Misterij seveda ni, zakaj zadnje čase vstajam ob osmih zjutraj (z besedo: ob osmih zjutraj!), čeprav hodim spat še vedno pozno, misterij ni, zakaj so gostilne zaprte, ko bi človek kavico spil, če so pa odprte, imajo senco na kadilskem vrtu, misterij tudi ni, zakaj vsi šalabajzerji od tvojih prijateljev še spijo, ko jih kličeš, edini, ki pa ne spi in je ful vesel tvojega klica je pa Robert, ki ni vesel kavice temveč tvojega velikega avtomobila, ker ima od mizarja za pripeljat eno veliko desko, ki jo bo uporabljal za delovno mizo, misterij ni, da ti ne verjame, da dva metra in osemdeset centimetrov dolgo leseno čudo ne bo šlo v tvoje vozilo in misterij tudi ni, da ko se pripelješ do njega, da bi ga odpeljal na kavo, človek pride z metrom ven in ugotovi, da mogoče bi pa “glih za glih pa mogoče še šlo”, misterij ni, da tisto dilo res spravita v avto in da tišler pokliče vse kolege da to vidijo, misterij ni … Eh, jebiga, pozabil sem point! 🙁
