Nesreča je zmatrana, ker nikoli ne počiva!

V petek je bil žur za Klemnov rojstni dan, sem ponosen sam nase, da sem še pravočasno odšel domov. In v posteljo, jasno, ker smo se v soboto namenili v Čaganko, na dnu naše najgloblje in največje jame razširiti ožino, ki nas bo morebiti popeljala v nove globine … In na dno Čaganke priti ni mačji kašelj, verjemite!

Sem vstal zgodaj in potem celo dopoldne porabil za to, da sem klical Klemna, ki je seveda natočil in ni imel blage, koliko je spil, kje je bil in kdaj je domov prišel! A sem ga zbudil še pravočasno, da sva pojedla halo-alo pico in se odpeljala v širne gozdove nad Črnomljem. Kjer sva se dobila s Srečkom in smo se kar brez odvečnih besed odpravili v blatno nedrje Čaganke …

Pot navzdol ni bila nič posebnega, ker nismo bili zelo obteženi z dodatno opremo, je šlo pravzaprav zelo hitro, mislim, da smo do ožine potrebovali dve urici in pol. Srečko se je kar na posel vrgel, s Klemnom sva pa v predzadnji dvoranici še enega skadila. Klemi je nato vzel kamero, sam pa sem se skozi ožino nameraval kot maneken pridružiti Srečku. Bil sem zelo suveren (kar se seveda vidi tudi na posnetku), saj sem teden dni nazaj skozi tisto luknjico zdrknil brez težav. Evo, priznam, bil sem prepričan, da bom končno lahko enkrat gledal posnetek, kjer sem car. Da se ne zataknem, spotaknem, bogam na vso moč, se matram ku žvau … V kamero sem suvereno izjavil, da neham biti jamar, če se tudi tokrat zataknem in se spustil v luknjico. Ni bilo sile, dokler ni prišlo do prsnega koša. In mi je kar malo vroče ratalo, ko sem začutil, kako so se stene stisnile okoli mene in sem se v trenutku počutil kot tisti model, ki je izjavil, da ko je dobil prvo na gobec, je že vedel, da bo tepen …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=LbfVQ1Szf9Q[/youtube]

Spet sem seveda začel preklinjati (pomaga, preverjeno!), celo spomnil sem se, da sem Klemnu rekel, naj neha snemati, da ne bom spet pajac izpadel, potem sem se pa nehal z njim ukvarjati … Noge so bingljale v zraku in z ritjo sem migal sem ter tja, da bi blato popustilo, ko sem končno začutil premikanje. Za hip sem se še ustrašil, ko je prišlo do ramen, da si bom kaj izpahnil, potem se je pa vse dogajalo kakor v počasnem posnetku! Ne vem, zakaj sem bil prepričan, da je do dna zadnje dvoranice samo meter ali kakšen centimeter več, a seveda ni, dno je vsaj tri metre niže če ne več! Ko sem zdrsnil skozi luknjo, nisem imel nobene kontrole, a sem s popolnim plohom na hrbet na srečo pristal v jezercu. In blatu. Na mehkem torej! Ves vesel, da si nisem ničesar polomil kakšnih 230 metrov pod površjem, sem bil najprej vesel, potem pa je udaril mraz. Mi smo pa šele prišli! Kaj zdaj? Naj grem ven ali kaj? Do “ven” pa tri ure plezanja … No, med plezanjem te vsaj zebe ne, ampak ta ideja mi ni bila čisto všeč – le zakaj sem potem rinil dol, vas vprašam!? Vzel sem “mcgajver” folijo, se zavil vanjo, spodaj pa prikuril karbidovko. Je pomagalo, vsaj tresti sem se nehal, pa tudi toplota sploh ni zanemarljiva, res. Iz mene se je kadilo kakor iz indijanskega konja in vse bi bilo kul, če ne bi ponesreči stopil na folijo in jo raztrgal!

Potem sem lahko samo po štriku gor in dol plezal, da sem ohranjal toploto (no, pa ožino sem sproti treniral, kar je kul!), dokler se tudi Srečko in Klemen nista toliko namočila in nahladila, da smo zaključili šiht. Ven sem plezal prvi, to pa zato, ker je Klemi prejšnji dan natočil krepko prek žeje in je vsake toliko spustil odvečen metan iz želodca, ki je ugriznil v nos, da niti opisati ne morem! Ves dan je sicer stokal, da bo moral slej ko prej prešo razdreti, a ga nisem resno jemal, ker, kako pa kaj takšnega narediš, ko si POPOLNOMA blaten? Prepričan sem bil, da bo odvečen balast prinesel do vrha, a ko sem mu pri prvi ožini pomagal transportke vleči in se potem podal po naslednjem štriku navzgor, sem ga zaslišal bogati. Pa Klemi nikoli (ok, zelo poredko) ne kolne! Komaj se je privlekel iz ožine in z milim glaskom stokal, da “zdaj gre pa za sekunde”! Bil sem kakšnih trideset metrov nad njim in moram priznati, da nisem bil privoščljiv kakor on pri snemanju in sem z vsem srcem navijal, da bi mu pravočasno uspelo. Nejamarji si namreč niti predstavljati ne morete, kaj pomeni povsem blaten naprej odvijaćiti vponko na pasu, na katerem visi ogromno opreme, potem pas sneti, sleči povsem blaten kombinezon, nato še podkombinezon … Klemen je stokal in vpil in lovil čas, jaz sem pa na vrhu sapo zadrževal. Zaradi strahu, jasno. Mu bo uspelo ali mu ne bo?! No, da suspenza ne raztegujem, mu je uspelo! Ampak šlo je menda res za milisekunde … Je kasneje povedal, da se sploh ne spomni, kako je skočil v manjše brezno, kjer je kupček napravil, da ven je pa komaj komaj splezal, ko je adrenalin popustil …

Jah, takšnole imamo mi jamarji, včasih mislim, da bi se (vsaj jaz!) moral preimenovati v jamrarja …