Zadnjič ob kavi sem prijateljici omenil, da ko sem napravil to in to, da mi je bilo pa ful nerodno. In je bila pristno presenečena, da meni pa že nikoli ne more biti nerodno! Pa sem se malo zamislil. Ja, človek, ki napravi toliko neumnosti (katerih je res toliko, da se jih je že oprijel izraz “šinizem”!), bi verjetno že moral dobiti debelo kožo. A jaz je ne. Sem podoben tisti zlati ribici v okroglem akvariju, ki naredi en krog, se za trenutek zaustavi, se vpraša, če je že naredila en krog in ker se ne spomni, si reče “ah, kurc, bom pa še enega” … Največkrat se v nerodno situacijo seveda spravim sam in potem lahko krivim le samega sebe, če mi je nerodno, zadnjič pa me je v zadrego spravil moj tovornjaček na treh kolesih. Namreč, sem se kot vsako dopoldne peljal v Gogo na kavo in moral skoraj na vrhu kandijskega klanca, malo preden se zavije na kandijski most, zaustaviti zaradi kolone. Zaradi nekakšnih vaj v centru mesta je bila gneča popolna, ko se je končno toliko sprostilo, da bi lahko speljal, se je nekaj pokvarilo. Mi je kar vroče postalo, res. Sedel sem v tistem majcenem vozilcu, zaradi katerega se mi že itak vsi smejijo (evo, zaradi tega mi pa res ni nerodno!) in privijal gas in vse, zgodilo se ni pa nič. Mislim, mašina je rulila pod visokimi obrati kakor pobesnel bik na steroidih, premaknila se pa zadevica ni niti za milimeter. In sem moral izstopiti, kaj sem pa hotel. In mi je bilo nerodno, priznam. Sem napravil kolono, ki ji sploh ni bilo videti konca. Saj tovornjaček je majhen in lahek, to že, a sam ga kljub temu nisem mogel poriniti na pločnik. Sem z znaki poprosil prvega modela, ki je sedel v avtu tik za mojim vozilcem, a so mu solze tako špricale iz oči, da mojih znakovnih prošenj niti opazil ni. Jasno.
Potem je mimo prineslo po pločniku enega strička, ki je radodarno posodil dve roki in sva crkovino porinila na pločnik, potem pa sem jo ucvrl v mesto, kar so me nesle noge, ker sem bil verjetno v obraz rdeč ko kuhan rak. Ker se mi je režalo kakšnih sto ljudi, ujetih v gnečo, ki itak niso imeli početi kaj drugega kakor se zabavati ob moji nezgodici …
Sem počakal, da je padla noč (in vmes vsem, ki so opazili moj kot s helikopterjem parkirani tovornjaček in me klicali, kje sem, razlagal, da pač doma, avtomobilček pa da je pokvarjen), potem sva z Robertom odšla po njega. Saj to res ni raketna znanost, potegniti eno vozilo, problem je, če to vozilce nima ničesar, za kar bi navezal vrv. Ker sem jamar in ker znam zavezati vrv okoli drevesa, sem jo pač navezal kar okoli kabine, jebiga. Saj je menda dovolj trdna, da bo zdržala, sem domneval. Trdna je bila, to že, a ker je šla vrv tudi okoli vrat, vstopiti v vozilce nisem mogel …
Naj skrajšam dolgo zgodbo – z Robertom sva crkovino potegnila do doma v veliko veselje naključnih pasantov in mimovozečih, verjetno sem jim več ko samo en dan popestril, malo mu zamerim le to, ker ni hotel potegniti več ko 30 km/h. Imel sem namreč redko priložnost, da svoje vozilce nateram prek 60 km/h, kolikor je zdaj rekord, a je na koncu zmagala (Robertova, seveda) pamet …
Potem sem poklical zdravnika Stibrota, ki je ugotovil, da je zdrsela kuplenga in da jo bo potrebno zamenjati. Sem jo že naročil in do prvega snega bo bolidek usposobljen, da bom lahko preskusil snežne verige!