako zelo hitro. In sem tisti ventilatorček kar dolgo kupoval, čeprav moram v svojo obrambo povedati, da sem ga kupil še pozimi. Ker je v mojem kabinetu še edino okno, ki ni termopan, ali kako se reče tistim večslojnim steklom z vakumom vmes, sem bil prepričan, da bom zadevo ajcvajdraj namontiral, a že ko sem se domov peljal, sem vedel, da tako zlahka ne bo šlo. In sem tisti ventilatorček malo prelagal po mizi, dokler ga enkrat vmes nisem zabrisal v predal in skoraj pozabil nanj. Pravim skoraj, ker jaz dobrih idej nikoli ne zavržem, vedno me nekje v ozadju grickajo in čakajo na pravo priložnost. Ki se je očitno prikazala danes, ko po kosilu nisem imel kaj konkretnega početi in sem kar na hitro, impulzivno snel okno in se z njim pod pazduho napotil proti vrtu. Da si ne premislim ali najdem kakšnega manj napornega dela, recimo čitanje knjige in kofetkanje na soncu! Že ko sem rinil iz kabineta in z oknom dvakrat butnil ob podboj vrat, se mi je zdelo, da vse le ne bo šlo, kot sem si zamislil, so se pa odprla vrata na vrt, ko je predraga mi soproga pogledala, kaj ropota. In sem lahko stopil na vrt ne da bi vpil, naj mi vrata odprejo! Sem okno najprej opral s cevjo (še prej sem eno uro nek nastavek na zalivalni cevi popravljal, ki ga že najmanj en mesec kupujem drugega!), potem skočil v garažo in švoh uro iskal nož za rezanje stekla (vmes sem pa še jamarski kombinezon zalepil, ki ga tudi lepim že švoh mesec), potem sem ventilatorček postavil na steklo in parkrat zarezal ob obeh njegovih stranicah (ga bom postavil v kot, da bom samo dvakrat zarezal namesto štirikrat, ljukav sem jaz!), še preden sem udaril po zarezanem, sem pa predrago mi soprogo poprosil, naj se iz ležalnika prestavi kam drugam. Le toliko, da udarim in da kaj vanjo ne odleti. Saj ne bo, sem jo potolažil, le za vsak slučaj, mi jamarji smo namreč previdni. Se je takojci videlo, kako zelo dobro me moja predraga pozna, saj jo je iz ležalnika kar odneslo, še preden sem pa po šipi udaril, me je pa iz varne razdalje vprašala, če vem, kaj počnem. In nisem udaril, seveda, da sem jo lahko resno pogledal in ji še bolj resno povedal, da itak da vem, a sem vmes na srečo še pred udarcem potem opazil, da sem zarezal v napačnem kotu. Ventilator bom namreč imel v levem kotu stekla, če gledam iz mojega kabineta, a ker sem okno drugače postavil na teraso, sem povsem upravičeno zarezal v napačnem kotu. Mislim, napaka, ki se lahko zgodi vsakemu! Sem potem zarezal v pravem kotu in previdno udaril (družina je bila na varni razdalji, čeprav sploh ne vem, zakaj jih je tako firbec matral!) in itak da se je šipa razletela povsem drugje, kot sem zarezal. Mi to ni vzelo poguma, vsak začetek je težak, sem potem s kleščami lažje pošćipal približno ob zarezi, tisti tavelik kos bom pa z lepilnim trakom nazaj prilepil, pa bo. Ko sem se nehal ukvarjati z demoliranjem in sem odložil  klešče, je predraga končno upala pristopiti in mi je prinesla obliž. Sem jo malo debelo verjetno gledal, kaj mi to nosi, pa je le brez besed na povsem rdeče steklo pokazala, da sem se urezal in da mi teče kri. Sploh nisem opazil, očitno ni bilo kaj hudega, sem obliž vzel le zaradi lepšega, čeprav moram zdajle priznati, da me urezan prst kar boli, z njim težko udarjam po tipkovnici. No, sem zalimal prst in se lotil drugega stekla, predraga mi soproga je pa spet vprašala, če vem, kaj delam. In sem ji povedal, da itak da vem in da takšno steklo za takšno okno, če ga naročiš potem pri steklarju, ne more bogvekoliko stati. In je bila pomirjena, da se je lahko zavalila nazaj na ležalnik, ker me je poklical prijatelj, da greva na kofe. In sem tisto blesavo okno kar zunaj pustil (z opozorilom, naj bosi okoli njega ne hodijo!) in se bom z njim ukvarjal jutri, novega bom kupil pa pojutrišnjem. Dobro, če sem iskren, mora biti ventilator vgrajen do zime, torej ne gori voda, bom, ko bom. A začel sem, to tudi nekaj šteje. Je pa res, da dokler se ne bom navadil, me manjkajoče okno kar malo moti. Bolj verjetno me bo pa motilo okno na terasi in bom verjetno predvsem zaradi tega zadevo porihtal prej ko slej …

K Mihatu sem skočil pogledat, kakšna luknjica se mu je na parceli odprla in ker je skala preprečevala napredovanje v globino, sem jo zavrtal, udaril en fiks vanjo, Miha je pa zajlo električnega škripca spustil do mene. Sem povezal vse skupaj, se umaknil kakšnega pol metra, ker več ni šlo, Miha je pa na gumb pritisnil. Tistega za gor. A se ni zgodilo nič. Mislim, ja, zajla se je napela, škripec je začel škripati, a skala se ni premaknila niti za milimeter. In ko je vse bolj in bolj ječalo in škripalo, sem končno pogledal iz jame in seveda opazil, kje je težava. Je električni škripec lezel vse bolj dol in dol, železna prečka, na kateri je bil inštaliran, se je že prav nevarno ukrivila. Pa to niti ne bi bilo najbolj grozno, če ne bi bil na tisto prečko privezan tudi jaz! Sva pavzo udarila, da sem ven splezal in še enkrat poskusila, pa ni šlo. Skala se ni niti malo premaknila, le škripec je dol lezel! Ker je škripec za tono in pol umerjen, se mi je malo hecno zdelo, saj skala niti ni bila tako velika, a sva potem še enkrat specifikacijo škripca pogledala in ugotovila, da je narejen le za dviganje do 150 kilogramov. Sva na skalo navezala še gurtno in potem oboje malo izmenično dvigala, da je vse ječalo in škripalo, a na koncu je skala le obvisela v zraku in odkrila, da jama bo še šla. Če bo vse po sreči, bo imel Miha na parceli registrirano jamo, kar sploh ni slabo za jamarja! Sva z delom zaključila, ker bo potrebno skalo razbiti, da se jo ven spravi, saj je prevelika za ozko vhodno luknjo, več časa sva potem zapravila za malico. Je Miha žar zakuril, ker kakšno pa je jamarstvo brez malice na koncu, vas prašam?!

Zvečer sem pa še s prijateljico malce po Gtalku klepetal in jo poskušal spraviti v dobro voljo, baje ne dobiva dovolj pozornosti z moške strani. Sem ji povedal šalo o tistem moškem, ki je povedal, da ima raje novo leto kot seks, ker je bolj pogosto, pa se ni nič kaj dosti nasmejala, da njeno tovrstno nagajivo življenje je tudi bolj za praznike rezervirano. Pa še zavdihnila je, kaj ne živi v Avstriji, ki ima nekaj več praznikov ko mi in res nisem imel srca, da bi jo prestrašil z možnostjo, da če bi bila v Avstriji, bi obstajala pa možnost, da jo kakšen jodlar za 20 let v klet zapre. Včasih je manj tudi v redu, pa še en praznik se tudi v Sloveniji bliža …

Ko me je v nedeljo poklical reševalec Bojan, da sem mu dal napačno telefonsko številko Ticota in da je že pred njegovo hišo, sem mislil, da se ne bo dobro končalo. Ker Tico non stop vandra okoli in sem bil prepričan, da ga ne bo doma, a je bil in čez dobro uro sta bila že pri meni. Pa seveda se nam nikamor ni mudilo, saj sem moral še vso opremo skupaj zmetat pa prav vse gostilne smo oblajali na poti do najboljše bistriške gostilne, kako smo pa tam spet na debato o medvedih prišli, se mi pa tudi sanja ne. Da tam pod neko lovsko prežo prav vsak dan različne kosmate mrcine hodijo na koruzo, smo izvedeli. Ponavadi okoli devetih zvečer. Sem, blebetalo, kakršno sem, ko vedno bleknem, preden dobro razmislim, bleknil, da enkrat bi si šli zadevo pa tudi mi jamarji v živo ogledati, pa je lovec na uro pogledal, ki je kazala deset minut do devetih, zamrmral, da ni boljšega časa kakor prec in smo že bili v avtomobilih. Saj ko smo vozili za lovcem, smo se še smejali, ko smo pa na vlaki izstopili iz avtov in nam je zaukazal tišino tistih dvesto metrov do preže, pa ni bilo več tako smešno. Mi je takojci na mehur udarilo in sem moral odtočiti, ko sem se pa enkrat vmes ozrl in opazil, da je četica od mene oddaljena že kar nekaj deset metrov, sem pa mašinco pospravil še ko je teklo in stekel za njimi. Pa v kroksih ni šlo najhitreje, sem zgrožen pomislil in to svojo ugotovitev tudi Ticotu šepetaje med hojo zaupal, ko sem jih dohitel. Jih moraš pod nujno zaklenit, je svetoval Tico in najprej mi ni bilo povsem jasno, kaj hoče, dokler nisem pokukal na njegove podplate in opazil, da je tisti pašček potegnil nazaj čez peto, da se natikači niso tako sezuvali. Sem itak nemudoma, ampak res nemudoma še moje krokse zaklenil, če bo potrebno zaštartati, kar je v dobro voljo Bojana spravilo. Da naj se nič ne bojim, da ko bom krenil, bodo kroksi itak v drugo stran krenili, če bodo pa po kakšnem čudežu slučajno na podplatih ostali, se bodo pa itak vžgali in stopili. Pa še predlagal je, da če bo medved slučajno res že na krmišču, da naj kar črto potegnem, da on se bo pa potem medvedu samo umaknil, da me bo lažje ujel! Je lovec začel stopati še počasneje in ukazal popolno tišino, meni je pa gate začelo v rito vlečt, ko smo se približali jasi. Vsi nas učijo, da moramo biti v gozdu glasni, mi pa na krmišče hodimo čisto potiho, da ne bomo splašili medveda! Kaj pa bo, če bo medved že tam? Nič, mirujte in počakajte, da neha pizdakat! Mi je bilo že žal, da smo se odločili za to neumnost, a ko je lovec pokazal na prežo in sta Bojan in Tico tiho splezala nanjo, lovec pa potiho a hitro nazaj proti avtu, kaj dosti nisem razmišljal in sem še jaz zelo urno splezal v tisto leseno hišico, ki niti polha ne bi zadržala. Smo bili povsem tiho in bolj ko je svetloba pojemala, bolj smo imeli oči na pecljih. Gozd je bil poln šumov in zvokov in na vsakega smo trznili, a ko je v bližino res prikolovratil medved, smo takoj vedeli, kaj prihaja. Pod njegovo težo so pokale suhe veje in vsak pok je povzročil, da so se mi naježile dlačice na hrbtu. Potem se je zaustavil, še preden smo ga zagledali in nek čuden zvok, še najbolj podoben konjskemu hrzanju, je zaparal v noč. Potem je bilo nekaj časa tiho, nato se je spet oglasilo pokajoče vejevje, nekje pod nami s strani se je pa nekakšno prhanje zaslišalo. In potem vse tiho je bilo … In itak potem pomisliš, da medo zna plezati in lestve uporabljati in gatke še malo bolj v rito povleče, potem pa nenadoma ugotoviš tudi, da zunaj je temna noč brez lune, spodaj kolovrati medved, ti moraš pa še do avta, ki je kakšnih 200 metrov proč! Jap, zadeve res nismo dobro premislili, če sem iskren! Reševalec Bojan je skozi okno stegnil glavo, da bi bolje slišal, kaj se dogaja zunaj, Tico mu je pa na klop dva suha storža podstavil, ko je ravno rit dvignil in ko je Bojan spet sedel, je skočil, ko da bi ga medved za rit ugriznil, da je zaropotalo, pa smejati smo se začeli in medved je zagotovo zbežal. Smo še malo poropotali in potem s pesmijo na ustih odskakljali do avta. No, prijatelja nista hotela peti, meni je bilo pa nerodno, zato sem raje en čik prižgal, ki ga že dve uri nisem in sem potem tako kašljal po poti, da se je vsak normalen medved zagotovo usral od strahu! Smo se seveda junaki spet v najboljši bistriški gostilni ustavili, da smo od lovca izvedeli, da nas je medved zagotovo zavohal in je bilo tisto hrzanje in prhanje medvedovo opozorilo, preden se je umaknil, pa špricarček smo dobili, ko smo tako pogumni, potem smo pa kar v jamarski bivak odpeketali, da smo pogreli golaž, saj sploh še nismo jedli. V posteljo smo se spravili zgodaj zjutraj, jaz sem drva žagal, Bojan je imel govorne vaje, Tico je pa punkal, zato smo ponedeljkovo dopoldansko kavo spili kar zunaj. Je Bojči vstal že ob šestih zjutraj in se zlagal, da je ura pol osem, a nisva kupila, zato sva spila mrzlo kavo, pa potem še eno in še eno, da smo se v Čaganko odpravili že po debelem soncu. Imeli smo lep namen kamin v Game Overju plezati, med potjo dol pa še par stvari popraviti in dodelati, a ker smo v vsaki stopnji kaj čarali, da je bolj po varnostnih normah, smo do dol potrebovali skoraj 4 ure. Ko smo zagrizli v kamin, me je pa po dolgem času v Čaganki spet v rito ugriznilo, saj tam gor še nisem bil, to je bolj delovišče Klemija, Ticota in Anžija. Game over je ras fascinantno in gromozansko brezno in ko sem kakšnih 100 m nad dnom na neki polički kuhal kavo, sem bil res navdušen, še posebej, ko sem pogledal kvišku in sploh nisem videl začetka brezna! Ja, še bo potrebno plezati, švicati in garati!
Ure nismo imeli nobene s sabo, a ko smo se odločili, da je tlaka končana, je nenadoma spet padla ideja, da mogoče bi šli pa še enkrat na prežo pogledati, če bo kakšen medved prišel in smo se potem zapodili gor ko dirkalni konji. No, mogoče je reševalec Bojan gor potegnil ko dirkalni konj, jaz sem kot zadnji hitel bolj ko dirkalni konj, malo preden ga dajo v klobase, a nisem popustil, čeprav je iz mene dobesedno teklo. In smo pokukali v vroč dan že ob šestih popoldne. Smo imeli čas se malo očediti in nekaj kofetov v rito zmetati, preden smo se spet na krmišče odpeljali. In spet smo se v avtu hihitali ko punčke, ki prvič vidijo psa na kuzlo skočiti, a ko smo tokrat sami trije izstopili iz avta na tisti vlaki do preže, me je smeh kar malo minil. Sem se sklonil in krokse zaklenil, Tico, ki je imel krokse že zaklenjene, mi je pa priznavalno pokimal. In ko smo čisto potiho hodili proti krmišču, me je prešinila misel, da mogoče je pa bolj pametno, da jamarji trapljamo po globinah podzemlja kakor pa da poskušamo presenetiti kosmato zverino. Oprostite, saj smo se samo malo hecali, gremo prec nazaj v avto, sem pomislil, da bo potrebno medvedu reči, če bo slučajno že tam, a ga ni bilo in smo bili spet na položajih. Pa ga spet ni bilo, pa tudi lomastenje je bilo bolj oddaljeno kot prejšnjikrat, za nekaj strahu je poskrbel le srnjak, ki je parkrat zalajal nekje tik pod nami. Spet v debeli temi smo se tokrat že bolj pogumno vrnili k avtomobilu in si spet pozno ponoči privoščili rebrca na žaru. Sem mislil, da če ju bom dovolj dolgo držal pokonci, da bom zjutraj lahko dlje spal, a sem delal račun brez reševalca Bojana, ki je bil pokonci spet ob šestih zjutraj. Smo še nekaj pojedli, spili par kofetov, potem se pa počasi odpravili proti najboljši bistriški gostilni na kofe. Veliko smo odnesli, je priznal reševalec Bojan že v avtu, jaz sem se pa opomnil, da moram naslednjič narediti inventuro v jamarskem bivaku, da vidim, kaj manjka …

Sem vstal nekaj čez pol sedmih, da sem bil lahko malo pred pol osmo v Ljubljani, kjer sem pobral Katjo in njene, ki so vstali že ob petih, da so se pripeljali do Ljubljane. Ja, itak, živijo v Sloveniji, samo malo bolj stran … V Logatcu smo kavice spili, da je sonce začelo greti, potem pa nekam v hosto odpeketali, kjer so se imeli zgoditi izpiti za jamarje in jamarje pripravnike. Jih je bilo kar nekaj in čeprav smo se vmes v Hofferju zaustavili za vodo in hrano in smo tečajnikom še pred blagajno povedali, da zna kakšna čokoladica za inštruktorje pomagati na izpitu (jah, vsi smo samo ljudje, kaj čmo), nam niso čisto verjeli. Smo postavili poligon, tečajniki so vmes teste pisali, potem se pa kar na delo vrgli. Tečajniki so umirali na poligonu, mi smo viseli na pritrdiščih in nadzirali ter ocenjevali, kaj je pa Katja počela, pa ne vem čisto točno. Sem imel občutek, da je bila zadolžena le za hecanje mene in ji je šlo zelo dobro od rok, pa še reševalec Bojan ji je pomagal, ko da je plačan! Pa čist preveč vroče je bilo, če mene vprašate in če sem iskren, sem bolj ko ne senco iskal, če se je le dalo. In res je kar trajalo in trajalo, nekaterim prav ni šlo od rok in bodo morali priti spet septembra. Pa kaj dosti se niso sekirali in so si celo oddahnili, ko so videli, kaj bi morali v sklopu izpita opremiti oziroma v kakšno globino bi se morali spustiti …

Okoli osmih zvečer, ko je Jerica od veselja, da je končno jamarski izpit naredila, za debelo rundo dala, smo se proti domovom odpravili. Ko sem okoli enajstih zvečer končno parkiral pred hišo, ker sem še na en kofe ali dva vmes zabremzal ter kmalu potem Katji poslal prošnjo, če mi kakšno fotko pošlje, mi je odgovorila, da mi jo pošlje ček kakšne pol ure, ko se domov pripelje. Pa ona se nikjer vmes na kofetu ni ustavila ampak res v čudnih krajih živi, nekje na Koroškem, kjer koli to pač je! In mi je poslala kar nekaj fotk, s pripisom, da mi je želela poslati tudi kakšno, na kateri bi se videlo, da delam, pa je ni imela! Ne ve ona, da se bo morala za mene pri delu ujeti malo bolj potruditi …

Smo prišli iz jame in čmurili na soncu, rahlo utrujeni po sedmih urah garanja globoko pod zemljo, v škornjih je pa večini gorelo. Malce zaradi truda, bolj zaradi peklenske vročine. Čakali smo zadnjega reševalca, da prikoplje ven, kar bo pomenilo konec vaje in bomo lahko odšli do kombijev in v jamarski dom na kosilo. Pa ga kar ni in ni bilo (samo v vednost, reševalca Bojana smo čakali!), sonce je pa vedno bolj žgalo. In smo čmurili tam ob jami in drkali drug drugega v glavo, obujali slavne jamarske spomine, nobenemu se čisto zares ni ljubilo niti premakniti. Želel sem stegniti noge, pa so bili tik ob mojih podplatih trije reševalci in jih nisem mogel, bi se moral v bregu potegniti malo višje gor, kar se mi pa ni ljubilo. Ob meni je ležal dr. Maksi, ki je imel v nekem trenutku dovolj trpljenja in je tisto gumijasto pizdarijo enostavno zbrcal z nog. Kaj dosti pozornosti temu nisem namenil, a glej čudo, kar naenkrat je bilo ob najinih nogah dovolj prostora, da sva jih lahko udobno stegnila! So se vsi trije božki nemudoma umaknili, takoj ko je zapuhtelo iz nogavic in nama odstopili prostor. Plus komarji so nas kar nenadoma manj napadali! Sami plusi, vam povem, še posebej zato, ker nama je vetrc pihljal v hrbet in je bil čut voha na varnem …

Tako na oko so dr. Maksija nogavičke prav nedolžno izgledale, le malo se je kadilo iz njih, a sem vedel, da je to varka. Kakor mesojede rožice, ki so sicer lepe, a bognedaj, da muhica sede nanje! Sem še jaz gumo z nog zbrcal in tudi iz mojih nogavic se je zakadilo. Ker užitek, vam povem. Sem potem malo opazoval moje in prijateljeve nogavice, iz katerih se bolj kadi, potem pa črko L zagledal na nogavici, ki je sedela na prijateljevi desni nogi. Sem se spomnil, da mi je Tico enkrat razlagal, da je kupil milijon pohodnih nogavic ful poceni, ker so bile vse s črko L. Pa saj je v bistvu vseeno po moje, kakšne velike razlike ni, saj so iz tekstila, ki se prilagodi nogi, ni to ko da bi levi pancar na desno nogo nataknil. Sem mislil, da je tudi prijatelj v tisti tapoceni trgovini štunfe kupoval, ker profesorske plače dandanes niso bogvekaj in sem se stegnil, da si ogledam še nogavičko na njegovi levi nogi. In itak sem takoj, ko me je vonj direktno na gobec udaril in sem padel vznak, opazil, da nogavička na levi nogi je pa imela na sebi črko R. Prijatelj dohtar očitno ne zna levo na levo, desno pa na desno, ampak usmraditi jih pa zna, to pa! Povem iz lastnega nosa! Na srečo se potem ni slekel in tako ne vem, če spodnjice so bile pa pravilno nameščene, rjavo zadaj, rumeno spredaj. No, saj tega pa verjetno itak ne bi videl, ker vse jamarske gate so rjave tako spredaj kakor zadaj …

Pred Hudo luknjo, kjer smo imeli izpite za jamarje reševalce in reševalce pripravnike, smo nekateri uleteli že v petek pozno popoldne.. Z lepim namenom, da na steni postavimo poligon za izpite, a kaj, ko je takoj, ko smo se usedli, lep namen hitro izpuhtel v soparen zrak. In smo potem malce čebljali, kakor to jamarji znamo, enkrat proti jutru smo se pa spat spravili v šotore. No, kakor kdo, Uroš je šotor ponoči postavljal, ker se je hotel prepričati, da Anžič svojega ne bo več premikal in ga je postavil na najbolj oddaljen kotiček travnika od njega. Saj kaj dosti mu ni pomagalo, če mene vprašate, ker če sem ga jaz slišal žagati, ki sem imel šotorček poleg Uroša, ga je slišal tudi on! Seveda za dolgo oči nismo zatisnili, se mi je zdelo, da se niti dvakrat nisem obrnil, pa je že gospodar Mur ropotal po mojem šotoru. No, saj ni ropotal, vrata je odzadrgal in mi nekaj razlagal ves vesel že sredi noči nekaj po šesti uri, a ga itak nisem nič razumel, kot bi govoril kitajsko. Sem verjetno debelo bulil vanj, vse, kar sem razumel je bilo, da je kofe že kuhan. In, ja, na kofe vedno trznem, a tokrat je bilo res še prezgodaj, kljub temu, da je sonce že peklo ko v peklu in sem kar nazaj legel, takoj ko je Murček hrbet pokazal, a ne za dolgo, ker sem vedel, da bo gospodar vztrajal pokonci me spraviti ko da je vojna, pa še komandantu JRS bi me zagotovo zatožil, ki je že skakal naokoli in zahteval, da gremo na poligon. Sem poščetkal zobe kar brez vode in odskakljal na kofe, potem smo bili pa že v steni. Da inštruktorjem pokažemo, kaj znamo in ali si zaslužimo naziv jamarskega reševalca. Ne bom šel v detajle, kako zelo je znoj spod čelad tekel in kaj vse smo znali in česa ne, kakšne velike milosti in razumevanja ni bilo. Saj človek bi mislil, da če z nekom spiš že desetkrat v istem šotoru in se neštetokrat jebeš v kakšni zahtevni jami, da te bo potrepljal po rami in ponudil kakšen kofe, recimo, pa malo se bo nasmehnil in ti dal tisti podpis, a temu itak ni bilo tako! So bili čisto drugi ljudje. Ob dveh smo lahko odšli na kosilo v bližnji jamarski dom in ko sem si slekel jamarski pas, mi je od malinic kakšne pol litra švica steklo v škornje, ki so bili že od prej polni! Kaj dosti se pri jedi nismo smeli obirati, so nas kar nazaj na poligon nagnali, zaključili smo pa šele okoli osmih zvečer! Pri gospodarjevem kombiju z opremo me je pa nekaj taglavnih čakalo, so bili sladki ko med, kar se mi je kar malo čudno zdelo, dokler mi niso v roke potisnili neke škatle, v kateri je bilo polno kremšnit. Se je Katja spomnila in res izpolnila obljubo, da mi jih bo prinesla na izpit, le da jih ni osebno prinesla, temveč poslala po prijateljici kurirki! In sem potem v upanju na dodatne pluse tistih nekaj taglavnih, ki so v škatlo že pokukali, povabil k sladkanju (pa saj kaj drugega mi niti ni preostalo, ker so me itak počakali že z žlicami v rokah), šele ko smo že vse zmazali, sem se pa spomnil, da bi mogoče pa vsaj polovičko ene kremšnite lahko Denu ponudil. V zahvalo. Je fant cel dan stoično prenašal kandidate za reševalce, ki so na njemu morali pokazati, kako se ponesrečenca pravilno spakira v nosila in ko sva ga s Ticotom po mojem mnenju ne najbolj strokovno zavezala ko salamo, nama je parkrat celo namignil, katero gurtno sva pozabila zategniti, pa tudi ko sva ga v nosilih postavila v pokončen položaj, s čimer preverimo, če je vse, kot mora biti, se je inštruktorju po pravici zlagal, da sva bila najboljša zavijalca do tedaj, čeprav se je kar videlo, da ga nekaj močno žuli! Ampak, kremšnite smo pojedli ajncvajdraj, sem celo za hip pomislil, da bi mu odnesel vsaj kar škatlo za polizat, saj je veliko sladice ostalo še po stranicah in po dnu, ampak smo tudi tisto potem kar sami polizali …
Po večerji so nas zaprli v kočo, da smo še teoretični del izpita naredili (prek 40 vprašanj!), da nismo plonkali, je pa skrbel sam Marko Z., s katerim češenj zobati ni najbolj pametno. Dobro, res je, da je tu in tam poškili v svoj ajfon in verjetno na hitrico posodobil svoj status na FB ali zamenjal profilno sliko, ampak da smo kandidati sinhronizirano obračali strani testa, je bila pa verjetno res slučajnost in vsakršno drugačno mnenje je lahko zgolj zlonamerno natolcevanje!
Po testih, okrog desetih zvečer, je komandant Walter odobril vsakemu po eno pivo (ker nas je čakala še vaja v jami naslednji dan), tiste, ki piva nismo pili in smo žulili kavo, je pa samo pomilovalno pogledal. In smo sedeli tam in premlevali izpite, le Uroš je tiho sedel malo stran in zamišljeno z užitkom žulil edino dovoljeno pivo, da bi dlje trajalo. Malo stran je pa sedel zato, ker sem mu v skoraj polno pločevinko piva ponesreči vrgel čik in je dobil izrecno dovoljenje, da lahko odpre novo. In potem ni hotel reskirati in se je malo umaknil. A ni bil dolgo tiho, ker je nenadoma začel vpiti in kričati nekam proti travniku. Nam najprej ni bilo nič jasno, ker tam v Hudi luknji ni medvedov, vpitje je bilo lahko namenjeno le Maksu, ki je svoj šotor postavljal med mojim in Uroševim. In sta se malo vlekla in malo pulila, a je Maks hišo kljub vsemu dvignil, kjer se je namenil, jaz sem pa šele takrat izvedel, da naš Maksi spi še glasneje od našega Anžiča. Sem pri njem preveril, če je to res, in je ponosen ko omladinac, ki zmaga v ping pong turnirju Mirne peči, potrdil, da je to res. Da on žaga in noter in ven, da navadni amaterji ko Anžič zakrulijo pa samo, ko zrak vlečejo noter! Sem razmišljal, da bi svojo hišico odvlekel kam drugam, a se mi ni ljubilo, sem bil preveč utrujen, pa tudi njegovo glasno spanje ni motilo verjetno iz istega razloga …
V nedeljo smo vstali še bolj zgodaj in sploh ne vem, kdo me je zbudil in v katerem jeziku je vpil, šele po veliki kavi sem prišel toliko k sebi, da sem sedel v kombi. Tam pa izvedel, da je recimo Urbi še bolj neprespan ko jaz. Mu nisem verjel, ker se je prvi spravil v posteljo in to pravo posteljo v jamarskem domu! Je priznal, da to je sicer res, a da ni dolgo spal spanje pravičnega, ker je nekdo ob njegovo posteljo privlekel poljsko posteljo in začel žagati, ko da je plačan od nažaganih metrov. Je razmišljal, da bi ga zbudil in mu ukazal, naj cirkularko prestavi kam drugam, proč od njega, recimo v Spodnji Duplek, a si je potem premislil. Zakaj? Ker je na roki, ki je kukala iz spalne vreče, zagledal ročno uro in jo spoznal kot komandantovo. In kaj si potem storil? je vse zanimalo. Jah, nič, pol sem pa poslušal, je stoično priznal …
V jamo v gozdu smo prišli se mi zdi še pred sedmo zjutraj, vsekakor pa ne dosti kasneje in srečneži so se podali v hlad in temo, jaz sem pa ostal zunaj, ker mi je pripadel zadnji manever, izvlek nosil iz jame. Pa ni bilo idilično, kot si morda mislite. Kakor so v srednjem veku hkrati z lakoto in kugo zelo radi priskakljali tudi grdogledi Turki s krivimi meči, tako so mene tam v hosti grizli neznosna vročina, vlaga, povsem podivjani komarji, za dobro vago so mi za nadzornega postavili pa še Aleša. Ki je absolutno neškodljivo človeško bitje, polno znanja in volje pomagati, ima pa to napako, da ne more videti, da človek sedi brez dela. In ko sem deset metrov visoko na drevesu dve uri postavljal manevre in dobesedno crkoval zaradi vročega sonca in krvosesnih malih žuželk, je on mirno le tu in tam ošinil s pogledom, da ne počnem kaj neumnega ter se posvečal FB-ju (ko še manevra nisem do konca postavil, mi je on kot mimogrede že poročal, kdo vse je lajkal mojo fotko na drevesu!), ko sem pa končno za sekundo sedel, da v miru crknem od vsega hudega in požrem en čik (ker vode itak nisem imel!), je pa takoj zapustil FB (saj verjetno je prej napisal, da pride takoj nazaj, da mora samo nekaj na hitro urihtat!) in mi našel novo delo ali pa povedal, kako moram popraviti kaj za sabo …
Enkrat vmes sem lahko celo v jamo skočil malo pofirbcat in se pohladit, tam nekam do 60 m globine, a so ravno tedaj nosila prišla in sem moral pospešeno popumpati ven in se posvetiti svoji nalogi! Smo Murčka v nosilih nepoškodovanega potegnili ven relativno hitro in ko je okoli dveh popoldne iz jame prisvinjal še zadnji jamar, je bil izpit zaključen.
V Hudi luknji je sledilo še bogovsko Dragotovo kosilo (ki je itak vedno bogovsko!) in pivo za nešoferje, analiza, diplome ter nekaj govorov, pod razno je pa potem še nekaj piv za nešoferje prišlo in nove JRS švic majčke. Ki se jo je najbolj Matic razveselil, ki je tri dni zelo garal (je pomagal poligon opremiti, pa za nosila smo ga neštetokrat porabili in za protitežo, non stop je neki s štrikov bingljal, pa telefonski kabel je v jamo potegnil!), saj ne ve, da je majica zahvala, on misli, da si je z garanjem nekaj plusov za izpit pridelal, ki ga bo imel drugo leto …
Domov sem se pripeljal okoli desetih zvečer in družina je ob snidenju dobila solzne oči, ko sem jih po treh dnevih objel. In sem razumel. Sem šel takoj pod dolgo prho …
Fotke nisem pa tokrat niti ene napravil, ni bilo ne časa ne volje, sem kar tri najbolj všečkane z Aleševega FB potegnil …