Sem vstal danes malce bolj zgodaj in takoj po dopoldanski kavi in ostanku Sobotne prijel za sesalec, malo kasneje pa še za lopato in Gašperjevo sobo očistil najhujše nesnage. Je trajalo malo dlje, ker je bil poleg in nisem mogel kar vsega v smeti, sva delala selekcijo, kar je na koncu rezultiralo le v dveh polnih vrečah za smeti …
In ker sem bil tako priden in ker sem tudi kosilo s tekom pojedel in na koncu nisem pozabil pohvaliti preljube mi soproge za trud (ob nedeljah vedno kaj novega skuha po receptih z interneta in vedno vedno se ne posreči, se verjetno kakšna napaka ali zatipk vmeša ali bogsigavedi kaj …), je popoldne dovolila, da grem z Robertom v jamo.
No, saj prepove nikoli ne, to že moram poudariti, zna pa grdo gledati in slabo vest vzbuditi, zato je izrecno dovoljenje zame, ki sem rahločutna duša, več ko dobrodošlo! Sva se pa z Robertom na pot odpravila malce kasneje kot načrtovano, ker je tudi on pospravljal (džezvico za kavo je moral recimo z dvema rokama odlepiti s pulta, cimrov pisker z juho iz prejšnjega meseca je pa po stanovanju lovil, ker je plesen že noge dobila in bežala ipd!), a sva bila v Rogu še pred temo.
Odločil sem se, da greva kar v Cink križ, saj je pobec že dovolj natreniral, Veliko vratnico je že žime plezal, kar ni dobro. In sem kar zadel, priznam. Je bil spet adrenalinček zanj, pa malo pričakovanja in nestrpnosti, tudi tesnobe in strahu ni manjkalo, kakor je kasneje priznal. A mu je šlo dobro. Bolj je hecalo mene, ker pritrdišč nisem vseh našel in sem se vmes še gor in dol podil, na dnu pa prijatelju res z veseljem čestital. To ni tako majhen mačji kašelj, res. OK, saj je Veliko Vratnico splezal gor in dol po trikrat, a tukaj gre bolj za psiho. Se spomnim, kako je mene navijal Cink. Pa Čaganka. Sem Cinka splezal trikrat gor in dol in bil prepričan, da bo Čaganka zame mala malica, ker je samo za dva Cinka globine, pa to ne gre tako! Ko se človek odpravi prvič v najglobljo in najbolj razvejano in največjo Dolenjsko jamo, psiha igra veliko vlogo. Sem se matral ko žival in ven pokukal z zadnjimi atomi močmi, kar pošteno priznam, sem že mislil, da sem softič postal, potem sem pa drugič Čaganko obiskal v njenih najglobljih nedrjih s čisto malo prelitega potu … OK, mogoče zaradi tega, ker sem na dnu padel v jezerce in me je potem tako hladilo, da se še švicati ni dalo, a to je že druga zgodba …
Kakor koli, Robert se je izkazal odlično. In ko je na dnu prvega brezna z ne dovolj spoštovanja opazoval ožino, za katero sem jaz skoraj eno leto zbiral kilometrino, znanje in predvsem pogum, da sem jo premagal, sem mu kar vrgel transportko na tla in predlagal, da poskusi. Transportko zato, da se ne bi zgovarjal, da je blato …
No, in sem v njegovih očeh opazil tisto, kar je bilo verjetno tudi v mojih kar nekaj časa – spoštovanje in zavedanje lastnih sposobnosti. In se je nasmehnil in zavrnil ponudbo z besedami, da bo prej še kakšno manj ozko ožino dol vrgu, preden Cinkiju poskusi vzeti luknjico … Kar je pravilen odnos. Jaz sem se v tisto luknjico tolikokrat zarinil in poskusil in se tolikokrat zataknil, da niti prešteti več ne morem, a jaz sem jaz, kar rinem. Kaj pa jaz vem kaj je nevarnost in odgovornost, lepo vas prosim …
Čak, ne mi govort, sej vem, najprej tle sledim temu, pol …
Uuuuu, faaaaak, huuuuudu, ka tle not se gre naprej in dol?!