Nekajkrat sva se srečala, z Vančem sta bila namreč prijatelja in soplezalca in smo parkrat skupaj pili, pa na Kredarici sva se parkrat srečala (in enkrat malce sporekla), pred leti pa sem z njim intervju naredil, ko je preplezal južno steno Daulagirija.
Na vprašanje, če ima kakšno posebno obleko (mislil sem, če je high tech pa to), je odgovoril: Ja, uni k mi delajo obleko, mi nardijo zadej zadrgo in ko sem na pot, sam zadrgo odpnem na gorateksu in gre do riti. Če sem v ledu, pač zabijem cepine v led, počepnem in dum, dum in je stvar rešena. V El Capitanu pa sm se prjev za gurtno in primem še za hlače, da še sebe ne poserjem in je stvar rešena. Saj je isto kot pr domačih vecejih, sam da te tle še račka pozdrav, tam je pa ni …
To vprašanje in odgovor potem mislim da nista bila objavljena, pa saj niti ni pomembno. Danes sem Klemnu zaplenil njegovo Ni nemogočih poti in jo še enkrat prebral. In fotke pogledal desetkrat. Ja, bil je car! Mislim, je car! Pa naj se nogometaši, ki so se uspeli uvrstiti (evo, jebiga, pozabil, kam so se uspeli uvrstiti!), u rit ugriznejo …
Dovolj je da si ga srečal enkrat in ga gotovo nikoli ne boš pozabil. Roko je namreč možak stisnil tako, da je sapo jemalo (in na ta pojav nadmorska višina ni imela vpliva).
Njegovo knjigo sem prebral 6-krat in to ne zato da bi se tukaj lahko javno bahal, ampak zato, ker sem v njej našel nekaj več in zato ker je zame bil in bo ostal, CAR.