Je bilo kar zanimivo, polno jamarjev, jasno, verjetno tudi kaj civilov, je trajalo in trajalo (in bi, če bi vprašali večino, lahko trajalo do jutra), po pričakovanju so najbolj vžgali Klemnovi filmi, kjer se Suki in jaz zatikava in padava in kolneva in jokava … Saj ni pomembno, da profiji odkrivajo kilometrske jame s kapniki, da se Postojnska jama skrije, da le padeš ali se zatakšneš pa je žur … Kar me je spomnilo na mojo drago sodelavko, ki je bila ves dan, VES dan tečna, da človek ne ve, ali bi jo ustrelil ali kaj, ko VES dan hodiš okoli nje kot po jajcih in ji poskušaš ustreči pa ne gre in ne gre in nič, kar narediš, ni prav, potem pa stopiš nerodno na robnik pločnika in si zviješ nogo in njena slaba volja čudežno izgine in je smeh in dobra volja, ti si pa pravzaprav vesel, čeprav te noga boli, ampak to je že druga zgodba …
Na koncu jamarskega večera še kozarček in narezek in čvek in smeh! Pa predsednica kluba Tanja mi je dala roko (in med nami jamarji roka nekaj šteje!), da bo naju s Klemijem spremljala v Cink križ – do dna. Se ga veselim in hkrati bojim, to bo moja iniciacija in dokaz, da sem pa zdaj že taprav jamar, če se spet zataknem, pa pošljem vse v maloro in grem ovce past … Cink križ z dvema ožinama smo idioti poskusili do dna udarit, ko še niti jamarji nismo bili, drugič smo ga poskusili dol udarit, ko smo že bili jamarji, a nismo imeli izkušenj, tretjič sem bil dol z Anžetom do dna vhodnega brezna (110 m), pa ni pustil v ožino … Evo, zdaj bo šlo do dna, pa če ne pridem več ven! Bodo pa reševalci z dinamitom prišli! 🙂
Fotki sta seveda Robertovi …