Damijan Šinigoj

Tomi hoče bolj akcijsko fotko za naslovnico Kratkega dnevnika jamarskega zasvojenca in sva se popoldne odpravila v Kotarjevo prepadno, ki je relativno blizu in relativno izi in nima prehudih ožin. Pa dovolj prostora za fotografa, da skače okoli v ožino zataknjenega jamarja. In sem se zataknil v kar hudo ožino, a na fotki se tega ne vidi. Žal. Sem se potem stlačil v res hudo ožinico, da tudi prsta na nogi nisem mogel več premakniti, pa fotka tudi ni bila najboljša. Se ne vidi, da je ozko pa kakor koli brneš. In sva se odpravila v drug del jame, ki sploh ni preveč ozek, a je Tomi tam kar krepko zadihal, ko je vlekel s sabo vso foto opremo in sem jaz filmček snemal (še preden sva prišla do ožine, v katero naj bi se spet jaz stlačil), samo je predolg, ker je za ene 7 metrov potreboval skoraj deset minut. Ga bo imel za interno uporabo. Sva se pofotkala in za zaključek akcije skočila še k lokalnemu dilerju zdrave prehrane, ko sem že hotel hvala in dijo rečt, se je pa spomnil, da bi moral avto, ki mu je iz kilerja hladilna tekočina iztekla, v Trebnje do mehanika spravit. Če ga lahko potegnem. Itak človeku, ki ti je že toliko uslug napravil, ne rečeš ne, še posebej, če se je v jami hecal s tabo pet ur skupaj in sem domov samo pod tuš skočil in sva bila okoli pol desetih zvečer že pri njemu. Sem svojega bolida parkiral v pozicijo za šlepanje, Tomi je pa svojega le toliko vžgal, da ga je za mano zapeljal in spet takoj ugasnil. Ker motor sploh ne sme delati, če nima hladilne tekočine, ne. Sem iz prtljažnika vzel vrv in sva potem ene deset minut iskala, za kaj bi jo lahko na njegovem saabu pripela, pa ni imel ničesar kljukici podobnega. Mrzlo pa za popizdit, minus 2 mi je kazal termostat na avtu. In sva se plazila pod njegovim vozilom (ne, jamarskih oblačil nisva imela več), dokler uradno nisva prvič obupala in sedla v moj topel avto na poslovilni čik. In da ne bi čist brez veze sedela, je Tomi v svoj telefonček vtipkal v googla saab+vleka in seveda takoj prišel do prvega zadetka, ki se je začel z besedami “a kdo ve, jebemumater, kje ma ta zadeva kljuko za šlepat” … In sva potem še ene tri skadila (kaj so si sosedje mislili, nimam blage, ko sva ali pod njegovim avtom ležala ali v mojem kadila) in fotke pogledala, potem pa prišla do sklepa, da je vse skupaj en čist navaden nateg, da saab se itak nikoli ne kvari in zatorej tudi kljukice za šlepat spredaj nima, ne. Ampak Tomi se ne vda tako kmalu in sva še malo v tistem mrazu se valjala po mrzlem asfaltu pod njegovim avtom in šele nekaj čez enajst uradno odnehala. Sem prišel domov in razmišljal, ali grem še pod tuš spet ali prej kofe spijem in sem se za kofe odločil, kar je kul ker je že Tomi klical, da je šel na angleške forume in da zdaj točno vse ve. Če bi vseeno akcijo izvedla. Sem rekel, da ja, ampak da naj on vseeno prej kljukico prišravfa, preden se jaz od doma odpeljem, ker pri teh za miljavžnt in prmej garant uspehih sem jaz že kar malo skeptičen. A mu je kmalu uspelo, malo wd40 pa je, sosedje so kmalu spet čez priprte zavese kukali, kaj ustvarjava. Sem ga navezal na menda prekratek štrik, čeprov se meni ni zdel, pa še ful dobro osmico sem naredil. Jamarsko znanje res pride prav povsod. Sva pičila bolj počasi, tam nekje pri Mirni Peči sem pa že počasi pozabil, da je Tomi zame navezan in sem kar suvereno pičil, tko da ko so se policaji mimo pripeljali, se jim tudi sanjalo ni, da sva navezana. Edino tam u enem selu pri Trebnjem sem se v hrib malo zasekiral, ko sem po nepotrebnem na računalniku pritisnil na trenutno porabo in je bila nekaj čez 36 litrov in sem kar nemudoma prijatelja poklical, naj bremzo spusti, da me ne bo preveč v stroške rinil … Vmes so mu tudi luči začele crkovati, ker so akumulator spile, ampak sva potem pogruntala, da ga niso spile luči temveč gretje sedežev. Pa sploh ni vedel, da ima to vključeno, čeprov sej to itak ne žre veliko energije … V Trebnjem sem še malo razmišljal, ali bi Barico obiskal, ki mi je enkrat rekla, da če bom kdaj tam, naj se kar oglasim, sam pol nisem bil čist siguren, do katere ure je tommislila in sem obisk preskočil. Oprosti, Barica, k vem, da naju bi bila ful vesela tam okoli polnoči!

Malo čez polnoč sem bil spet doma, ko me je že Tomi klical, da je verjetno ključe v mojem avtu pozabil, a se je izkazalo, da se je samo malo hecal, čeprav sem potem za vsak slučaj telefon kar malo ugasnil. Za danes je bilo garanja dovolj …

Aja, kdo bi si mislil, koliko možakov se je ob prejšnjem postu zaslinilo in ponudilo svojo pomoč, ki pa je seveda nisem hotel sprejeti (v imenu boge A., seveda!), potem so pa po detajlih spraševali. Ki pa jih seveda ne smem dati, naj povem le, da so SMS bili že tako vroči, da sem se konstantno polival s hladno vodo, potem sem pa zadevo prekinil, kaj sem pa hotel. In ni bilo preveč hude krvi, deklica pač spoštuje dober štos …

Ko sem danes priskakljal v Gogo, sem vstopil v ravno najhujše obsedeno stanje. Skakanje, mahanje z rokicami, zardevanje, malce jeze … Seveda mi ni bilo nič jasno, pravzaprav sem hotel samo vsakdanjo kavico in me kriza in vznemirjenje nista kaj posebno zanimali. Sem se slinil nad kavomatom in vdan v usodo čakal, da Vesna neha razbijati po mobitelu in ji A. neha nabijati po ušesih in z rokami pred nosom prepih delati in sem bil podoben psu, ki je fiksiran na žogico in ga nič drugega ne zanima, a se je moja pozornost razširila malce tudi na zunanje elemente, ko je kavomat končno zapel. Seveda še vedno nisem nič štekal, ker je bilo preveč razburjenja in hkratnega pojasnjevanja, a ko sem se nehal osredotočati na počasi kapljajočo kavo in bolj pozorno prisluhnil, sem razumel, kaj mi dve mladenki pripovedujeta. In me je stvar kljub relativno zgodnji uri začela zanimati, kasneje pa neizmerno zabavati. Namreč, A. je že nekaj časa brez fanta, telo in hormoni pa zahtevajo svoje in se ji je prijateljice Vesna odločila priskočiti na pomoč ter poslala SMS znancu, če bi se morda usmilil A. seksualno, s čimer se je A. ne samo strinjala temveč jo je še močno vzpodbujala. A je naredila klasično napako, ker je zaradi napaljenosti pozabila vprašati, kakšen je ta model, ki naj bi jo odrešil, videti. Vesna je seveda pobrskala po fejbuku in scomprala eno fotko, a očitno model ni bil po A-jinem okusu in je zahtevala prekinitev operacije “jst čm se dol dat”, a ker je Vesna že pritisnila na gumb “send” na mobilcu, panično pritiskanje vseh gumbov v smislu “abort, abort!” pa tud spuljena baterija ni nič pomagalo. Ko jo je znova vstavila, jo je seveda pozdravilo sporočilo o dostavi SMS.  In so imele problem. Jaz pa tudi. Najprej seveda zato, ker sem moral na kofe čakat, potem me pa kofe ni več zanimal temveč sem se ubadal samo še  z mislijo, kje so se takšne potikale, ko sem bil jaz še ledek in frej. A. je bila seveda iskrena in človek ji pač tega ne more zameriti, ko je opisovala svoje muke po Kristusu, takšna mlada in atraktivna, pa smora stradati. Telo in hormoni pa logično zahtevajo svoje. Je pragmatično razložila, da ji sploh ni pomembno, kakšen tip da je za pogovarjat, ker se kakšen teden z njim sploh ne namerava pogovarjati (jep, s polnimi usti je to po moje res malce težje) in da je bila pred kratkim ful blizu temu, da se poteši, a jo je minilo, ko ji je model rekel, da bo počasi moral it, ker ga pride mamica iskat in se je izkazalo, da še sploh nima vozniškega in je celo malo po zaporletnosti dišalo in je rekla, da ona šofirala že ne bo, da rajši vid, da možak šofira, ker ona itak ne bo gledala čez šoferšajbo … Jep, sej pravim, kje za božjo voljo so takšne ble, ko sem jaz še imel dovoljenje za haranje?!

Jaz ji pomagati seveda ne smem (dobro, roko na srce, verjetno tudi zmorem več ne, kdo bi to še sploh vedel!), a ker sem po srcu dober, sem našel način, kako biti vsaj deloma koristen. Sem vzel telefon in ji predlagal, naj se postavi v jebozovno držo (in še kaj ven vrže, sam to pol nismo uresničili, ker konec koncev smo kulturna ustanova pa to). Je to seveda nemudoma storila, da sem napravil par fotografij, ena je kljub mojim zarošenim očalam in leči telefona še celo kar OK uspela. Potem sem si s tresočo rokico odnesel kofe ven na mraz, da se malo skuliram, a kaj, ko je draga A. kmalu prisedla, da se pozanima, če je že kakšen odgovor prišel. In sem bil iskren, kaj sem pa hotel ter priznal, da bo fotka bolj za mojo interno uporabo, ker ko sem malo razmislil, sem seveda doumel, da je nobenemu od mojih prijateljev ne morem poslati (razen enemu, ampak to so že detajli!), ker če jih ne bi kap od vznemirjenja bi pa kakšno ločitev zaprmej zakrivil. In je razumela, saj je samo napalena, ne neumna. Potem sva malo kofetkala in je še povedala, da je imela ful čudnega fanta, da mu je recimo enkrat “cock rinko” kupila, pa je en teden skoraj bežal od nje (kdo jo zdaj v Gogi uporablja, pa ne bom povedal, ker sem diskreten hehe!), ampak tle sem ji malce poskušal oporekati, da bi tud jaz tako reagiral, če bi mi preljuba soproga prinesla nekaj za podaljšat mašinco in bi ful sumnjičav postal, a se ni dala, da to bi bilo dobro tako zanj kakor zanjo in da ne šteka, kaj se je splašil. Sem še par detajlov izvedel in ko mi je enkrat celo malce nerodno postalo in sem odvrnil pogled, sem nehote opazil družbo starejših moških za sosednjo mizo, ki je prej glasno govorila, zdaj so pa umolnili in se na stolih nagnili kot bi bili na barki v viharju, pa vsem je iz kotičkov ust malce slina curela in sem debato prekinil, ker sem itak moral domov z mrzlo vodo se polit.

Saj bi zgodbico tukaj lahko končal, a ker bi bilo takšno priložnost greh ne izkoristiti, sem ji popoldne potem poslal SMS, da mi je Vesna dala njeno številko, da bi mogoče rešil njen problem in če bi kdaj kakšen pivak spila pa to. Še prej sva pa z Vesno malce zgodbe uskladila, jasno. In je ratalo, kaj čm rečt, čeprav kar naenkrat draga A. špila hard to get, ampak počasi popušča. Jep, zabavno je do nezavesti, samo ko bo izvedela, bom fasal, a se splača. Majkemi. In, ja, ne bom objavil njene fotke …

Evo, sem zbral svoje jamrarske dogodivščine (predvsem z bloga pa tudi od drugod) in se mi zdi, da se je kar simpatično naredilo. Knjiga izide še v decembru, mehka vezava, 220 strani, stane 15 ojrov.

Reklamni filmček za knjigo, ki ga je napravil Klemi (hvala, zlati Klemi!), bere Predrag Lalić (hvala dragi Pedžo) :

Odlomek iz knjige, ki ga je interpretiral izvrstni in legendarni Kristijan Muck (hvala, zlati Kristijan!):

Kristijan Muck odstavek iz kratkega jamarskega dnevnika

Predstavljajte si majhen ali večji vhod v podzemno jamo. To je vhod v drug svet. V njem  si prepuščen samemu sebi in zanesljivim soplezalcem, osvobojen vseh »pozemeljskih« težav. Tam je tema, je blato, odvisen pa si zgolj od svojih telesnih in duševnih sposobnosti. Bom zlezel skozi ožino? Bom odkril novo dvorano, bom razširil ožino toliko, da bom zmogel skoznjo, se mi bo uspelo spustiti na dno? Če tega ni, ni da bi se jezil, če pa je, klobasa ob zaključku jamarjenja še bolj tekne. Izzivi, kot so 1502 m globoka jama Čehi 2, pa še zmeraj kličejo … Morda je kje še neodkrita globina, kjer bi lahko preskusili sebe in svoje tovariše. Pod zemljo namreč ni ne zavisti ne nasprotovanj. Ves ta svet vam skozi dnevniške zapise v Kratkem dnevniku jamarskega zasvojenca na humoren način riše pisatelj in jamar Damijan Šinigoj. Da o medvedih sploh ne govorimo … In Čaganka, najzahtevnejša dolenjska jama, še vedno kliče.

(prispevek Barice Smole, hvala draga Barica!)

In na koncu seveda zahvala tudi Marku Pircu, ki se je prebil čez stotine (predvsem mojih, predvsem nekvalitetnih) fotografij in izbral najboljše in najbolj povedne za v knjigo ter Tomažu Grdinu, ki je knjigi dal obliko, kakršno ima.

Res me je že krepko skrbelo, kako se počuti moj Jusuf na dnu Čaganke in smo v soboto Anži, Tico in jaz krenili malo dol. Zjutraj me je skrbelo, kako bo z akcijo (no, skrbelo je predvsem mojo soprogo), saj nisem spal niti uro, ko sta McGajverja že pozvonila na kofe, a je imel Tico iste težave in je potem lažje. Mislim, če trpi še nekdo, potem je drugemu lažje, mar ne? Čaganka je še vedno skoraj povsem suha, blatna pa seveda še vedno do amena. Dol nam je šlo relativno hitro, prvo napako sem napravil šele na stopnji, ko pristaneš v blatnem jezeru in sem se že nad vodo pripravil, da bom izstopil s štrika samo z levim škornjem, ker imam v desnem luknjo in mi je kar šlo, celo Tico je z zanimanjem opazoval moj manever, a sem potem nekaj zafrknil oziroma napačno stopil in sem se z desnim škornjem tako globoko pogreznil v zdrizasto blato, da sem zajel še z vrha. A kaj bi to, smo leteli naprej in se nemudoma vrgli na delo, na širitev zadnjega mendra. Se je poznalo, da je Jusuf spočit in je lomil skale kot za šalo, ampak res! Smo prehitevali plan in smo še pred predvidenim časom (po ene šestih urah) končno toliko razširili, da se je Anži brez pasu spustil v nadaljevanje. Odprla se je namreč nova stopnja v obliki majcene dvoranice, ki pa jo spet zapre meander, a ta ne bo tako trd oreh, ker ni tako dolg in kompliciran, za njim pa kamen pade najmanj deset metrov v kar veliko dvorane. Torej globina bo, počasi se približujemo -300 metrov. Ker smo prehitevali urnik, sva se z Anžijem spustila še v sosednji, fosilni meander, kjer tudi obeta, a sva potem nekako ugotovila, da se obe zadevi verjetno združita in bomo naslednjič nadaljevali v lažji varianti. Smo kar počasi ven stopili, a zgleda, da so me končno leta ujela, ker sem umiral. Sem se počutil kot DiCaver zadnjič. Ni šlo in ni šlo. Ves čas sem moral tudi jaz z nekakšnim »ritmo-loco« gibom v levo zatikati vrv, ker je drsela za popizdit in ni in ni zagrabila ter tako 682-krat, kar pije energijo nenormalno. Šele nato sem nekje na sredini ugotovil , da bi pa mogoče enega prižgal in počinil, da bo šlo potem morda lažje, kar se je res zgodilo. In čeprav Čaganka res obeta nove globinske rekorde, se bom verjetno (če bo naslednja akcija prekmalu) prav tako kakor Nedolenjec povabila na akcijo branil s sunkovitim odkimavanjem glave levo, desno, kakor da se ti hoče odšravfati, ali pa bom pred televizijo na kavču kakor Dejan ali Klemi.

No, mogoče bom šel še enkrat s Ticotom turistično dol pa en cegu blata, ker ima Tico načrt, da bi doma naredil zidak in nanj napisal Čaganka. Sicer ne vem, zakaj ne uporabi blata z opreme, ki ga je zagotovo za ene tri cegle, vprašal pa tudi nisem, sem bil preveč utrujen …

Aja, pa še eno napako sem napravil, termovko s kavo sem v Ladkotu pozabil in sva jo s Ticotom cel liter poeksala šele, ko sva ven prišla …

Bila je podobna tistim, ki se udeležijo kakšnega verskega romanja in ker so večinoma bolj ubogi in ves čas garajo in kaj dosti na zunanji videz torej ne dajo, za takšno brezijansko priložnost potegnejo iz najglobljega in najbolj poredko obiskanega dela omare edino zakmašno obleko, ki se jo obleče res ob najbolj svečanih priložnostih in potem naredijo vtis, kakršnega naredijo. Bolj ubog, jasno. Kakor da so pravkar prišli iz zadnje Cankarjeve predstave o kmetskem življenju, recimo in veselo zaštartali za vozom. Seveda, se strinjam, če bi jaz oblekel svojo poročno obleko in se sprehodil po mestu, bi vrane prav tako začele vračati lanskoletno koruzo in bi krave prenehale dajati mleko, zato je nikoli ne oblečem. Zakaj jo potem šparam? Kaj pa vem, takrat, pred leti, ko sem se ženil, datum je seveda že v zgodovinskih čitankah, sem za Murino obleko plačal pravcato premoženje, čeprav sem vedel, da jo bom oblekel samo enkrat (ko se jaz ženim, se ženim samo enkrat) in čeprav sem namesto ohceti želel en tak prijateljski piknik, da bi lahko bil v kratkih hlačah, je moja še ne soproga ob tla udarila z nogico in ni bilo kaj za debatirati.

Tale zapis o moji poročni obleki sem povlekel in enega prejšnjih postov, to pa zato, ker sem včeraj v omari plac delal. No, najprej sem delal plac dol v sobi, kjer imamo zimske zadeve, saj je že kar malce prostora za mojo planinsko opremo začelo primanjkovati. Dobro, vem, imam garažo, ampak v garaži je jamarska oprema. In sem malce spodaj v sobi torej pobrskal in se razgledal, potem pa predrago soprogo poklical, da mi je pomagala pri odločitvi, kaj gre proč in kaj ne. Ene tri dolžinske metre sva pridobila z njenimi srednješolskimi oblekami in čeprav sem ji ponujal 500 ojrov, tudi pod razno ni hotela obleči kakšne s podloženimi rameni in volančki okrog vratu. Saj mogoče bi, samo je vedela, da imam na telefonu dober fotič in ni hotela reskirati. Zmagovalna je bila seveda njena maturanska oblekica. Po stasu se vanjo spravi še brez težav, ampak kaj, ko bi jo modna policija, če bi slučajno mimo prišla, nemudoma začorkirala. In sem zadeve metal v velike vreče, najprej njene, potem še moje. Saj mojih ni bilo bog ve kaj, samo ene 22 kavbojk, ki še niso iz mode, so pa ali strgane ali zguljene ali zapacane. Pa so šle v vrečo. In ene 30 puloverjev sem tudi v vrečo zabrisal, ko mi je zagotovila, da ne bodo nikoli več v modo prišli, milijon mikic sem odnesel v garažo, da bom z njimi čistil jamarsko opremo, pri poročni obleki, enkrat oblečeni, se mi je pa spet zataknilo. Svilena srajca, narejena po meri, bentiš, sem jokal, ko sem jo plačeval. In sem jo navlekel nase, da spet enkrat občutim svilo, ampak kaj, ko tudi svila ni več, kar je bila, da o kroju niti ne govorim. In je trogala v vrečo. Sem poln prtljažnik odpeljal na deponijo, ker se mi na Karitasu ali Rdečem križu ni nihče zameril, v smeti pa zadeve tudi nisem hotel vreči. Saj ne, da bi jih kdo vzel, zaradi ekološke ozaveščenosti, saj veste. Bodo cunje tam reciklirali ali kaj. Pa res je tudi, da mi je mati pred stoletji iz Kanade prinesla majčko z mojim imenom, ko to še ni vsak seljak nosil in sem jo potem enkrat v smeti zabrisal, ko se je ta moda razpasla, čez dva dneva sem pa lokalnega romanija srečal v njej …
Torej, placa sem naredil, da se lahko zdaj pleše v omarah, potem sem se pa za kompjuter spravil, ker moram knjigo dokončat, je že v fotofinišu. A kaj, ko sem na gumb pritisnil, pa se ni nič zgodilo. Prvič po ene petih letih. Jaz pa edini izvod teksta na crknjeni mašini! Sem zadevo nemudoma vrgel v avto in odnesel k Belbledu, prepričan, da je šel napajalnik in v strahu, da je šlo kaj hujšega, recimo disk z vsemi teksti in fotkami. Pa je bila le grafična fuč, jo je mojster zamenjal kot iz škafa. In zdaj spet klofam in ko odklofam, se spravim v omaro, da uredim hribovske zadeve, potem pa spet malce v naravo, da le snega zapade. Ker če je matr, je lepše kakor za računalnikom sedeti. Pa v hribih zagotovo ne bom srečal človeka v moji poročni obleki, sem prepričan!

- Imamo svobodno izbiro glede tega, ali si bomo pustili rasti brke.
- Celo življenje imamo isti priimek.
- Čokolada je le eden izmed prigrizkov.
- Naše perilo stane 15 EUR za tri kose.
- Ljudje nas nikoli ne gledajo v prsi, ko govorijo z nami.
- Frizura ostaja enaka več let, včasih celo desetletij.
- Celo življenje se lahko igramo z igračkami.
- Nosimo lahko kratke hlače ne glede na to kako krive noge imamo.
- Nohte si lahko »uredimo« z žepnim nožkom.

• Ženska se poroči z moškim in pričakuje, da se bo spremenil, pa se ne.
• Moški se poroči z žensko v pričakovanju, da se ne bo spremenila, a se.

Spisek mi je poslal Baco in čeprav se z večino strinjam, se s tistim, ki pravi, da ženske o otrocih vedo vse, kdaj imajo zdravnika, govorilne ure, športni krožek …, moški pa se samo megleno zaveda, da v njegovi hiši živijo neki majhni ljudje, ne strinjam. V moji hiši so le včasih živeli neki majhni ljudje, zdaj je eden že večji od mene, drugi skoraj toliko visok kakor jaz, tretji, ki je bil še pred kratkim res mali možakec pa tudi raste kar preko noči …

Smo odšli malce pobrkljat po Kostanjeviški jami, neturističnem delu. Saj smo to že večkrat naredili, a vedno nove in nove noter peljemo in je potem zanimivo reakcije ljudi opazovat. Markec in Pedžo sta se dobro odrezala, nobene panike v ožinicah, edino Markec, ki je malce bolj obdarjen (ali je bil pa kombinezon premajhen, kdo bi vedel), je stokal, da ga v razkoraku malce tišči in je vsake toliko visoko zapiskal, drugače pa kakšnih posebnosti ni bilo. Kdo ga je v ožini stisnil pa ne morem z gotovostjo reči, ker nas je bilo preveč …

Sem vzel še deco s sabo, njihove mame pa (spet) tudi zabogamileganaprejinnazaj ne. A je vse pripravila potem za preoblečt, ker je vedela, kakšni bomo ven prišli, a žal je bila ura še prezgodnja, ko mi je navodila dajala, zato smo jih nazaj prišedši malo slišali, ker so šli dečki noter v tahmašnih oblekah in so jih usrali do boga amena, jasno, saj so se noter celo kepali z blatnimi kepami, zunaj so se pa potem preoblekli v bolj Karitas varianto. Ampak, ja, kakšen odtok se bo zamašil morebiti, kaj hujšega pa ne bo po moje …

Markec je rekel, da je bilo čisto kul, ampak da to njegov nov hobi pač ne bo postal (čeprav moram poudariti, da riti po blatu mu je bilo v užitek, čeprav tega ni nabijal na tavelik zvon), Lenart pa je z jamarstvom zaključil. No, tako je rekel, ko je iz jame prišel, doma je potem že malo kompromisa udaril, da kakšno bo še šel, le tako blatno in ozko ne. In se mi je kar malo zafržmagalo. Ozko?! Tam, kjer sem se jaz najbolj tenstal in umiral, je mali mož stoje plesal prek in mu je bilo še hudo?

Ja, ko smo kot prvi prišli ven iz jame, smo seveda naleteli na zaklenjena vrata (ključar je bolj adrenalinske in odrasle peljal do konca jame, čez jezero do reke, s ključem v žepu, jasno) in na začetku jame ni signala za telefon, na srečo pa so rešetke vrat toliko narazen (zaradi netopirjev), da če sem stegnil roko s telefonom ven, kolikor sem mogel, je toliko delalo, da sem lahko na pomoč Mihata poklical, ki je kar hitro prišel, a si je, preden je odklenil, vzel čas še za fotoseanso …

Pred leti sem bral, da smo Slovenci malo čudni, da če bi recimo objavili, da bo atomska bomba padla na sosedovo hišo, bi se tipičen Slovenec še na drevo povzpel, da bi čez plot bolje videl, kako jo bo razfukalo! Danes se je začel knjižni sejem in sem šel malo pokukat, potem sem pa tam gor pred svečano otvoritvijo srečal Gorana Vojnovića in sva mimogrede v bife zavila. No, še Zdravko je zavil z nama, ker je nekdo moral plačat, on bo pa imel rojstni dan v petek, kar mi je povedal telefon. Pa naj še kdo reče, da ni ok zbirati podatke! In smo malo čvekali o Goranovi novi čudoviti knjigi pa o scenariju po Čefurjih, ki ga je naredil in bo poskusil film posneti, potem smo pa slovenskega predsednika z milijon fotografi opazili, kako je v dvorano pičil in smo mimogrede na politiko prešaltali, od koder pa ni daleč do debat o neumnih Slovencih. In je Goran povedal zgodbo o slovenskem režiserju, ki je bil v mednarodni komisji za izbiro filmov in je moral na koncu izbirati med francoskim in slovenskim. Je izbral francoskega, jasno, a je bil potem na koncu toliko pošten, da je kolegu povedal, da je skoraj dobil nagrado, da je bilo tri proti dva in da če bi dobil samo še en glas, bi lahko končno tisti kredit odplačal (nagrada je bila 20 000 ojrov) za prenovo hiše, samo kaj, ko ni bilo tistega enega glasu od nikoder …

Domov grede sem vozil za Mličnim, ki je vozil zelo počasi, da sem jaz lahko še na telefonu film gledal, pa ne dolgo, ker me je namreč poklical. Da če sem slišal na radiu, da en idiot vozi po avtocesti v napačno smer iz Ivančne proti Grosuplju. Seveda nisem slišal, ker nikoli ne poslušam radia, a sem vseeno preklopil na radio potem in res so opozarjali, da naj bolj počasi in bolj desno vozimo, ker smo bili ravno v bližini Grosupljega in Mični je tipično slovensko skoraj ročno sredi avtoceste zategnil in v Grosuplju junačko dol potegnil, jaz sem pa še bolj tipično slovensko telefon dal na letalski mode, da me ne bi kdo s klicanjem motil in prižgal kamero, da še jaz to enkrat vidim idiota, ki vozi v napačno smer, a nisem ničesar posnel, ker je malo pred nama kreten dol odvil in je vso akcijo, kako so ga ujeli pravzaprav videl moj prijatelj, ki bo čez en mesec zihr razlagal, da on se že ni bal, ampak da je vedel, kje bo največ akcije …

Ja, pa od Steve Housea Onkraj gore sem kupil, ta sejem me bo uničil finančno. Je pa res, da je Steve skoraj tak car kukr Goran, sam da se mal več premika v vertikali …

Filmček, poln akcije od začetka do konca, matr zaigran, seveda, nizek strop ustvarjen s posebnimi koti fotoaparata, edin Srečkotova prasica je bila pa zares težka … Mladini se ogled odsvetuje, ker je not tud ena grda beseda!

V soboto gremo v Kostanjevico in sem povabil še Markca, da vidi, kaj počnemo v podzemlju. Me je fasciniralo, ko je takoj rekel, da gre poleg, če ocenim, da je tega zmožen in sem ocenil, da je zmožen, sam da naj do sobote ne je nič, ker bo malo ozko. Bo prišel, če bo tešč bom pa javil …

Zadovoljen sem, da moji občutki niso povsem napačni. Namreč, vedno, ko odpičim v hribe, jame ali kam drugam, proč od tv in časopisov, pridem nazaj spočit, ker par dni umaknjenosti od poročanja o krajah, umorih, nesrečah, posilstvih, bankrotih, laganju, incestu in predvsem politiki (kar je skoraj isto kot vse ostalo prej našteto) lahko samo koristi. Danes je bil na TV SLO objavljen prispevek o začetku praznovanja Jamarskega društva Novo mesto, ki neprekinjeno deluje že 50 let in akcijo, ki se jo je za cel dan udeležilo ogromno število članov, so pokrili v  šestih sekundah ( Začetek na 12:33, samo nikar ne pomežiknite, ker boste zamudili prispevek!). Prej pa eno samo cviljenje in stokanje o tem, kako so volkovi požrli ovce, ki se pasejo ob hosti, kjer volkovi živijo, čeprav so bile varovane s pol metra visoko plastično ograjo! Dobro, nisem urednik in nimam pravice kritizirat, morda res nobenega ne zanima, kaj počnejo jamarji (ali pa kdo drug, ki nikogar ne ubije, ne napiha ali ne povozi ali okrade!), ki tu in tam mimo medijev tudi kakšno jamo brezplačno očistimo, sem bil pa vesel Borivojeve analize, ki mi je povedala, da moji občutki niso samo moji občutki.

Malo analize o trajanju prispevkov v Slo. kroniki:
Propad papirnice 1 min 35 sec
Roparji iz Srbije 1 38
Cesta v Škofljici 1 30
Sporna bioplinarna 1 35
Nov pokol 1 50
Bitka za stojnice 1 42
Čaganka 0 26 (najbolj zanimivo, a najbolj kratko)

Lp Boro

P.S.: Nisem imel kaj bolj pametnega delati, pa sem malo sekunde štel.

Tukaj je pa Klemijev prispevek, se je bolj potrudil, predvsem se je pa zresnil, kajti na nekaj njegovih videoposnetkov čakamo že od septembra 2003!