Kar še ne morem iz srbskega mouda. Danes mi je Marko Z. poslal spodnjo fotko s pripisom, da gre za klasicni CCCC oziroma v latinici SSSS. Samo Shini Srbiju Spašava. Ker jaz kukr pri tem manevru z nosili nekaj švicam, ostali pa sam hengajo ko klobase … Dobro, en S je mal sporen, ampak kaj bi cepidlačili!

In ko smo že pri šalah, še ena Matičeva. Sva se tam dol veliko po riti praskala in dolgočasila, pa je veliko vicev padlo, kakopak.

Fant in punca sedita na klopi v parku in se neki kukr kurita.

Deklica: Uček me boli …

Fant: Čak, ti bom dal enga lupča nanga. Je zdej ka bolš?

Deklica: Je. Ampak zdej me pa mal ušesek boli …

Fant: Čak, ti bom dal enga lupča nanga. Je zdej ka bolš?

Deklica: Je. Ampak zdej me pa mal rokica boli …

Fant: Čak, ti bom dal enga lupča nanjo. Je zdej ka bolš?

Deklica: Je, ampak zdej me pa ustnce bolijo …

Fant: Čak, ti bom dal enga lupča nanje. Je zdej ka bolš?

Pa se zasliši s sosednje klopice: Čuj, ti, pubec, ka hemeroide tud zdraviš?

Me kar dolgo ni bilo in potem nekateri prijatelji začnejo celo malce pogrešati. Danes se je na kofe najavil gospod Grah. Je prišel med službenim časom, kakopak, ker popoldne mu nihče ne plača, da pri meni bogu krade dneve! Na hitro je povprašal, kako je bilo v Srbiji, potem je pa seveda moral razložiti, kako je bilo z njim, kar se nisva videla. Je bilo kar OK, pravzaprav celo standardno, le z biciklom je pogrnil in si dokaj dobro ramo zjebal. Plus hrasto je na nosu fasal, ki jo je ves čas, kar je bil pri meni, praskal, da sem se počutil ko kolerični mladi očka, ko sem vpil nanj, naj jo pusti na miru. Na srečo je potem grozdje opazil na mizi in si je roke malo zaposlil, mojih večnih opozoril, da naj končno z nevarnega bicikla presedla na avto kakor ves normalen svet najinih let, je pa preslišal. No, ni preslišal, v zrak je skočil, da ni on kriv, da je en downhill peljal, prvič po tisti progi in mu prijatelj, ki je tam že bil, ni povedal, da je na progi skakalnica. Plus po cesti je gor rinil, ker je lažje in si gospod Grah ni mogel proge ogledati. In je potem v eni uri v detajle povedal, kako je progo polagal po tistih bankinah in kako super mu je šlo, dokler na skakalnico ni priletel ter samo oči uspel na debelo odpreti, potem je pa že pokalo. Sem ga sočutno vprašal, če je s kolesom vse v redu, ker je opisal tako doživeto, da bi moralo biti po vsej logiki kolo za na odpad, pa je zadovoljen prikimal, da kolo je OK. Poznam prijatelja, vem, kaj bi ga bolelo. Zjebana rama se bo že zacelila, grozna hrasta na nosu ga enkrat za spremembo vsaj malo zaposli tudi v službi, da ima kaj početi, če bi pa kolo šlo k vragu, bi bilo treba pa krepko v žep poseči! Ko je vse razložil, kako se je prekopiceval, si je naslednjo uro vzel pa za boganje čez človeka, ki mu ni povedal za skakalnico. Vmes je pa seveda na vratih spet pozvonilo in se nama je pridružil še Igor, prvo pero Dolenjskega lista. Eden brez drugega itak ne moreta in sta se srečanja razveselila, kot da se že štiri ure nista videla. Gospod Grah je najprej nanjga skočil, kaj je spet pisal o njem, da ga je šef vprašal, če ne ve, kakšno funkcijo ima (pod fotko je bilo namreč narobe napisano), Igor se je pa branil, da on ni nič pisal, da je pa tisto fotko videl v glasilu neke osnovne šole, katere učence je gospod Grah po hosti pred dnevi sprehajal. Sem mislil, da smo zadevo razčistili, ker sta se oba pomirila, vmes je pa moralo prvo pero Dolenjskega lista po telefonu še neke poslovne zadeve nujno urediti, kar je spet povzročilo ogenj v strehi. Da če se lahko malo bolj potiho po telefonu pogovarja, ker se on pa medtem ne more z mano pogovarjat ker da ga na miljon zanima, kako je bilo z mano v Srbiji. Smo malo vlekli in porivali, vmes smo pa spet na gospoda Graha padec prišli. In je vprašal Igorja, če je komu povedal, kako ga je tisti prijatelj zajebal, ker mu za skakalnico ni povedal in je Igor kategorično zanikal, da bi kaj govoril o tem komur koli (na obrazu mu je drugače pisalo), ampak se je itak izkazalo, da ga je vprašal, če mu je že povedal, kako ga je zafrnknil in ne, če je že komu naprej nesel …

Kakor se rado zgodi pri njiju dveh, smo se pa potem nenadoma znašli nekje povsem drugje. Kako smo do tam prišli, se mi pa niti sanja ne, čeprav sem zdajle kakšne pol ure poskušal v spominu obnoviti potek dogodkov. Sprožilci pri njiju so povsem čudni, vam povem. Sta bila nenadoma v eni debati z jadralnim padalom, kako je gospod Grah čakal na manjši veter, Igor ga je pa silil, naj vzleti, ker še nikol padalca od blizu v zraku ni videl in mu je celo pomagal padalo ravnati pri levem kotu, kjer je bila črka T ali kaj, nisem povsem razumel, ker sem večino stvari itak preslišal, sem se preveč na glas rolal. Sem razmišljal, če bi previdno telefon vzel in zadevo posnel, a sem vedel, da bi nemudoma umolknila, če bi videla, da snemam, zato sem raje samo užival. Sta se klala, kot da je včeraj eden drugemu ženo spridil (pa sem prepričan, da zaradi česa takšnega niti glasu ne bi povzdvignila!), ko je pa trebuh le preveč bolel, sem vprašal, kdaj je bilo to. Tisto s padalom, zaradi česar sta se klala in še čisto vsak detajl poznala! Sta oba v en glas zavpila, da leta 1992 in potem še sama bruhnila v smeh. Ko sem ju vprašal, če imata kaj bolj svežega, recimo od lani, o čemer bi se tudi lahko malo spičila, je pa gospod Grah privlekel štorijo o tem, kako je dajal intervju za televizijo, Igor ga je pa od blizu fotkal, da je prav nagravžno škljocalo in se potem ni mogel zbrati in pametno odgovarjati, ker je ves čas razmišljal, ali lahko skoči in prijatelju glavo razčesne. Potem je Igor skočil, da to ni bilo lani, da od lani imata nekaj drugega in smo bili spet na začetku … Vmes sta se pa še s cepcem obkladala in se še glede tega sklala, če je cepec rekla Tinkara Rožletu al je Kosobrinček rekel Kekcu al kako že …

Potem se je na srečo približala ura, ko morata štempljati kartice za šiht in sta počasi vstala, pomirjena, ker konc šihta je le konc šihta, a ko sta na kolo sedla, da se odpeljeta vsak v svojo smer, je Igor, ki že ene par let ni sedel v kajaku, glasno razmišljal, če bi šel pa malo v kajak in na reko, ker bo vsak dan nižja in ne bo užitka. In je gospod Grah, ki ima pa ramo zjebano in ne more veslati, v zrak skočil in sta se še med kolesarjenjem malo klala, ampak to že ni bil več moj problem, ker sem se vrnil na vrt, da en kofe v miru spijem.

Bosanke na ekskurziji …

Človek mora biti pripravljen na vse. Smo odšli v Srbijo in sem imel dovolj rezervnih gat, nogavic in majic, čikov tudi, celo denar sem se spomnil dvigniti. Saj veste, čeprav so zadeve plačane, za kakšen kofe pa že moraš imeti pri sebi, ne?! In sem že drugi dan navsezgodaj (ampak res navsezgodaj) pri šanku še pred zajtrkom naročil kofe, ko sem človeku pa bankovec za deset evrov ponudil, se je pa zasmejal. Da kje mislim da sem. Mi ga je nekdo počastil, potem sem pa ves dan ko kakšen srutek fehtaril prijatelje, ki so imeli srbsko valuto, da so mi kofe plačali. Kar je nadvse mučno, vsaj zame, sem jih kar nekaj požrl, če bi imel svoj denar, bi jih pa še več. Naslednji dan sem se s Filipom zmenil, da bom dobival kofete na črtice, ko se jih bo nabralo za 10 evrov, jih bom pa kar z evri plačal. In sem veselo točil, še za koga drugega sem naročil, saj kofe je bil tam poceni, bankovec za 10 evrov sem pa šele po treh dneh uspel pokuriti. Vmes enkrat sem pa občudoval Matica, ki je bil pri šanku kot doma, nič mu ni bilo nerodno, je tiste šnopčke in občasne kavice suvereno plačeval z domačo valuto. Kje jo je dobil, me je seveda zanimalo in je pojasnil, da je kofe plačal z evri, razliko pa si pustil vrniti v domači valuti. In sem še sam segel v žep, vesel, da bo mučnemu pisanju črtic končno odklenkalo, a ko sem Filipu ponudil bankovec za 100 eur, me je pošlatal za čelo. Pa marko Z. tudi, da če ne vem, da ko greš ven, moraš s sabo vzeti majhne bankovce? Ja, ja, samo bankomat ni vedel, mamo mu …

Sem torej spet črtice risal in računal, kdaj bom do desetaka prišel, ko sem prišel, sem pa Matica pofehtal, ki je imel premoženje v manjših apoenih. Mi je začuda posodil brez oklevanja in groženj z obrestmi, si je pa seveda takoj pustil plačati in kavo in šnopček. Kar je v bistvu korektno, saj nič ne rečem, pa res je bilo poceni. Smo prečrtali črtice in izračunali, koliko dinarjev sem dolžan, sem suvereno vrgel na šank 20 evrov in se že veselil srbskih dinarjev, ki jih bom dobil nazaj, da si bom končno lahko kavice plačeval, a model mirno pove, da trenutno nima 900 dinarjev, kolikor bi mi jih moral dati nazaj in da naj si spet delam črtice, dokler ne pokurim dobroimetja, potem bomo pa že kako. In sem se vdal, pa tudi navadil sem se kar na to, plus vsi za šankom so že vedeli, da furam na kavo in so mi jo kuhali kar brez naročila, ko sem prikruzal naokoli. Zadnji večer, ko sem bil že skoraj na nuli in smo tiste hude runde Marka E. pili, torej tri kokakole vsak, je pa Matic za hip izginil. Nisem niti opazil, da ga ni bilo, ko se je kot pravi možak vrnil s šnopčkom, sedel za mizo in kot mimogrede navrgel, da je moje dolgove poplačal. In se mi je kar milo najprej storilo, kakšnega prijatelja imam, potem je malo sram prišel, potem pa še malo nejevolje. Da so mi v bistvu oni še dolžni po moji kalkulaciji, ampak da zdaj mi bo pa nerodno to naprej jim metat in kaj bom zdaj, ko imam samo bankovec za 100 evrov in takšne sem razmišljal, potem pa seveda vprašal, koliko sem prijatelju dolžan. Sem pričakoval kakšno hudo cifro, a je skulirano pojasnil, naj se ne sekiram. Da so vsi tisti miljoni črtic za šnopčke in še več črtic za kofete nanesli le 15 evrov in jim je kar dvajsetaka vrgel ter pustil drobiž.

Sem odšel spat, pameten kot sem, Matic je pa nato seveda tisti drobiž, ki jim ga je kukr pustil, suvereno pokuril, pa še malo je šel zagotovo v minus, kolikor sodim po njegovi alkoholiziranosti. Že v Sloveniji sva se pa nekaj menila in ko sem ga zafrkaval, bogeca mačkastega, je pa kukr mimogrede zagrozil, da midva bova že še poračunala. Verjetno bat za bat, kakor se reče, kolikor kofetov mi je gor plačal, toliko jih bo tukaj potem požrl na moj račun, domnevam  …

Samo videti je mlad in naiven! A tudi jaz nisem po prežgani juhi priplaval. Bom pa tisti moj čik zaračunal, ki ga je pokadil, čeprav že deset mesecev ne kadi. Je moral kakat in je potreboval nekaj za čep odbit. Ga je odbilo uspešno!

 

Enkrat davno sem nekje videl fotko, kako žurajo piflarji. So sedeli ob soku, vsi v nekih puloverjih nemogočih barv, vzorcev in krojev, ki so jim jih spletle mamice, z debelimi očali, v njihovi družbi morda samo ena bejba, pa še to si vedel samo po malo daljših laseh, da je pač nasprotnega spola. In sem se tiste fotke nehote spomnil, ko smo nekje v Srbiji sedeli zadnji večer skupaj udeleženci mednarodne jamarske vaje in žurali. Bili smo iz vsepovsod, Hrvati, Slovenci, Bosanci, Makedonci, Bolgari, Makedonci, Srbi, Albanci, Črnogorci, celo en Turek je bil med nami. Nekdo je na kitari brenkal stare jugouspešnice, ki so jih znali vsi in jih ob pivu in žganju prepevali na ves glas. No, ne ravno vsi. Tiste fotke sem se spomnil potem, ko sem si za hip ogledal sceno: na enem koncu terase vsi, ob polnih mizah steklenic in kozarčkov, s pesmijo na ustih, za eno umaknjeno mizo pa Marko E., Matic in jaz. V težki debati o tem, ali je trojno sidrišče iz gurtn in z neskončno zanko na enem drevesu standard ali sta res lahko samo dve, kakor so na vaji trdili Srbi. Pesmi torej na ustih nismo imeli, da smo imeli pa vsaj pijačo na mizi, gre pa zahvala Marku E., ki je enkrat odločno udaril po mizi, da bomo spili še eno, vstal in se vrnil s tremi kokakolami. Že tretjič zapovrstjo! In smo se za hip umaknili iz strokovne debate, ko smo na steklenicah brali hecne napise ter se zabavali do nezavesti. Na moji je pisalo, naj pričakujem tri poljube, na Markovi pa, da pride čez tri minute!
Da bo zabavno, sem vedel že, ko smo se dol peljali, saj so bili sopotniki vsi nekadilci in so kar tekmovali, kdo bo bolj proti, da za čik zaustavimo, samo na srečo so se pustili kakšnemu pivu premamiti, plus kar pogosto smo ustavljali, ko jim je tesnilo na lulčku puščalo. Predavanje že prvo popoldne do večera, naslednji dan zjutraj (in potem vse dni) ob sedmih že zajtrk, potem akcija v steni do mraka! Zgodnje vstajanje me je najbolj hecalo, saj sem komaj zaspal prve dni, pa je že Matic, s katerim sem si sobo delil, tečnaril, da moram vstati, da Maks ne bo čakal. In ko sem ves zmečkan prišel v restavracijo, je že čakala kraljevska pojedina s kupi mesa in kruha. Zjutraj! Res, da smo cele dneve garali, za kar potrebuješ energijo, a sem vseeno raje kmalu streniral Filipa, da mi je najprej ene tri kofete zapored skuhal, da sem zakurblal, sploh odprl oči.
Prvi dan smo imeli preverjanje jamarske tehnike, da so nas lahko razdelili v dve skupini. Prvo skupino z malce manj znanja sta prevzela Maks in Marko Z. ter iz njih poskušala narediti specialce, celo v prvo specialno skupino sta jih motivacijsko preimenovala, čeprav ni dosti pomagalo. Ker smo jih mi iz druge skupine, ki smo jim dovolili nosila nosit, ko smo jih s štrikov sneli, preimenovali v skupino s specialnimi potrebami. Saj so bili pridni, nič ne rečem, a kaj, ko se je bilo tako lepo hecati z njimi, čeprav nam tega Maks in Marko Z. nista dovoljevala. Sta bedela nad njimi kot koklji! Sem malo pred obiskom veleposlanikov in TV ekipe in komandantov različnih služb za katastrofe iz različnih držav, za katere smo na koncu pripravili prikaz izvleka nosil, nahecal prijatelja Makedonca iz specialne brigade, da dobi za pivo, ko prepleza prek deviacije. Se je zapodil na štrik in vse delal po pravilih, le ko je zaklenil zavoro, ki jo pač moraš zakleniti, kar pomeni, da je parkrat ovil vrv okoli nje, je ni zmogel več odkleniti. Je izgubil ključ! In ko je prelival hektolitre znoja in sem jaz čakal, da me napad smeha mine, da mu grem lahko pomagat, je na pomoč že nesebično kot Tarzan skočil Maks in ga rešil. Malo zato, ker so bili pomembneži že za ovinkom in bi se morala vaja začeti brez bingljajočega Makedonca sredi poligona, najbolj pa zato, ker so res skrbeli za svoje varovance!
Saj za nas v drugi skupini so tudi skrbeli! Aleš je po koncu vsake analize največ fotk mene in Matica kazal, kaj vse nisva naredila prav ali kako naju je napadel črnogorski sindrom in sva kje počivala. Celo moje popolnoma zakurjene rokavice so bile zanj dokaz, da sem šalabajzer, ki ne zna svojega posla, saj bi zaviranje moral prepustiti protiteži. Kar je povsem res, tako se človek nauči. Pa z živimi prispodobami tudi. Sem zavoro blokiral po manevru in je povedal, da je to isto, kot bi imel samo spodnji del kondoma, kukr en šal, kar je brez veze, saj edino pr glav strelja, tam je nevarno. Evo, tako se človek nauči in zapomni, vam povem! Marko E. je tudi za naju skrbel, naju je na najbolj zahtevne manevre pošiljal. In sem se mu sprva še zahvaljeval, ko sem plezal kakšnih 40 do 50 m visoko v steno, da pripravim manever, a ko sem se v enem dnevu gor povzpel že sedmič, hvaležnost ni bila več tako topla. Še celo Srbi so se čudili, da kadar koli gor pogledajo, nekje visoko jaz bingljam. Matica so pa še k bolj zahtevnim manevrom pa v edini ozki prehod poslali, da se je kljub soncu tam skoraj podhladil. A nisva nergala, saj če delaš, čas hitreje mineva pa še naučiš se sploh česa. Med različnimi službami je ogromno majhnih razlik in šele s skupno vajo se lahko navadiš nanje. Pa pri tem je še nekako šlo, saj ni šlo za kaj bistvenega, le pri jeziku je bil večji problem. Ukazi so bili angleški, znanje angleščine pa ne prav povsod enako visoko. In so bili ukazi pač včasih malo hecni. Popusti do konca je bil recimo Release skroz, hecen je bil tudi Prošao stretcher ter podobno. A to je bolj jezilo naše inštruktorje, mi smo se razumeli. Poleg jezikovnih težav so bile tudi merske, Žana mi je namreč zaupala, da sta ji Marko E. in Aleš različno pokazala, koliko je 15 cm, kolikor vrvi naj bi kukalo iz zanke. Nacionalnost ni bila pomembna, saj so skupaj delali vsi, celo Srbi in Hrvati, še najbolj smo se hecali Slovenci med sabo. Ker se imamo radi. Pa dobro šalo tudi razumemo. Sem prepričan, da se je Marko Z. smejal, ko se je boga Makedonka kar naenkrat začela izmikati njegovi družbi in da je potreboval kar nekaj časa, da ji je razložil, da sem se samo hecal, da nima zares toliko kot ona stare hčerke! Ja, tudi nekaj mladih in fletnih deklic smo imeli, ki so prav kakor mi garale, so povzročale slinjenje in ponoči je kdo verjetno tudi pod šotorom spal. Marko Z. se kaj dosti ni sekiral in je pač poskušal, kajti po njegovi teoriji moraš domov šele, ko ob vohanju konzerve s tunino začutiš vzburjenje. Matic je bil tudi vesel, da so bile z nami, ker drugače bi imel ful dolge nohte, saj pravi možaki pač nimajo škarjic za nohte s sabo …
Vsak dan smo torej delali na polno, inštruktorji so nas terali, kar je prav, zvečer pa še predavanje potem. Ker so tudi inštruktorji samo ljudje, je bilo ponavadi kratko, da smo se lahko potem še malo sprostili in pozabavali, le Turek nas je enkrat malo pohecal, ki je predavanje pripravil s 47 slajdi in je kar trajalo in trajalo. Smo se mu maščevali tako, da smo nadenj poslali potem Aleša, ki se je z njim zapletel v pogovor in ko sem že v posteljo odhajal, sem ju še opazil pri debati. Je bil bogi Otomanec stisnjen v kot, ni imel izhoda, kakšno jamarsko vajo bomo posledično zagotovo tudi v Turčiji kmalu imeli! Aleš pač zna, tle ni kej.
En dan bi morali v jamo, ki se nahaja sredi vojaškega poligona in ko smo se pripeljali do tam, je pokalo kot za stavo. Je imela njihova aviacija vajo skupaj z artilerija. Domnevam, da Albance, Hrvate in morda Slovence bi celo spustili naprej, a se je večina raje odpeljala na drug poligon, nekaj nas je pa počakalo, da so se nastreljali in smo se proti večeru samo spustili v brezno, da razopremimo. Gor sem se prvi podal s domačinom Radetom, natreniranim mladeničem, ki sem mu prej cel dan trobil, kako v jame hodim in kakšen kralj sem in itak da sva morala tekmo udariti, ker sta bila ravno dva štrika. Že po dvajsetih metrih, ko sem umiral, a sva bila še vzporedno, sem obžaloval, potem sem pa prišel do zamudnih prečnic (pritrdišč je bilo na 100m kar 23!), kjer je mladec nabral takšno prednost, da sem priznal poraz in upočasnil. A je potem on prišel do zahtevnega prečenja in zabremzal, da sem spet šanso zagledal in sem si rekel, da enkrat pač itak moram crkniti in sem potegnil in sva ven pokukala skupaj, po triindvajsetih minutah. Pustimo ob strani, da sem bil moker, kot da bi v vodo padel in da se je malo manj zadihan mladenič prostodušno zlagal, da se je malo nazaj držal, v zahvalo so nas potem vse v največjo špelunko (Tamo daleko se imenuje!) z živo muziko povabili. To pač človek mora doživeti in s Hrvatom sva tako noter padla, da sva potem v prostoru s povsem nabitimi srbskimi mladci, ki so prav kot midva uživali v petju srbskih narodnih, povsem pozabila najini nacionalni zastavi na oblačilih skrivati! Pive in žganje so tekli v potokih, deklica v povsem oprijetem elastičnem miniču, ki ji je komaj sramne ustnice prikrival, pa je pela, da je bilo veselje. Menda je grozljivo fušala in menda ji je zob manjkal, ampak itak moj pogled ni segel tako visoko. Je en mladec prišel do mene (no, opotekel se je!) in čustveno rekel, da si lahko izberem katero pač hočem pesem (so naši srbski kolegi naročili rundo tudi za sosednjo mizo, kjer so najbolj nabildani sedeli!), da jo bo zapela, on jo bo pa plačal in sem se moral res zadrževati, da nisem Še kiklco prodala bom … naročil. Ja, Hrvatovo besno cukanje je malo pomagalo, ampak sem bil kar pogumen, ker sem imel načrt – če bi skočili, bi samo na šahovnico na njegovi jakni pokazal!
Aleš je nekje na sredini treningov zbolel (menda so mu tečajniki podtaknili kaj, saj so se ga bali ko hudič križa) in je bilo potem na vseh vajah bolj veselo, ko niso rabili ves čas oprezati, kje je on, a zjutraj je bilo vseeno težko vstajati. Enkrat mi je celo uspelo pred Maksom vstati, ki ga je nočna mora tlačila (je sanjal, da ga en bosanski tečajnik s plastičnimi kopji v glavo cilja, je povedal ves zgrožen, če ga je pa direkt v usta ciljal, pa ni vedel!) in sva z Maticem kar peš krenila proti zbirnemu mestu, a naju je nekje na sredini zaustavil pes, ki je za sabo vlekel dolgo ketno! In je kar lajal proti nama in se nama počasi bližal, dokler nisva črte potegnila, zavpila, da s Slovenci se srbski pesjanar ne bo zafrkaval in je obstal, vmes se je pa ne srečo Jani iz Civilne zaščite pripeljal in naju rešil. Pa mimogrede mu še ni bilo jasno, kako sva se lahko tistega podhranjenega cucka bala, ki iz velikega avta res ni bil videti kaj posebej nevaren.
Ja, ves čas se je dogajalo, veliko dela, veliko heca. Soseda Makedonca, ki je domov prispel okoli pete ure, sva enkrat zbudila le z udarci po vratih in vpitjem, da je prišla policija in je končno vstal, en dan se je nek model (spali smo na neki domačiji) v beli halji že navsezgodaj spravil prasca zaklati in mi je bilo grozno, Maks je hotel pa videti, kako ga bo. Nisem dovolil, da se nama mudi, sem trobil, a je potem v kombiju prijatelj oponašal tisti grozljivi prascev boj za življenje in je bilo, kot da bi vseeno tam stal in poslušal …
Zadnji večer smo vsi diplome dobili, celo Aleš se je uspel sestaviti, smo se malo zabavali in tako, okoli polnoči sem se pa domov odpravil. Ker sem pameten. Kdaj je Matic prikolovratil, ne vem, menda okoli pol štirih, sem se samo za hip zbudil in ga opazil, da sedi na robu postelje. Čez pol ure, ko je nekaj zaropotalo, se je ravno s tal pobiral in spet sedel, ves utrujen, zjutraj sem pa jaz prvi vstal in ga brcal, da mora vstati, da gremo domov. Kralj kraljev se ga je šel zadnji dan nafukat do nezavesti in je med pospravljanjem stvari umiral, se je vsake tri sekunde nekam naslonil in kar zaspal, da sem ko narednik v vojski ob njem stal in vpil in ga komandiral, potem vsa pa končno stvari v kombi odnesla. On se je malo ulegel, jaz sem pa ključe vrnil, a dokumentov nisem dobil, je manjkala ena brisača. Sem potem ob Maticu stal in komandiral, ko je po nahrbtniku iskal in vsake tri sekunde zaspal kar stoje. Mi je bilo hudo, res, še posebej, ko je že tretjič vse ven zmetal, brisače pa ni bilo in je ponujal neko svojo, pisano … Če ni, pač ni, sem si rekel in že skoraj odšel, da se zmenim, koliko smo dolžni, ko jo zagledam, je kukala iz žepa njegove jakne!
Sledilo je poslavljanje od kolegov, s katerimi se bomo v kakšni jami zagotovo še srečali, potem pa pot domov. Matic še dolgo ni zamenjal omrežja in je kar srbsko govoril in ker smo se norčevali iz njegove mačkaste bolečine, nam je enkrat celo zagrozil, da bomo že videli vraga, ko se bo streznil in bo erekcija prišla, samo potem se na srečo do doma ni. Sem se pa na Hrvaškem jaz, ko smo odšli jest, oblečeno sem imel pa majico srbske jamarske reševalne službe. Z njihovo veliko zastavo na rokavu in velikimi napisi v cirilici na hrbtu.
Vaja je uspela, delali smo veliko, zabavali smo se še več, nekaj znanja se nas je prijelo, z Maticem pa sva že podpisala škornje, da se bo vedelo, kdo je kdo, ko bova inštruktorjem lezla v rite. Ker ta enega tečajnika na naslednjo vajo lahko vzame kot asistenta …

Prispevek o vaji na RTV SLO TUKAJ

Deset dni me ne bo, odhajam v Srbijo na CRT. Trening reševanja iz jam. Se tega veselim, trening je pomemben, bolj ko vadiš, lažje bo šlo, če bo šlo kdaj, bognedaj, kaj narobe. Pa pozvoni poštar s priporočeno pošiljko. Od ministrstva za obrambo. Odprem kuverto, vzamem papir ven in bi me kmalu kap. Dobil sem poziv z ukazom, da se moram dne tega in tega ob uri tej in tej  (no, bodimo točni; ob 5. uri zjutraj!!) zglasiti v uniformi v Državnem logističnem centru. V uniformi! Sem za hip celo pomislil, da česa ne vem in da je z Doba kakšna vojska krenila in da smo spet tam. So se mi res malce roke zatresle, potem sem pa bolj podrobno prebral in opazil, da je poziv od Civilne zaščite, uniforma je pa oblačilo moje “organizacije”, ki sem jo zadolžil. Sem si oddahnil in odšel v dnevno sobo, tam bi pa mojo predrago soprogo skoraj kap, ko sem mahal s tistim z milijon štemlpji ožigosanim uradnim papirjem. Da kaj sem spet naredil, je tiho vprašala. Spet?!? Že dolgo nisem napravil nič takšnega, da bi dobival uradne pozive, čeprav, kazni za napačno parkiranje so ponavadi tudi bolj v stilu Vojna in mir, si rad-bi-bil-policaj-pa-me-ne-marajo-redarji dajo duška pri opisavanju storjenega zločina …

In sem se spomnil nekega drugega poziva, bolj pomembnega ter seveda v romanu (Neizstreljeni naboj, za manj redne bralce) poiskal ustrezno poglavje:

Nepoučen opazovalec, ki bi ju kradoma opazoval, bi si zlahka ustvaril napačen vtis o majhnih kriminalcih, ki so ju zalotili, in sedaj čakata na postopek pred sodnikom za prekrške, tuhtajoč, kakšno kazen jima bo pritisnil, a se ne bi mogel bolj motiti. Res sta bila živčna, ampak iz povsem drugih razlogov.
Z ostalimi sta hrupno proslavljala osamosvojitev republike pozno v noč in zjutraj po lastnem mnenju prespala začetek vojne. Križo je ves blazen prinorel k Šimetu že nekaj po osmi uri zjutraj, ga prisilil, da je vstal in sta potem skupaj gledala prodiranje tankov v Mariboru. In poslušala poročila o prvem oboroženem konfliktu na Pogancih. Ob devetih dopoldne sta že bila na prizorišču, a ju je prestrašen, oborožen federalec nagnal, čeprav jima je Rac z druge strani barikade mahal, naj prideta k njemu. Bil je pijan kot čep. Od tam sta se napotila na štab TO in se javila kot prostovoljca, ker pa nista imela vojaške opreme – oba sta zaradi osovraženih mirnodobnih orožnih vaj uspešno pretentala vojaško komisijo in so jima v razvid zapisali, da sta invalida –, ju niso vzeli. Dežurni častnik, hladnokrven, kot da Slovenija ni v vojni, se jima je lepo zahvalil za ponudbo, ju vpisal v seznam, potolažil, da držijo položaj v rokah, in ju napotil domov. Z avtom sta se vozila po mestu, od barikade do barikade, pri vsaki sta poznala koga, ki jima je natrosil najnovejše novice, ko pa sta precenila, da se je izmena na štabu zamenjala, sta se spet prostovoljno javila drugemu dežurnemu častniku. Ta ju je spet poslušal, povprašal po opremi in se jima nato lepo zahvalil ter ju poslal domov. Na seznam ju ni vpisal, ker sta na njem že bila, dva invalidna bedaka brez vojaške opreme med prek sto prostovoljci z opremo, a brez orožja; vedela sta, da imata le majhne možnosti, da ju vzamejo …
Še isti dan sta poskusila na policiji, ki je svojo oborožitev tudi že razdelila in prostovoljcev ni sprejemala, so ju pa seveda dali na seznam.
Po neprespani noči – Križo je, normalno, prenočil pri prijatelju –, sta se že navsezgodaj odpeljala pred občinski štab v upanju, da se bo le kaj našlo zanju. Ura se je bližala kosilu, sonce je neusmiljeno pripekalo, novice z Medvedjeka so prihajale vsake pol ure, onadva pa sta z najmanj petdesetimi prostovoljci nestrpno čakala pred zgradbo na kakega častnika, ki bi ju želel poslušati in jima pomagati; vsi so le nekam hiteli, nihče se ni hotel ustaviti.
Šime je odvrgel čik in brez zanimanja spremljal njegov let. Z živci je bil povsem na tleh, ko je mednje stopil častnik in so se vsi v hipu zbrali okoli njega. Na kratko jim je poročal o poteku bojev na Medvedjeku – naši se držijo odlično! –, potem pa jim je z opravičujočim obrazom razložil, da so razdelili že vse orožje in da novih vojakov ne sprejemajo; stoično je sprejel glasno neodobravanje mladeničev, ki so bili vsi do zadnjega mnenja, da ravno oni manjkajo, pa bo Slovenija zmagala!
»Če prinesem svojo pištolo, me boste sprejeli?« je vprašal mladenič z obrazom, prekritim z mozolji, in v hipu požel zavistne poglede ostalih; pozornost mu je očitno godila, kajti zrasel je najmanj za glavo in junaško izprsil vdrte prsi.
»Ja, seveda,« mu je utrujeno pokimal častnik, »kar prinesi jo, takoj te vpišemo …«
»Hja,« je nenadoma zamencal fant z mozoljastim obrazom in zardel, »bo kaj narobe, ker nimam prijavljene?«
»Ne, seveda ne,« se je nasmehnil častnik in ga potrepljal po ramenu, »ti kar prinesi pištolo, ne glede na vse. Vojna je …«
»Če jo boš lahko tudi odnesel, se bomo pa po vojni zmenili,« je navrgel Šime in požel glasen krohot, v katerem pa ni dolgo blestel, kajti opazil je znanca, za katerega je vedel, da se je v teritorialni visoko povzpel. Stekel je proti njemu in ga brez pozdrava vprašal, kakšno funkcijo ima, a si z uradnim nazivom znančevega položaja ni vedel pomagati, saj se mu niti sanjalo ni, ali ima oseba na takšni funkciji možnost vplivati na to, koga bodo vzeli v teritorialno; opazil pa je pozivnik za pasom, kar mu je vzbudilo rahlo upanje, da iz vsega skupaj le nekaj bo. Avbar je bil na smrt utrujen – povedal mu je, da že tri dni in tri noči ni spal in da možnosti za spanec tudi v prihodnje niso rožnate, kajti na Medvedjeku jim slabo kaže, da se bo pa zanj zagotovo zavzel. S pestmi si je mencal od nespanja rdeče oči, da se mu je skoraj smilil, a vseeno niti za centimeter ni zaostajal za njim, ko je hitel v pisarno, in ga je izpustil šele, ko je štabnemu častniku ukazal, da ga mora rekrutirati. Skakal je do stropa, potem pa izprosil vpis še za prijatelja, ki ga je rešilo le to, da je bil medicinski tehnik – te so jemali brez omejitev, kar mu je povedalo, da vse skupaj ne bo povsem nedolžno. Za hip se je zamislil, potem pa dobro novico stekel povedat tudi Križotu; smejala sta se, da celo v vojsko ne moreš priti brez zvez in poznanstev …