Prijatelju ponuditi roko v pomoč, ko jo potrebuje, se razume samo po sebi. Pa četudi je to samo moja uboga (obe levi) rokica. Mojstru Anžiču je zgorela uta na vrtu (z vsem orodjem in vso moško kramo, za katero dnevno ugotavlja, kaj vse je imel noter in izgubil) in je bilo potrebno zadevo pospraviti, da bo lahko novo postavil. No, če jo bo lahko, bomo še videli, njegovi predragi soprogi se namreč dopade odprt prostor na vrtu, kjer bi lahko imela recimo vrtiček, a to je že druga zgodba. Danes smo morali pogorišče odstraniti, kaj in če bo tam spet zraslo, se bodo pa že zmenili. Na srečo ima mojster Anžič veliko prijateljev in to prijateljev gasilcev, ki obvladajo in so se ostanki prav vidno sesuvali na zemljo, manj vični smo pa na tovornjak metali. Ki se je hitro napolnil, čeprav je bil velik in so morali na deponijo odpeljat, mi smo pa roke v žepe porinili (no, tisti, ki so imeli pive v rokah, so porinili samo eno roko), ker smo bili pa glih na Gorenjskem, kjer imajo eno hecno foro, da če si že glih tam za delat, pa nimaš nič za delat, ti bomo pa vseeno kakšno delo našli, smo pa vsi še k sosedom skočili, formirali verigo in v drvarnico starejši gospe par metrov nasekanih drv zmetali in zložili. Prvi pri podajanju je bil seveda Walter, vodja jamarske reševalne, ki je hotel pokazati gasilcem, da tud mi nismo od muh in so potem tista polena letela po zraku ko rakete in ga sploh ni zanimalo, da je za mano pa njegov brat Marko Z. stal, ki bi prav tako kot jaz brez zob in kolen lahko ostal … Ko smo na vročem soncu končali in bi spet lahko za hip roke v žepe potisnili, je pa tovornjak nazaj prišel in smo spet pri mojstru Anžiču poprijeli. A ni bilo preveč hudo, sem se bolj Marka Z. (ki je bolj izkušen kakor jaz v tovrstnem početju) držal in ga posnemal in se nisem preveč zmatral. Pomembno je, da se takoj fino zamažeš s sajami, da se vidi, da delaš, potem pa delaš vtis, da delaš in paziš, da ne skočiš taprvi, ko je potrebno kaj poprijeti in že kakšen gasilec poprime, kjer je treba. Ko pa mojster Anžič fotografira za arhiv, pa takoj na sredo kompozicije skočiš in zagrabiš najbolj težak tram, da je to na fotki ovekovečeno, potem pa, ko se kamera ugasne, ga pa spustiš pa spet samo par trsk v naročje in počasi proti tovornjaku …

Kakor koli, ni bilo zelo naporno, še najbolj tečno je bilo v bistvo toliko jesti, kolikor so spekli, ko da nismo bili na Gorenjskem. Ampak res. Ko je prvi krožnik prišel na mizo, sem mislil, da je to porcija za vse, pa ni bila, je bila za posameznega garača! Če bi bili v pravljici, bi lahko napisal, da smo jedli in pili … Aja, ne, ker pijačo je pa mojster Anžič delil in ko se je s tovornjakom recimo odpeljal na deponijo, je hladilnik zaklenil, da se ga kdo ne bi preveč nacedil … Je pa res, da žejen pa nihče ni bil!

Smo pospravili še podnevi, gasilci so pa še oprali in smo spet lahko k hrani sedli, vmes sem pa še k avtu, ki sem ga imel ob gozdičku malce od hiše parkiranega, skočil, da se preoblečem. In ko sem ravno v gatah stal ob avtu in kavbojke iskal, sta iz gozda prišli dve družini s kopico majhnih otrok, večerni sprehod pa to. In je bilo potem vsem malce nerodno, jaz sem pa samo upal, da nihče policije ne bo poklical.

Kakor koli, smo pospravili, zdaj ne bo nobenih izgovorov več, da se ne more v Čaganko, ker je doma pogorišče …

Obljuba dela dolg. In ker se je Tomi tako zelo potrudil in naredil 3D načrt Čaganke, sem obljubo moral izpolniti. Dobro, res je postavil dokaj visoko ceno za neskončno ur, ki jih je preždel za kompom med izdelovanjem načrta, a sem si rekel, jebajga, saj smo prijatelji, malo se mu pa tudi lahko pogleda skozi prste ter obljubil, da bom ceno poravnal. In cena? En kofe v spodnjem bivaku Čaganke na – 250 m.  Ja, ja, vem, človek nas je nesramno izkoristil, za tisto malenkostno klikanje po miški in čaranje po kompu je postavil nesramno visoko ceno, a, kot rečeno, prijatelji smo. In je poklical, da mu je bilo zadnjič nekaj dolgčas in da je Čaganko dokončal (nazadnje sva jo naredila le do 250 m) in da naj pridem pogledat. Seveda sem vse spustil iz rok in stekel do njega in med navdušenim opazovanjem 3D modela spoznal, da bo potrebno tudi zares plačati. In ker ni boljšega časa kakor takoj, sva se zmenila že za naslednji dan. Je človek še nekaj malenkosti dopoldne v sredo popravil in potem zadevo dal renderirati (kljub temu, da ima hud kompjuter, renderiranje traja kar nekaj debelih ur), da si jo končano ogledava v četrtek, ko prideva domov.

Na pot sva se odpravila relativno pozno, čeprav je bil namen boljši, ampak tle nimam kaj, moram kar priznati, krivda je bila predvsem Tomijeva. Ene štirikrat se je pripeljal do mene in vsakič še nekaj domov skočil iskat, kar je pozabil, tako da sva se v podzemlje spustila šele ob pol sedmih zvečer. Bi se lahko sicer par minut prej, lahko pa tudi kakšno uro kasneje, ker sva na poti do luknje ob cesti opazila Alenko, zaustavila ter par besed spregovorila s prijateljico, a sva bila tako načelna, da naju ne kofe ne špricar niso premamili, da bi bila še bolj pozna. Čaganka je mokra in bi v bistvu dol morala napredovati hitro, pa nisva, ker je Tomi pedanten do boga in se je dol vozil bolj počas in primerjal po mojih pripombah narejen 3D model z realnim stanjem in si v spomin zapisoval, kaj vse bo moral popraviti in dodelati! V bistvu je bil skoraj slabe volje, ker vseh luknjic nisem omenil, a je jama na koncu naredila tako mogočen vtis, da mi je pogledal skozi prste in bil v končni Akustični dvorani tako dobre volje, da je parkrat skupaj z mano tudi zajodlal. Sva malce po Južnem rovu pošnjofala, nato sva odšla preverit, če je Game over res tako gromozanski (in je, mamumu, še bolj, je potrdil), nato sem mu pa v spodnjem bivaku kofe scmaril. Prasico sem imel napolnjeno z milijon stvarmi (celo škripec, blok in dodaten štrik za vsak slučaj sem dol vlekel!) , a mleko sem pa pozabil s sabo vzeti, ga je pa vseeno z užitkom spil. Je priznal, da kava je bogovska, da takšne kave si recimo Joško Colarič iz Krke ne more kupiti, čeprav je najbolje plačan slovenski šef! Aja, dol sva prišla nekaj čez deveto zvečer, nekaj čez deseto sva se pa nazaj na štrike podala. Gor seveda brez renčanja ni šlo, ker Tomi ni povsem pravi jamar (ne še!) in mu je Čaganka tu in tam tudi zobe pokazala, najbolj je godrnjal pa v sedemdesetmetrci, da jo je že risal težko, da plezati jo je pa še težje! Sem pozabil omeniti, da je bil malo težji gor grede, ker sem mu posodil škornje, ki imajo že luknjo (ja, so šli zdaj direkt v zabojnik) in je v vsakega po 1 kilo vode zajel …

Ven sva pokukala okoli druge ure zjutraj, potem se je pa lepši del ekspedicije začel. Sva se preoblekla (Tomi ni imel rezervnih gat, ker sem mu baje pozabil omeniti, da bova mokra), potem pa zunaj na ogenj vrgla čebulo in pikanten prebranec, ob kavici pa še radler spila in je bila ura mimogrede pol štiri zjutraj. Tomija, ki mi je celo pot v jami razlagal, kako ga zadnje dneve nekaj nespečnost daje, je zaradi utrujenosti začelo zebsti in sem ga kar v spalko in v posteljo poslal, a ga je tudi v spalki prav nagravžno šejkalo. Zato sem se odločil, da bom tudi v bivaku kar zakuril, čeprav je Tomi protestiral, da zaradi njega ni treba, a ko sem ga drugič vprašal, če naj zakurim ali ne, je molčal, kar sem vzel kot pritrditev, naj zakurim in sem zakuril. Potem sem pa še k prijatelju pokukal, ki ga zadnje dni nespečnost nekaj daje in je že smrčal, zavit v spalko kot polh, s prižgano čelko na glavi. Sem mu čelko snel, vmes sem pa pozabil na peč paziti in je dim ven hušknil. Kar morda še ne bi bilo nič narobe, če ne bi zadnjič neke plastične lončke in krožničke noter nametal in so se mi kar oči zasolzile od smradu, pa še prijatelj se je za par sekund zbudil in malo poprotestiral! Sem preluftal, časopise še preletel, ki sem si jih s sabo prinesel, okoli petih zjutraj pa še par polen v peč vrgel in se tudi jaz v posteljo spravil. A sem spal samo do pol sedmih, ker me je Tomi zbudil, da se je v jami prehladil, da ima nos zamašen in da komaj diha, a ker sem imel enake simptome tudi jaz, sem takoj ugotovil, koliko je ura. Preveč sem zakuril! Sem vstal, odprl vrata, Tomiju dal plastenko z vodo, da si je s kakšne pol litra hladne tekočine malce grlo ovlažil in je lahko v hipu spet nazaj zaspal, jaz sem pa do pol osmih luftal, da je hladen zrak tudi na višino pograda prišel, kjer se je matral prijatelj. Do desetih sva potem oči spet zaprla (no, predvsem jaz), nato pa še hrenovke z jajci, kofetki in radlerčki, potem pa na kofe k  Alenki. Pot do doma pa je bila potem ubijalska! Če se je prijatelj do Alenke še nekako zadrževal, je od najboljše bistriške gostilne že v prvem kilometru vožnje proti domu spustil balonček uplinjenega pikantnega prebranca, da so se mi kar oči zasolzile in je plastiko na armaturi začelo topiti!. Sem najprej okoli po hosti pogledal, če kakšna crkovina kje ob cesti leži in si hkrati majico čez nos povlekel, pa je prijatelj mirno pojasnil, da ne bo pomagalo. In res ni, zato sem mrzlično odpiral svoje okno (na R5 gre to še na roke, jebemtitehniko!) in vpil na Tomija, naj še on odpre svoje, da bova imela vsaj majhno šanso preživeti. A me je človek povsem mirno pogledal in še bolj mirno pojasnil, da če bo okno odprl, da potem sploh nima smisla, da prdi! In res okna ni odprl, sem pa potem jaz vsake toliko nekaj časa šofiral z glavo ven skozi svoje okno …

Doma sva seveda najprej k njemu v studio skočila pogledat, kako je mašina zrenderirala 3D načrt Čaganke in je bilo po mojem mnenju super, Tomi, ki si je tokrat jamo prvič v živo ogledal, pa ni bil najbolj zadovoljen, da bo še nekaj spremenil. Zatorej danes še ni povsem zadnjega načrta, bom čez kakšen dan objavil link, ko bodo Tomija nehale mišice bolet …

Ampak dol bo pa spet šel, itak, ker Čaganka je zakon!

Danes sem poklical dimnikarstvo. Da se opravičim. Sem zadnjič enkrat dobil obvestilo, da me bodo obiskali in malce po peči pobrkljali in da naj jim sporočim, kdaj mi najbolj odgovarja. Sem jim povedal, da datum mi odgovarja, da uro pa prestavimo za kakšne štiri ure kasneje, ko se bom že zbudil in so rekli OK. In itak me je včeraj iz postelje vrglo divje zvonjenje, sem najprej pomislil, da je vojna. Ves munjen, ampak res, sem hlače še nekako nataknil in potem skočil do vrat, da vidim, kje gori. Pri vratih pa ful vesel črn možak. Da je prišel malo peč pogledat. Itak nisem niti pomislil, da bi kakšen gumb na sebi iskal, le popolnoma iz drugega sveta sem vprašal, koliko je ura. Ko je ves vesel povedal, da je že osem in sem na hitro izračunal, da sem spal komaj slabi dve uri, mi je padel mrak na oči in sem ga nekam poslal. Da naj pogleda na nalog, ob kateri uri naj pridejo, zaloputnil vrata in se vrnil v posteljo. Se je nato vrnil ob dogovorjeni uri, so ga otroci spustili v hišo, mene na srečo ni bilo, se še nisem pomiril. Danes sem pa klical, da se opravičim, pa mi je ženska povedala, da mu je na nalog zapisala uro in da bi ona tudi znorela, če bi jo tako zgodaj iz postelje vrgli in da mu jih bo še ona napela. Se potem nisem opravičil, sem pa poiskal reportažo iz leta 2005, ko sem za en dan opravljal delo dimnikarja:

Kako vem, da se bliža rok za oddajo članka? Dobro, lahko bi pogledal mail glavnega urednika in prebral, a to je težji način. Lažji način je, da imam odprte oči. Ko se naš glavni začne obnašati kot ženska, ki bo kmalu dobila menstruacijo (oziroma tako, kot si jaz predstavljam žensko, ki bo kmalu dobila menstruacijo), pomeni, da sem zamudil rok, ko pa postane zares tečen (in sodelavkam v knjigarni naročim, naj mu namesto zelenega čaja, ki ga naroči, skuhajo čaj za pomiritev!), potem vem, da je Park že v prelomu in da se moram hitro česa spomniti. In ko delaš pod pritiskom, gre seveda vse narobe in se vsi (tudi rezervni) načrti začnejo podirati kot domine. Na srečo imam veliko znancev in prijateljev, ki se ukvarjajo z vsem živim, eden od njih je Gašper. Dimnikar. Med drugim. Ko sem ga poklical, ali se mu lahko pridružim, je bila takoj za, ampak vsaka rešitev ima seveda poleg dobrega v sebi tudi kaj slabega. Na »šiht« sem moral priti že malo pred sedmo. Zjutraj. Ko ponavadi odhajam spat. A kaj bi, v sili hudič tudi muhe žre. Mislil sem, da bom malce pobrkljal po kakšnem dimniku, naredil par fotk in odšel nazaj v posteljo, a to je bil račun brez krčmarja. Pravzaprav dimnikarja …
Telefon je zvonil že pred dogovorjenim časom, Gašper pač ve, da rad spim. In čeprav sem se v posteljo odpravil dve uri prej, preden je poklical in čeprav sem si ponoči pogledal lep film (ki bo v kinodvorane prišel čez kakšne tri mesece), me je Gašperjeva dobra volja spravila v slabo voljo. Le s težavo sem se sestavil. In moje razpoloženje se ni nič izboljšalo, ko je še enkrat ali dvakrat poklical, kje hodim. Ja, za v pravo službo pač ne bi bil …
Gašper šefu seveda ni povedal, da bo pripeljal novinarja, ga je hotel presenetiti. Da se ne bi kaj posebej pripravljal. Naj se vidi, kakšen je. Pa mu ni kaj dosti zameril. Je pač tak šef. Pred kakšnim mesecem sem bil prisoten, ko mu je zazvonil telefon. »Mater, šef me kliče! Mogoče zato, ker nisem prišel v službo!?« Z zanimanjem sem poslušal, kako se bo izvlekel, človek se mora pač ves čas učiti. A je bil Gašper iskren in je prostodušno priznal, da se ga je prejšnji večer napil in da takšen zjutraj pač ne bi mogel dobro opraviti dela. In je bilo rešeno. Ker delo itak počaka, oziroma ga nihče ne opravi namesto tebe!
No, oblekel sem si uniformo, ki mi jo je pripravil (takšno svečano, z zlatimi gumbi, za na parade), pravzaprav mi jo je zaradi moje zmanjšane procesorske moči zaradi jutranje ure oblekel kar Gašper. In mi potem predstavil dimnikarske pripomočke, njegov šef pa je simultano prevajal v slovenski jezik. Saj kaj dosti si nisem zapomnil, žal. Gre le za različne vrste krtač in metel. Gašper je celo prepričan, da je njegov poklic najbolj profitabilen glede na vložek. Poceni orodje, dobro plačilo usluge. Ugovarjal sem mu, da ženske na klic glede na vložek zaslužijo boljše, a me je prepričal, da ne. On za krtačo recimo plača par tisočakov in jo uporablja par mesecev, ženska, ki se prodaja, pa strga toliko in toliko najlonk, pa frizer, pa drago svileno perilo … Nekaj logike je v tem, to sem mu moral priznati.
Sedla sva v službeno vozilo in se odpeljala proti Dolenjskim toplicam. Dimnikarji so pravzaprav srečni ljudje. Vozijo (ali hodijo, kar je bolj redko) se mimo hiš in kamorkoli pogledajo, vidijo posel. Zaslužek. Če se kadi iz dimnikov, se tudi maže in maši. In tedaj pokličejo njih. Od letošnjega januarja jih niti poklicati ni več potrebno, pridejo kar sami, kajti po zakonu se mora vsako leto pregledati vsak dimnik in vsaka peč. Ljudje se sicer izmikajo na vse možne načine, a če bi malce razmislili, bi plačali tisto malenkost tudi dvakrat na leto, kajti dobro očiščena peč in dimnik nista samo varnejša, tudi prihranek pri gorivu pomenita. Ampak ljudje pač nismo najbolj racionalni, zato je bilo pametno sprejeti zakon …
V Dolenjskih toplicah naju je počakal Andželko. Ki se je letos upokojil (po 35 letih dimnikarstva) in ki Gašperju razkazuje teren. In odpira vrata. Kajti pozna skoraj vsakega človeka, skoraj vsak pozna njega. In je po Gašperjevem mnenju pravi car …
Najbolj me je zabavalo, ko sem opazoval reakcijo ljudi, ki so zagledali tri dimnikarje na kupu. Vsi so se nemudoma prijeli za gumb (nekateri bolj diskretno), kar je v redu, ponavadi se ljudje, ko me zagledajo, raje pokrižajo. No, neko dekle se za gumb ni prijelo in jo je Gašper takoj vprašal (zelo glasno, ker so dimnikarji, on pa še posebej, zelo glasni), zakaj. Razlog je bil preprost – mislila je, da smo maškare … Gašper v to vražo sicer ne verjame najbolj, a sem mu moral enkrat hitro »sekati«, ko je zagledal registrsko številko s tremi trojkami«! Toliko o vraževernosti … Tudi policaji dimnikarjev ne zaustavljajo zelo pogosto (ker imajo tudi oni dimnike doma!), zato se Gašper ne pripasa, a ker mi je šlo piskanje zaradi nepripetosti zelo zelo na živce, sem svoj pas vtaknil v njegovo zaponko. In je ugotovil, da znam biti včasih tudi koristen, ker se kot dimnikar nisem zelo izkazal. Najprej sem nekajkrat namreč vtaknil roke v žep, da je popolnoma znorel (saj res, le kaj naj si ljudje mislijo o dimnikarju z rokami v žepu!), pa še z orodjem se nisem najbolj izkazal. In masko sem si pozabil nadeti, ko je strgal žveplo s stene kotla … Dimnikarski posel ni najlepši posel na tem svetu, je pa zabavno, ves čas si med ljudmi, pa tudi pretežko ni, a če ne paziš, si lahko ogroziš zdravje. Zato jih moti, če jim ljudje gledajo pod prste, a se jih znajo znebiti. Ali mora prijeti umazano žico, pa si firbec kmalu izmisli nekaj, da odide, ali pa se žica »sproži« po firbčnem nosu, kar zna biti tudi neprijetno. Kakor koli že, če si rad dimnikar, kar velja za Gašperja, je delo prav zabavno in niti ne pretežko. Še posebej mi je naročil, da ne smem preveč entuziastično opisati njegovega poklica, da ne bodo potem vsi hoteli biti dimnikarji in bo konkurenca prevelika!
Že pri prvi peči je ugotovil, da sam hitreje dela, čeprav sem kot nor tekal od avta do peči in prinašal zahtevano orodje, pisal zapisnike in sesal. Ampak, ja, roke so mi zrasle kot krtu, pač nisem za vse. Gašper je sicer zelo duhovit in dobrovoljen človek, a pri poslu ne pozna šale. Če recimo v kurilnici ni bilo gasilnega aparata, so ga morali najti, drugače je to zapisal v zapisnik. In enkrat je s črnim prstom narisal kvadrat na zid, kjer bi moral biti gasilni aparat, da ga bodo zagotovo obesili tja, če bodo hoteli zakriti narisano …
Po vsaki peči smo se za par minut ustavili v gostilni in spili sok, splaknili saje, čeprav sem bil vedno prepričan, da bosta spila kaj »kratkega«. A tega v njihovem poklicu ni, sta mi oba zatrdila. Vsaj ne med delovnim časom. V avtu pa je vedno pol litra šnopca. Striktno za stranke!
Moram priznati, da sem se prav zabaval, še posebej, ko smo prišli v tovarno obutve in so vse delavke za trakom mrzlično začele iskati gumbe. Ena bogica ga nikakor ni uspela najti (ker zadrga pač ne šteje) in sem ji pomagal tako, da sem ji dovolil dotakniti se mojega gumba. Ste vedeli, da se želja uresniči le, če se za gumb primeš takrat, ko dimnikar dela? Ko sedi v gostilni, greste lahko mirno mimo … V vsej tovarni sem za trakom opazil samo enega moškega, pa tudi on je opazil nas. Ker je zelo glasno zavpil, da naj kar odidemo, da ne potrebuje konkurence. Čeprav si pravzaprav ne predstavljam, kako bi se lahko z našimi črnimi rokami kaj hecali z delavkami, ne da bi to potem ne opazili njihovi soprogi …
Po dolgem času sem se v posteljo vrgel bolj zgodaj in prijetno utrujen. Čeprav tole pišem nekaj dni kasneje s še vedno črnimi nohti …

Z gospodom Grahom sva spet po dolgem času skupno akcijo udarila. Bi moral še Dejan priti in je obljubil, pravzaprav kar navdušen, a me je zjutraj njegov SMS pričakal, da si je premislil, da je Čaganka prehuda za njega trenutno. Sva pa z gospodom Grahom sama odpeketala, kar tudi ni bilo slabo.  Sem že pozabil, kako lepo je z njim. Se nama sploh ni v jamo mudilo, ker je že oblečen v jamarsko opravo ene pol ure razmišljal, če bi pred spustom še kaj pojedel (in si je potem en golaž pogrel, jaz sem lahko pa še en kofe na hitro v rito vrgel), ko je pojedel, je pa še ene deset minut razmišljal, ali bi šel še kakat. No, med tem razmišljanjem si pa nisem še enega kofeta scmaril, sem bil preveč zaverovan v opazovanje, kako prijatelj preučuje svoje telo. Mislim, je že hotel iti kakat, a je potem malo počepnil in čepe razmišljal, potem je vstal in se naprej nagnil in spet telo poslušal … Potem ni šel kakat, je telo povedalo, da ni potrebe nujne in sva šla kar v jamo. Nama je šlo kar dobro, le preveč hitro ne, ker sem dol nesel dve prasici, je bilo materiala za v gospoda Graha pedertošl preveč. On je pobral kavico, mlekec, snikerse in tamalo vodo, meni je pa hilti ostal s taveliko vodo in macolo in špico. Plus plinskim gorilnikom. Res je, da je večkrat ponudil, da me razbremeni, a se mi je zdelo, da že dolgo ni bil v jami in bom jaz torej lažje trogal …

Sva se na delo vrgla že v Gorenjskem prehodu, sva še dodatno razširila za Dejkota in Ticota, ki sta se poleti menda dodatno razširila, potem sva se pa v novo dvorano zapodila. In si pred tlako ša kavico skuhala in vsak eno juhico (gospod Grah si je špargljevo privoščil, jaz pa gobovo). Nato pa v hude ožine na tlako in so štiri urice minile kot bi mignil. Saj končni rezultat ni ravno fascinanten, le ene štiri metre sva naprej potegnila, a sva še vmes tiste ozke in nizke rove širila in bo naslednjič lažje. Sem pa vedno znova presenečen, ko pomislim, kako je bilo šele, ko sem se prvič rinil noter, če je še zdaj za popizdit ozko, pa smo že štirikrat malo razširili!

Pred odhodom sva si še vsak eno juhico privoščila potem pa kar počasi proti gor pičila. Se nama nikamor ni mudilo, leta pa to. Moram priznati, da gospoda Graha nisem z lahkoto lovil, človek ima kondicijo, a se mu je na srečo prsna prižema pri enem pritrdišču tako nagravžno zarinila v vozel, da se ni mogel rešiti in je moral mene, reševalca počakati. Je tožil, da že petnajst minut poskuša in da sploh ne ve več, kaj naj naredi, jaz sem pa do njega priplezal in ga v 3,8 sekunde rešil. Res je, še sam sem bil presenečen, da mi je tako hitro uspelo in vem, da sem totalni vtis na prijatelja napravil s svojimi izkušnjami in znanjem, čeprav je občudovanje in zahvalo namerno navihano skril.

“Pidza debela težka, sam gor si se obesu s svojimi stotimi kilami pa je šlo! To bi lahko tud sam napravu, če bi bil tako debel ko ti …”

Kdor ga ne pozna, v njegovem stavku sploh ne bi našel tistega, kar je zares hotel povedati – Šini, ti si car, hvala, ker si me rešil, brez tebe bi tukaj visel ko klobasa in reševalce čakal …

Ven sva pokukala okoli desetih zvečer v deževno noč. Sva se preoblekla pri bivaku, nato je pa gospod Grah čebulo narezal (v rdečih gatah, je prav ponosno poudaril, da jih je zame oblekel, mejdunnazaj!) in taveliko konzervo prebranca prevrel na njej (z malce rdečega vina), jaz sem pa na drugem gorilniku kofe scmaril. Še vsak po en radlerček, potem sva pa skoraj eno uro krulila kot zadovoljna odojka, se nama nikamor ni mudilo. Vmes sem pa hotel še v dnevnik akcij v bivaku napisati uro prihoda iz jame in kaj sva postorila, ko opazim pod mojim dopoldanskim zapisom z uro odhoda v jamo še en zapis z neznano pisavo. Je Grdin na obisk in večerjo prišel, a ker nama ni nič povedal, se nama ni sploh nič ven mudilo in je bošček malce pri jami meditiral in čakal, potem se je pa okoli šestih kar domov odpeljal. Pa še to je zapisal, da je med meditiranjem pred jamo opazil velikega in zdravega jurčka, da naj si ga privoščimo, če želimo in sem potem komaj gospoda Graha krotil, da ga ni skočil iskat, ker bi ga še tam v bivaku hotel spečt in bi domov prišla še bolj pozno kot sva sicer …

Jurček je torej še tam, če je kdo lačen!

Zadnjič mi je na rdeči luči pri semaforju nekdo potrkal na okno in bi me kmalu kap. Je hotel samo povedati, da mi pod avtom nekaj visi, kar sem pa itak že vedel, ko so mi pa še ene trije z znamenji kazali, da nekaj ni OK z mojim avtom, sem pa dr. Stibrota poklical in se dogovoril za termin. Danes sem pa tam pri njem v ordinaciji še sosedo srečal, ki ima tudi avto v popravilu, je imela prometno nesrečo. Je kar detajlno opisala nezgodo, potem je pa seveda vprašala, kaj je z mojim narobe. Ker sem namreč tako simpatetično poslušal o njenih težavah, je hotela vrniti uslugo in poslušati o mojih.

Zamahnil sem z roko: “Ma nič resnega, spodaj mi nekaj dol visi in bo Andro zadevo popravil.”

Dr. Stibro, ki je mojega Šveda že dvignil in se je ravno pripravljal, da bo legel na šestkolesno rolko in zadevo (strokovno) popravil s plastičnimi vezicami, je ob mojih besedah kar vidno poskočil. In sem takoj spoznal, da sem narobe formuliral anamnezo in da takšne priložnosti prijatelj ne bo izpustil iz rok za nič na svetu. Je spustil tisto rolko, da je glasno zaropotalo v delavnici in skoraj skočil tista dva koraka do naju, da se je soseda kar prestrašila, še bolj potem, ko je zajel sapo in se zelo glasno začel smejati: “Nikol, nikol na svetu noben živ bog ne bo popravil tistga tvojga dol k ti visi, jaz bogec še najmanj. Ma ga ni na svetu majstra, k bi teb lahko pomagal, da ti ne bi več dol viselo!” In je še malo rohnel in se smejal, da so še gostje v bližnji gostilni lahko slišali o mojem problemu, ki se ga ne da rešiti, potem je pa z normalnim glasom dodal: “Jaz ti bom samo kable za ročno zrihtal, nič drugega ni v moji moči!”

In je legel na tisto šestkolesno rolko, se zapeljal pod avto in z vezicami porihtal kable, ker sem bil pa pameten in sem najmlajšemu sinu, ki me je spremljal, pametoval, da če bo priden in se bo lepo učil in starše ubogal, bo lahko tud on nekega dne v službi ležal na poslu ko dr. Stibro ter imel desno ritnico zaradi debele denarnice v zadnjem hlačnem žepu mnogo močnejšo od leve, sem jih pa potem pri odhodu po malincah dobil. Pri odhodu je pa še mojemu najmlajšemu razložil, da tako lepo kakor meni ni nobenemu na svetu, s čimer sem se načeloma strinjal, a sem potem med vožnjo domov sinu vseeno še nekajkrat ponovil, da avtomehanik biti je pa res carsko. In morda se ga bo kaj prijelo, ko se bo odločal za študij. Doktorjev in magistrov, ki sezonsko obirajo jabolka, je itak že preveč …

Tomi je priskakljal na kofe in čvek in ker se nekako počasi rine med prave možake, torej jamarje, je debata nanesla tudi na reševanje poljskega mladeniča iz avstrijske jame, ki se je uspešno zaključilo pred nekaj dnevi. Možakar je na globini kakšnih 250 m padel 8 m in se ves polomil in ko sva ga v pogovoru obdelala, je bilo nekako samoumevno, da sva še na druge nesreče prešaltala, tiste s srečnim koncem kakopak. In ko sva obdelala tudi nekaj njih, sva začela obdelovati nesreče, ki so se pripetile nama. Začel je Tomi z neko ne preveč hudo zadevo in kakor rado krene pri takšnih debatah, se mimogrede pojavi fenomen komu dlje nese in sem besedo prevzel jaz, ki sem se star kakšnih 22 let z motorjem čelno pritisnil v avtomobil. Debata je pa bila, ali takoj po dogodku zadeva boli ali ne. Mene je trk totalno razkopal, imel sem zdrobljen gleženj, razbito ličnico (jap, v tistih časih je bila čelada samo za softiče!) in popolnoma, do kosti obrdsan obraz, raztolčena rebra, desno ritnico raztrgano zaradi razbitega stekla od neke druge nesreče, češnja na torti je bil pa trojni odprti zlom kosti v dlani. Se spomnim, da sem sedel tam na tleh pri polni zavesti, manjkal mi je le film neposrednega trka in frčanja po zraku, ko sem se končno zaustavil (z ritnico v kratkih hlačah sem zaviral po razbitem steklu po asfaltu) in obsedel, ni pa nič bolelo. Ampak čisto nič. Sem sedel tam in v naročju pestoval desnico, iz katere so kukale tri koščiče in razmišljal, da ko bo začelo boleti, bo verjetno zelo bolelo, plus čudilo me je, da kri ni nič tekla. Razkopal sem se direktno pred avtobusnim postajališčem, na katerem je čakalo milijon novotekstovih delavcev, ki so ravno zaključili šiht in sem prepričan, da sem jim totalno dvignil apetit za kosilo, ki jih je verjetno že čakalo doma, sam so nagravžno predstavo opazovali z razdalje par metrov, plus menda sem bil tako grozen za pogledat (to mi je kasneje pripovedoval nekdo, ki je tam čakal avtobus), da si nihče ni upal niti blizu. Meni se ni zdelo, da dolgo sedim tam na tleh, sem povsem izgubil občutek za čas, plus vse tiste ljudi sem zaznaval le nekako s perifernim vidom. V bistvu sem bil sam samcat na svetu, dokler iz trafike ni pritekla deklica, zaustavila nek avto (no, itak so bili zaustavljeni, ko sem pa sedel sredi ceste) in ukazala nekaj moškim, naj me spravijo na sedež. Sestrično, ki je z mano udarila čelnega, so spravili zadaj, ker je morala ležati, saj je imela odprto koleno. Model je trobil in vozil kot nor, jaz sem pa vse skupaj doživljal nekako umirjeno.  Z levico sem podpiral desno, raztolčeno roko in jo pestvoval v naročju. Še vedno ni nič bolelo, kar me je tedaj res čudilo, čeprav sem vedel, da sem v šoku, je pa počasi začela teči kri, ki je mezela dol po prstih in kapljala na sedež. Se spomnim, da sem pomislil, da se kri iz blaga težko ven spravi in sem želel roko premakniti tako, da bi kri kapljala ali po meni ali pa na tla pred sedež, pa ni bilo energije, zato sem se človeku kar med vožnjo že opravičil. Da mu bom s krvjo posvinjal sedež, ampak da ne morem umakniti roke, da bi kapljalo na tla. Možakar, povsem bled, je samo na hitro pogledal proti meni, morda za sekundo ali dve in se še bolj stisnil ob vrata, da je povečal razdaljo med nama in najmanj desetkrat ponovil: Ma boli te kurac, ti kar svinjal, bori te … Se mi zdi, da se mi je zaradi tega kar malo simpatičen zazdel, ko je bil tako dober, plus zasmilil se mi je, ker je moral gledati prizor, ki ga nihče pri zdravi pameti ne želi gledati, potem smo bili pa že v bolnišnici in so se zadeve začele dokaj hitro odvijati. Bolečine ni bilo, šele ko so me iz operacijske pripeljali in sem se zbudil v postelji, je roka v gipsu začela boleti ko hudir. Itak da sem poklical sestro, če mi lahko kaj da, a je z obžalovanjem povedala, da sem že dobil in da več ne morem dobiti in da bo bolje. Pa ni bilo, je vse bolj in bolj bolelo, sem že mislil, da je to tudi bolečina za nazaj, da pač moraš odplačati vse brez izjeme, ko sem opazil, da gips ni bel temveč rjav in da se sploh ne trdi. Sem spet pozvonil in vprašal, če bo morda potem nehalo boleti, ko bo gips trd in je sestra prebledela in sem se spet znašel v operacijski. Tam je bil pa Herbi, ki sem ga iz kafičev poznal, sva tu in tam kakšno pivo zvrnila občasno in je bil čisto zgrožen, ko me je zagledal. Ker je bil mavčar, mi je moral gips dol sneti, preden so me spet operirali, a vsakih, ko je s tistimi škarjami gipsa se dotaknil, sem rulil ko indijanec na bojnem pohodu. In je imel Herbi na koncu že solze v očeh in čisto živčen je bil, ko me je nekako opravičujoče vprašal, da kaj naj naredi, da on mora gips dol dat, da taka je komanda. Ko sem ga vprašal, če mi gips lahko da dol, ko bom že pod narkozo, se je pa po glavi tepel …

Dobro, tole zgodbico sem Tomiju prodal, sem potem še malo detajle o rehabilitaciji dodal ter še en kofe skuhal, nato je bila pa spet vrsta na Tomiju. In je privlekel zgodbo o košnji trave spred par let, ki mu je šla kar dobro od rok, dokler na kosilnico ni skočil njegov pes in se je ustrašil ter par korakov nazaj napravil, se ob robnik spotaknil in padel na hrbet in delujočo kosilnico nase potegnil … Ma, sem dobival kar kurjo kožo, vam povem, a glede na to, da je model pred mano sedel, sem vedel, da zgodba z zelo žalostnim koncem pač ne more biti. Si je razcefral le palec na nogi in je vse detajle povedal, ko je hotel pa še čevelj sezuti in mi zadevo pokazati, sem ga pa kar nagnal, naj gre delat, da je itak že predolgo pri meni in da tudi mene delo čaka! Je bilo za en dan preveč, pa še gospod Grah mi je pri jutranji kavi (tudi kot posledica debate o ponesrečenem poljskem jamarju) postregel z zgodbico iz Paklenice, ko je model blizu njega čofotnil kakšnih dvajset metrov nižje! Ma, za en dan je bilo kar preveč, sem šel raje prevajat tisti roman o bosanski vojni naprej …