smo se podali na lep izlet. Vreme je bilo božansko, a ker smo včeraj klobase (malce zažgane in zoglenele, to moram žal povedati) jedli šele ob pol enih zjutraj in potem še malce pili in debatirali in zaspali okoli druge ure, budilke ob 5h zjutraj nihče ni resno jemal. Sem jo prestavil na pol šest, pa se je zgodba ponovila, šele nekaj čez šest smo vstali in pokofetkali, hoditi pa začeli šele okoli pol osmih …
Ves čas navzgor, jasno, je kar šlo, smo drug drugega blefirali, kakšni carji smo … Sonce je peklo ko milijon mater, s sabo sem imel na srečo etui za sončna očala, sončna očala pa v avtu …
Ljudi skoraj nič, je že tako, da so ali zapečkarji ali navijači, ki so dan poprej preveč navijali … Aja, tudi B5 se je izneveril, napor pa to, ki ga njegov salato konzumirajoči organizem pač ne prenese, če bi bil normalen mesojedec kakor ves ostali normalni svet, bi tukajle zdaj zrli v lepše fotografije …
Gor na sončku najprej čaj, nato kavo in radler in nato ričet, dol kot rakete, vsaj na začetku, dokler sonce ni zašlo, potem bolj počasi in z rahlim stokanjem. Se nam ni več ljubilo farbati drug drugega … V dolini malo pred Mojstrano pa še ena domača gostilna z zeljem in pečenicami in ajdovimi krapi. Vse domače, jasno, z ocvirki, za piko na i!
Priporočam. Tako gostilno kakor kakšen občasen izlet …
Nebeško! Se pridružim naslednjič in bom skrbno skril vege hrenovke, ker praviloma jih mesojedci probavajo s slabo vestjo, ker se greh dela, po trikrat vsak. Ampak veš kako je, ko B5 žre meso in potem meso reinkarnirano v (svetega) duha najde pot do nebes, na poti do tja pa še obišče nosove sopotnikov.
B5